Okoljska etika in trajnostni razvoj; V iskanju boginje
V iskanju okoljske pravičnosti
20. 07. 2015
Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je ameriški zgodovinar Lynn T. White v svojem prelomnem članku z naslovom Zgodovinske korenine naše ekološke krize, ki ga je objavil v znameniti reviji Science, izpostavil neobhodnost humanističnega premisleka pri soočanju z okoljskimi izzivi prihodnosti.
Poznejše izkušnje znanstvenikov, ki so hoteli javnost opozoriti na problem globalnega segrevanja ozračja in sorodne težave, so njegove slutnje potrdile. Izkazalo se je, da zgolj objektivni znanstveni podatki o okoljskem stanju ljudi preprosto ne prepričajo. Haydn Washington in John Cook v svoji nedavni knjigi o okoljskem zanikanju celo izpostavljata, da se je »zanikanje paradoksno povečalo s tem, ko je podnebna znanost postala bolj gotova«.
Naš trud, povezan z doseganjem trajnosti, mora zato nujno biti podkrepljen z razmisleki, ki motrijo najrazličnejše družbene, pa tudi duhovne dejavnike, ki vplivajo na naš odnos do okolja. Prav zato smo v trenutku, ko si dejavno prizadevamo postati bolj trajnostno naravnani in ko naše glavno mesto postaja zelena prestolnica Evrope, lahko zadovoljni, da smo naposled dobili monografski prikaz okoljske etike slovenskega avtorja, poleg njega pa še zanimivo študijo človekovega odnosa do okolja v okvirih religije.
Koncizna zgodovina okoljske etike
Res je, da imamo v slovenščini že kar nekaj samostojnih strokovnih besedil, ki so v celoti posvečena obravnavi filozofskih, humanističnih, pa tudi družbenih dimenzij okoljske problematike (tu je denimo Ošlajeva Človek in narava, ki razvija diaforično etiko narave, pa Kirnov Družbenoekološki obrat, ki se posveča kritičnemu premisleku napredka in se izteka v heideggerjanski premislek naše okoljske usode, Mlinarjevo besedilo Trajnost in univerza, ki razmišlja o problematiki visokošolskega izobraževanja v navezavi na trajnostne usmeritve, ne nazadnje pa tudi moja knjiga Odtenki zelene), a uvodni pregled okoljske etike je vse do nedavnega manjkal. Šele knjiga Okoljska etika in trajnostni razvoj Antona Mlinarja nam poleg avtorjevih lastnih izpeljav predstavi še koncizno zgodovino te discipline in osnovne pojme, ki se v njej pojavljajo, loteva pa se tudi premisleka in analize vseh ključnih dokumentov in družbenopolitičnih dogodkov, povezanih z okoljem. Že zaradi tega lahko rečemo, da Mlinarjevo delo predstavlja referenčno besedilo s tega področja v slovenskem prostoru.
Mlinar v svoji obravnavi okoljske etike najprej ugotavlja, da je »iluzija o nenehnem napredku in trajni rasti v sedanjem času poglavitni motor neekološkega in netrajnostnega ravnanja in zato jedro ekološke krize, ki jo povzroča človek«. V tej točki je seveda blizu številnim drugim avtorjem, tudi slovenskim, ki opozarjajo na okoljske pasti široko razširjene zgodbe o napredku. Sledi filozofska ekspozicija, ki razmišljanje na nadaljnjih 400 straneh postavi v ustrezen pojmovni okvir. Ta je sicer pri Mlinarju uglašen na pripovedovano oziroma normativno etiko, ki za svojo iztočnico jemlje pogovor kot bistveno potezo človekovega bivanja: jezik oziroma pogovor ni zgolj sredstvo za opisovanje neodvisne in objektivne stvarnosti, temveč misel, ki to realnost soustvarja. A Mlinar pogovoru dodaja še drugi nujni element etičnosti: ljubezen. Kot enega izmed bolj strnjenih uvidov monografije bi zato lahko izpostavili sledeči stavek: »Etično skrb, odgovornost in svobodo najdemo le tam, kjer sta ljubezen in pogovor.«
Skrb za okolje se pri Mlinarju nazadnje prepleta s temeljnim izkustvom človekovega bivanja. Izhaja namreč iz prastare senzibilnosti oziroma čuta za vrednotenje naravnega okolja, ki je tako rekoč »zapisan v biološki spomin«. Ker je etičnost v tem smislu »civilizacijska dediščina«, je po drugi strani naivno pričakovati, da jo bomo lahko ukrojili po zahtevah trenutne »ekonomije in politike kot vodilnih družbenih funkcijskih sistemov«. Prej bi lahko rekli nasprotno, da namreč tudi ekonomija in politika potrebujeta etično prevetritev, ki pa mora hkrati biti tudi okoljska. Nasploh se mora naša družba po Mlinarjevem mnenju otresti miselnih navad, ki temeljijo na preprostih dualizmih in izključitvah, kot so zaznava – predstava, človek – narava in moški – ženska.
Teološki ekofeminizem
To pa je hkrati tudi točka, v kateri se Mlinarjevo delo navezuje na razmišljanja Nadje Furlan Štante in njeno monografijo V iskanju boginje, ki se posveča problematiki teološkega ekofeminizma, pri čemer raziskuje povezave med različnimi oblikami dualizmov in dominacij v sodobni družbi. Kot uvodoma pojasni avtorica, »ekofeminizem s filozofskega vidika združi dve obliki zapostavljenosti: nasilje nad ženskami ter nasilje nad naravo in planetom. Teološki ekofeminizem s tem prispeva k razreševanju dvojnega nasilja: tako tistega, ki se poraja znotraj človeške družbe in njenih zapostavljenih članic in članov, kot tudi nasilja, ki ga človek izvaja nad okoljem.« Skupni imenovalec obeh oblik nasilja tako locira v patriarhalni sistem, »ki je v obeh primerih izvor hierarhične dominacije«.
Tako antropocentrični kot patriarhalni sistem sta po mnenju teološkega ekofeminizma globoko zasidrana v naši družbi, odraz česar je tudi zgodovinsko zelo vplivna interpretacija krščanstva, ki je »podpiralo in širilo ideologijo moške superiornosti«. Toda mogoča je seveda tudi drugačna interpretacija religijskega izročila, in sicer takšna, ki zajema »preoblikovanje moškosrediščnega lika Boga« in »etično opolnomočenje posameznice in posameznika«. Podoba Boga tako potrebuje transformacijo, katere ključni moment je lik boginje. Seveda pa tu ne gre za preprosto poveličevanje kakšne ideje zlate dobe matriarhata, ki je tudi sama žrtev predsodkov, temveč za iskanje podobe Boga, »ki je hkrati moški in ženska in ki hkrati ni moški in ne ženska«. Tukaj je treba nenehno imeti v mislih Avguštinovo opozorilo Deus semper maior, ki nazorno pravi, da Bog vedno presega našo sposobnost dojemanja, zaradi česar ga ne moremo strpati v ozke okvire človeškega mišljenja, saj ga »ne moremo ujeti v človeški jezik in imaginacijo«.
Osnovni cilj teološkega ekofeminizma je zato iskanje etičnega ravnovesja, tako v pomenu družbene kot tudi medvrstne harmonije. Gre za idejo iskanja »ekološke egalitarnosti«, večsrediščni etični sistem, ki temelji na medsebojni odvisnosti in enakopravnosti vseh članic in članov razširjene okoljske družbe. Pri iskanju tega ravnovesja pa igrajo pomembno vlogo prav religijski simboli, saj »niso le modeli božanske realnosti, ampak oblikujejo tudi modele človekovega bivanja in odnosov«. Dokler je torej podoba Boga napolnjena s stereotipno moškimi simboli, si na področju medčloveških odnosov, posledično pa tudi na področju našega odnosa do okolja, ne moremo obetati bistvenih premikov. Tudi Furlan Štantetova zato ugotavlja, da »zgolj politika, ki ima sicer pomembno vlogo, ni zadosten akter pri sprejemanju ukrepov za preprečevanje ekološke krize … potrebna je torej korenita sprememba celotne miselne in duhovne paradigme, ta pa se začne pri posamezniku in njegovi notranji ekologiji«. Osnovno jedro nove duhovne paradigme gre zato po njenem mnenju iskati v »logiki ljubezni«, ki poudarja vzajemnost ženske in moškega ter njuno sodelovanje.
Tudi knjiga Nadje Furlan Štante času ne bi mogla biti bolj primerna: ravno v teh dneh smo namreč priča zgodovinski papeževi encikliki, ki – tako kot to želi Furlan Štantetova – izpostavlja sestrstvo našega planeta in preko tega tudi zapostavljeno vlogo ženske v Rimskokatoliški cerkvi in zahodni družbi nasploh. Iskanje okoljske pravičnosti je zato, kot nam nazorno prikazujeta obe novi slovenski knjigi s področja humanističnih okoljskih študij, iskanje pravičnosti nasploh, saj si je nemogoče zamisliti pravično družbo brez ustreznega odnosa do okolja in živali. Okoljska etika tako ne pomeni zgolj varovanja okolja in ogroženih živalskih vrst, temveč predvsem spremembo temeljne paradigme človekovega odnosa do sveta. Gre za premik od plitke h globoki ekologiji, kot je to poudarjal norveški filozof Arne Naess, poleg Alda Leopolda ena največjih avtoritet s tega področja.
***********************
Anton Mlinar: Okoljska etika in trajnostni razvoj
Univerzitetna založba Annales, Koper 2014;
Nadja Furlan Štante: V iskanju boginje (Kozmologija senzibilnosti in gostoljubja)
Univerzitetna založba Annales, Koper 2014
Pogledi, let. 6, št. 13-14, 8. julij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
