Poljski Lodž postaja urbano kulturno središče
Hipster med mesti
08. 09. 2015
Kam pa vi, gospa?« vznemirjeni glas zmoti moje mirno premerjanje hodnika v Muzeju zgodovine mesta Lodž. Nevede, v kakšnem prestopku sem, pogledam čez rame. Proti meni hiti drobna gospa s še drobnejšim korakom in me sumničavo sprašuje: »V kabinetu ste že bili?«
Brez besed odkimam, se pohlevno obrnem in odkorakam v kabinet Izraela Poznańskega, da bi se tam najprej seznanila z družinskim deblom »loških Rotschildov«, rodbine enega najmočnejših industrialcev v času velikega razcveta mesta v drugi polovici 19. stoletja. Šele oborožena s tem znanjem se vrnem v manjši prostor ob impozantni, v les oblečeni jedilnici, pred katerim zdaj straži muzejska oskrbnica drobnih korakov. Vidno olajšana, da je bilo pod njenim nadzorom zadoščeno redu, me povabi naprej in mi, preden se ustavim pred sliko nasproti vhoda, zarotniško pomežikne: »Da, da. Čisto pravi Chagall.«
Hudičevo kopito
Če Lodž (poljsko Łódź) vašemu ušesu ne zveni dovolj blagoglasno, lahko izbirate še med »Obljubljena dežela«, »Poljski Manchester«, »Biser v carski kroni« ali preprosto »Dimnikgrad«. Lodž, ki je v poljščini ženskega spola, je bila konec 19. In v začetku 20. stoletja prva dama med poljskimi mesti in opevana tako, kot se za žensko spodobi. Njena preobrazba je bila popolna: v obdobju petdesetih let se je iz skromnega zaselka prerodila v metropolo s 600.000 prebivalci, talilni lonec narodov, verstev in družbenih skupin je združeval Poljake, Nemce, Jude in Ruse, katolike, evangeličane in pravoslavce. Veliko je h gospodarskemu razcvetu pripomogla ekonomska politika Poljskega (ali Kongresnega) kraljestva, ki je spodbujalo investicije v tekstilno industrijo in gradnjo tovarn nad reko Łódko. Svoje so, paradoksalno, dodale še velike delitve Poljske konec 18. stoletja, ko je zaradi odprtja meje z Rusijo loška industrija dobila močno surovinsko zaledje in velik trg. Pogonska sila mesta, ki je dajalo prav toliko možnosti za uspeh kot za polom, pa so bili ljudje, t. i. »lodzermensche«, uspeha, bogastva in vpliva željni tovarnarji, bankirji in trgovci.
V drugi polovici 19. stoletja so ritem mestu narekovale tkalnice, predilnice, belilnice, barvarnice in apreture v lasti treh največjih med velikimi. »Kralji bombaža« Ludwik Geyer, Karol Scheibler in Izrael Poznański so spisali zgodbe o uspehu, ki si jih delavci in kmetje niso znali razlagati drugače kot z vpletenostjo temnih sil. Geyer je v tedaj največjo in najmodernejšo proizvodnjo bombažnih izdelkov v Lodžu pripeljal prvi parni stroj. Njegov transport in zagon sta povzročila velik šum med prebivalstvom, ki je v »peklenskem stroju« videlo dokaz za to, da se Geyer ukvarja s črno magijo in samim vragom. Pečanje z nečistimi silami je hoi polloi obtožilo tudi Poznańskega, ki je bajno bogatel in število delavcev v svoji tovarni skozi leta dvignil z začetnih sto na skoraj 7000. Ta številka se še vedno ni mogla kosati s Scheiblerjem, večno referenčno točko Poznańskega, ki jih je zaposloval še nekaj tisoč več, bil eden najbogatejših ljudi v carskem imperiju, njegovo bombažno kraljestvo pa je obsegalo skoraj 30 odstotkov mestne površine. Kako mu je to uspelo? Sklenil je pakt s hudičem, seveda! Ker je šepal, je bilo vsem že na daleč jasno, da ima namesto enega stopala hudičevo kopito ...
Za pol ure nazaj. Vsak dan.
Še dobro, da so nečimrnost izumili davno pred parnim strojem, razmišljam, ko stojim pred Chagallovo umetnino Nebo zaljubljencev. Poznański, ki Scheiblerja ni nikoli dosegel s številom delavcev, ga je presegel z »loškim Louvrom«. Novobaročna palača, v kateri za dosego razkošja niso varčevali z nobenim slogom, je tudi redek primer povezanosti tovarniških poslopij s tovarnarjevim domovanjem. Romantična razlaga se glasi, da je Poznańskemu takšna rešitev ustrezala zaradi predanega zgodnjega prihajanja v tovarno, a zanimivejša in celo bolj verjetna je tista, ki pravi, da je vsak dan, preden se je oglasil zvonec za konec delavnika, uro na ogromnih tovarniških vratih prestavil za pol ure nazaj.
Kdove, morda pa mu je le uspelo olajšati si vest proti koncu življenja, ko se je predano posvetil filantropiji, gradil sirotišnice, šole za uboge in bolnišnice. Danes so v njegovi palači, ki gosti Muzej mesta Lodž od leta 1975, poleg zbirke židovske umetnosti še prostori, namenjeni velikim Lodžanom: pianistu Arturju Rubinsteinu (v zbirki je čisto pravi oskar, ki ga je dobil za glasbo v Pianistu!), največjemu prevajalcu poljske književnosti v nemščino Karlu Dedeciusu, pesniku Julianu Tuwimu ter Janu Karskemu, odposlancu poljskih podzemnih oblasti, ki je prvi opozoril Zahod na holokavst, pripoved o Poljski podzemni državi med drugo svetovno vojno in svoje sodelovanje z njo pa pozneje opisal v knjigi Tajna država (Story of a secret state). V nekdanji kvartopirski sobi je svoje mesto dobil tudi Władysław Stanisław Reymont, poljski nobelovec, ki sicer ni bil iz Lodža, ga je pa večno proslavil in krstil v »protiurbanističnem« romanu Obljubljena dežela (Ziemia obiecana). Osrednje like v njem je osnoval prav na trojici bombažnih kraljev, v filmu Andrzeja Wajde, posnetem po romanu, pa je samo sebe odigrala tudi palača Poznańskega. »A tam notranjščine niso preveč natančno prikazane,« moje navdušenje hitro ohladijo 'drobni koraki'. »Španko (Hiszpanka, r. Łukasz Barczyk) si raje poglejte,« še navrže in jaz poslušno beležim, kaj pa.
Kruti zakoni nove ekonomije
Nebeški časi loške industrije so se končali iz čisto zemeljskih razlogov. Po prvi svetovni vojni, ko je razpadla carska Rusija, se je po 123 letih ponovno neodvisna Poljska od nje odcepila. Lodž je ostal brez surovin in trga in se od tedaj spopadal z visoko brezposelnostjo in revščino. V talilnem loncu je zavrelo, pojavile so se družbene napetosti in nacionalno sovraštvo, saj so poljski delavci krivce za svojo nesrečo videli v nemških in židovskih tovarnarjih, za potomce nekdanjih lodzermenschev nemških in židovskih korenin pa je bil najlažji način za omejevanje izgub in ustvarjanje dobička prelaganje posledic krize na ramena delavcev – Poljakov. Med drugo svetovno vojno je bil Lodž germaniziran in preimenovan v Litzmannstadt. Zaradi svoje industrijske narave je bil pomembno gospodarsko središče nacistične administracije, zato še danes prevladuje mnenje, da je med veliko vojno relativno malo utrpel, čeprav je število prebivalstva upadlo za več kot polovico, v drugem največjem getu na poljskih tleh (po varšavskem) pa je skupno končalo 200.000 ljudi. Trd pristanek je za mesto pomenila družbena otoplitev leta 1989, ko ga je doletela tradicionalna usoda industrijskih monokultur; še v osemdesetih letih je bombaž dajal kruh 40 odstotkom Lodžanov, tranzicijsko odprtje trga pa je razkrilo, da je tekstilna industrija zastarela in nekonkurenčna. Tovarne so se začele druga za drugo zapirati in brezposelnost je podirala rekorde. V nasprotju z ladjedelci in glasnimi šlezijskimi rudarji loški tekstilci niso dobili nobene državne podpore. Mesto je bilo – poleg družbene in estetske – pahnjeno še v ekonomsko frustracijo, iz katere se šele danes počasi, a prepričljivo dviguje.
Iz vasi v mesto in – obratno
Gospod rikšar je med slabim zobovjem s premnogimi presledki vrtel napol dogorelo cigareto, zato sem se na vogalu ulic Piotrkowske in Tuwima obzirno še nekajkrat prestopila z noge na nogo, preden sem ga ogovorila: »Dober dan, me lahko zapeljete do Trga svobode?« »Pet zlotov,« ni ovinkaril in z roko pomignil proti rdeče oblazinjenemu sedežu svojega vozila, ki lahko sprejme tri zmerne potnike. Odvrgel je čik, naredil še požirek iz velike plastenke, nato pa sva s takšnim tempom, kot da bi bil cilj najmanj kje v Varšavi, pognala proti začetku Piotrkowske, aorte Lodža. Nemara najslavnejša poljska ulica je območje z omejenim prometom, kjer se je rikša že pred dobrimi 20 leti uveljavila kot javno prevozno sredstvo. Z merami 4,2 km vzdolž in 17 oz. 26 m povprek je bila zlasti v starih (torej boljših) časih loška razglednica in njen reprezentativni center. Drugega mesto zaradi svojega specifičnega razvoja nima – tu ni ne trga z renesančnimi vilami ne gotskih utrdb ali baročnih cerkva, s kakršnimi se denimo ponaša Krakov. Ima pa zato ogromno eklektičnih, secesijskih in modernističnih stavb ter razkošnih vil tovarnarjev in večina teh je doma na Piotrkowski. Nadstrešek rikše pogled osredotoči na presenetljivo urejene fasade z barvno poenotenimi izveski. Poučili me bodo, da je to zasluga t. i. »Knjige standardov Piotrkowske«, nekakšne nove urbanistične biblije, ki vsebuje natančne napotke o videzu pročelij na stavbah in storitvenih lokalih. Adijo neonski napisi, nasvidenje barvno smetenje. Izveski morajo biti elegantni, izložbe pa pritegniti z estetiko, ne nakičenostjo. Knjiga standardov je zdaj sama postala standard in znanilka pozitivnih sprememb na Poljskem, ki se v vseh večjih mestih zadnja leta trdo bori z reklamnim onesnaženjem. A to so za Piotrkowsko šele prvi koraki k nekdanji slavi. Prenove »stare« arhitekture se dogajajo z nekajdesetletno zamudo. V času režima Poljske ljudske republike (PRL), ko je bila večina stanovanjskih stavb in vil v centru mesta v lasti oblasti, nihče še pomislil ni na vlaganje in prenove, prav nasprotno: pogosto je bila s preurejanjem in pregrajevanjem velikih meščanskih stanovanj narejena ogromno škoda celim poslopjem. V tistem času je bil fokus oblasti drugje: PRL je zidal. Pomanjkanja stanovanj, ki je mesto pestilo že od tovarniških časov, se je lotil s sebi lastno velikopoteznostjo. Med letoma 1945 in 1989 je bilo v Lodžu zgrajenih tankovestno preštetih 600.000 prostorov, kar se danes ocenjuje na 200–250 tisoč stanovanj, v katerih živi polovica Lodžanov. Takratna urbanizacija je zajela obsežne zunajmestne, celo vaške terene in povzročila redčenje mestnega prostora, kar so slikovito poimenovali »prostorska hipertrofija«. Četudi vprašljive kakovosti, so bila stanovanja v blokih v sedemdesetih letih objekt poželenja in so v svoja betonska naročja privabila množice meščanov, prazna stanovanja v centru mesta pa so zasedli prišleki iz okoliških vasi in mestec. Ti posluha – kaj šele finančnih možnosti – za vzdrževanje dodeljenih stanovanj niso imeli, kar po otroško neomadeževano ponazarja odgovor fanta, ki je v šestdesetih letih v šoli na vprašanje, zakaj se ne umiva, hladnokrvno odvrnil, da kad sicer v stanovanju imajo, a oče v njej redi prašička.
Utripajoče srce Lodža
Za zanemarjeno Piotrkowsko so nekoliko zanimanja pokazali šele proti koncu PRL, s postopno revitalizacijo začeli v devetdesetih letih, a z nekdanjo slavo se še kar ne more pohvaliti. Iskanje sodobne identitete ulice vseh ulic bi bilo preprostejše, če je ne bi s severnega in južnega konca dušila dva velika trgovska centra, ki ji jemljeta trgovine in z njimi ljudi: Galeria Łódzka in Manufaktura. Slednja je po vrsti bleščečih urbanističnih projektov, ki so obljubljali reanimacijo mesta, a ostali neuresničeni, prvi projekt, ki je Lodžu vdihnil novo življenje. Manufaktura je trgovski center, ki se razteza na ogromni površini tovarne Poznańskega; okrog osrednje ploščadi nanizana poslopja nekdanje apreture, gasilske postaje, tkalnice, elektrarne in delavskih stanovanj poleg tradicionalnih pritiklin trgovinskih centrov gostijo še Muzej tovarne in Muzej umetnosti Ms². Velikopotezna, 200-milijonska investicija, med katero so prenovili 90.000 spomeniško zaščitenih kvadratnih metrov površine in zasadili 600 dreves, se prav tako neskromno tudi predstavlja: kot »utripajoče srce Lodža« in »razglednica mesta«. Takšnemu piaru je težko oporekati, Lodžani so Manufakturo vzeli za svojo. Mnogi si sicer iskreno želijo vrnitve zlatih časov Piotrkowske in obžalujejo, da Manufaktura, ki je vendarle v zasebni lasti, prevzema vlogo javnega prostora z organizacijo dogodkov, kot je denimo silvestrovanje na prostem. A celo takšni priznavajo, da so njeni redni obiskovalci, kar eden od njih strne v pripombo, da je to tako kot »kosilo v McDonaldsu. Veš, da ni dobro, pa se vseeno pregrešiš.« Arhitekturno in spomeniško vzor(č)na oživitev nekdanje tovarne je bila tisti zamah metuljevih kril, ki je sprožil podobne prenove po vsem Lodžu in mestu pomagal, da se dokončno opredeli do svoje industrijske dediščine. Zdi se, kot da je mesto na svojem podstrešju našlo zaboj srebrnine in počasi ugotavlja, kako dobro je najdbo mogoče unovčiti. Za Poznańskim ne zaostajata preostala dva kralja: nova oblačila imata tudi Scheiblerjev »Księży młyn« in Geyerjeva »Biała fabryka«, v kateri je obsežen muzej tekstilne industrije. Poleg kulture se v prenovljene postindustrijske prostore postopoma seli vse od pisarn, storitev, trgovin, galerij in restavracij, zato nekateri daljnovidneži v tem že vidijo potrebo in priložnost za agencijo za postindustrijski turizem. So pa tudi takšni, ki se bojijo, da bo »polizan« Lodž izgubil svojega robustnega industrijskega duha in postal dokončno nezanimiv kot filmska kulisa, kar je še ena od plati njegove identitete. A plati zvona še ni treba biti. Za zdaj se mesto popolnoma poistoveti z nazivom, ki si ga je pridelalo po meri časa: »hipster med mesti«. In hipsterski val je vendarle zajahala tudi Piotrkowska. Na številki 138/140 (ki si ji velja zapomniti, saj se bo vsak s(p)odoben Lodžan prav tam dogovarjal za srečanje) domuje OFF Piotrkowska. V še eni stari tovarni so svoj prostor našle umetniške delavnice, trgovine z unikatnimi oblačili in restavracije z izpiljenimi fusion meniji. Pravi mali hipsterski raj.
Lokalna bolezen – muraloza
Na Piotrkowski stojim zatopljena v panoje, ki povzemajo potek dogodkov v Lodžu med rusko revolucijo 1905. »Serija spontanih protestov po vsej državi je že napovedala sistemske spremembe v Rusiji, ki so pripeljale do februarske in oktobrske revolucije 1917. Loška oz. junijska vstaja je bil prvi oboroženi upor v Ruskem imperiju in je imel poleg družbenih tudi osamosvojitvene težnje. Ekonomskih zahtev upornikom sicer ni uspelo izbojevati, so pa Poljaki v ruskem zasedenem območju dobili politične pravice: možnost organizacije društev, izobrazbo v maternem jeziku in svoje predstavnike v novonastali Dumi.« S kotičkom očesa zaznam mikroprizor: gospa srednjih let se ustavi za mojim hrbtom ob spomeniku Juliana Tuwima, z vedrim izrazom na obrazu v hitri, ritualni gesti podrgne po njegovem zguljenem, svetlečem se nosu in odhiti naprej. Kaj neki je bilo to? Zdravje? Služba za sina? Mir na svetu?
Teresa Latuszewska-Syrda, ustanoviteljica in predsednica fundacije Urban Forms, bi zagotovo kaj dobrega zaželela svojemu mestu. Novo podobo in z njo še eno v vrsti imen – »mesto muralov«, je Lodžu dal njen projekt Galerija Urban Forms. Sestavlja jo 34 muralov velikih dimenzij, ki pokrivajo slepe stene stavb v ožjem središču mesta. Latuszewska-Syrda je fundacijo ustanovila leta 2008, potem ko se je s to obliko ulične umetnosti srečala na razstavi v londonskem Tatu. »Takoj sem pomislila, da bi bilo izvrstno kaj takšnega narediti v Lodžu. Lodž ima specifično arhitekturo, veliko je slepih sten v samem središču mesta, ki je morda res sivo in zanemarjeno, a zato še toliko bolj idealna kulisa za takšen podvig. Ni vsako mesto primerno za to in ni v vsakem mestu tak projekt utemeljen, tu pa je.« Moje prepričanje, da je bilo zagotovo težko pridobiti vsa potrebna dovoljenja za takšne posege v prostor, je mimogrede odpravila: »S tem je bil še najmanjši problem, najzahtevnejša je bila pridobitev sredstev. Takšni projekti so dragi, površine so velike, potrebna je posebna oprema, odri, poleg tega je to velik poseg v javni prostor, torej zahteva podporo mesta v vseh pogledih. Kar nekaj let smo prepričevali mestne oblasti, da morajo podpreti ta projekt, ker je to pomembno za mestno tkivo.« Mestna občina je po vztrajnih pobudah fundacije leta 2011 razpisala natečaj za koncept umestitve muralov v središču mesta in še istega leta je pod patronatom Urban Forms nastalo prvih šest muralov, hkrati s pridobivanjem sredstev na različnih, tudi evropskih natečajih, jih je danes skupaj 38. Projekt je še vedno odprt, si pa želijo omejiti število muralov in v mesto vpeljati še druge oblike ulične umetnosti. In upajo na podoben odziv prebivalcev, ki je bil v primeru muralov »fantastičen. Zelo malo je kritičnih glasov in nasprotnikov projekta. Mislim, da je naš največji uspeh to, da smo ljudi prepričali, da je projekt pomemben prispevek k podobi mesta. Opravili smo raziskavo z več kot 600 sodelujočimi in odziv Lodžanov je bil neverjeten. Opozorili so na različne funkcije muralov: da uvajajo barve, so splošno dostopna oblika umetnosti, impulz za analiziranje resničnosti, razmišljanje in razpravljanje o javnem prostoru. Ljudje se učijo odgovornosti za ta prostor, kar naenkrat je pomembno tudi tisto, kar je zunaj, ne samo v njihovih hišah. Nekateri murali so postali orientacijske točke, ljudje se tam srečujejo in celo prirejajo slavne poljske piknike!« Ali to pomeni, da je Lodž mesto muralov? »To je problem velikih, odmevnih projektov. Ne vem, katero mesto je bilo prvo in katero je mesto muralov, zagotovo pa je ulična umetnost postala izjemno razširjena in priljubljena, zanjo so Poljaki skovali celo ime: »muraloza«, bolezen muralov. Veliko mest to vidi kot enostavno in pravzaprav precej poceni obliko turistične promocije mesta, kar je gotovo razlog za takšen razmah.«
A medtem ko pobude od-ljudi-za-ljudi sprejemajo z navdušenjem, je prebivalce še vedno težko pridobiti na svojo stran z občinskimi projekti. Nič nenavadnega, če vemo, kako neortodoksni znajo ti biti. Predstavniki mestne hiše so namreč nekoč prišli na misel, da bi v Lodžu zgradili muzej Guggenheim. Še eno Gehryjevo muzejsko stavbo? Ne še eno, pač pa natančno takšno, kot stoji v Bilbau. Le s to razliko, da bi Lodžani v njej imeli koncertno prizorišče. Kaj je na to rekel Gehry? »Lahko, a bo drago.« Toda počakajte, to je šele začetek. Nekoč je Lodž obiskal David Lynch. Nad propadlimi industrijskimi prostori se je tako navdušil, da je tam pozneje delno posnel svoj film Notranje zadeve (Inland Empire). Skupaj z direktorjem festivala Camerimage (ki se je nekoč odvijal v Lodžu, a jim ga je pred nekaj leti neslavno speljal Bydgoszcz) Markom Żydowiczem sta ustanovila fundacijo in kupila prostore prve loške elektrarne EC1, ki je delovala med letoma 1907 in 2001. Ideja je bila velikopotezna: zgraditi nov center Lodža, prostore nekdanje elektrarne pa – v nasprotju z drugimi postindustrijskimi prenovami – v nameniti kulturi in znanosti. Lynch naj bi tam odprl tudi svoj filmski studio. V postopku prenove EC1, ki v sodelovanju s tujimi in domačimi arhitekti in urbanisti postopoma dobiva novo podobo, pa so se povsem sfižili odnosi med mestnimi oblastmi z županjo Hanno Zdanowsko na čelu ter Lynchem in Żydowiczem. In eden od osmoljencev je ... Frank Gehry, ki je leta 2009 oddal izviren projekt za festivalsko-kongresni center, a je že podpisano pogodbo razveljavila odločba okrožnega sodišča. To pa še ne pomeni, da bo Lodž ostal brez svojega kosa zvezdniške arhitekture: projekt Mestna vrata (Brama miasta) naj bi gradili po načrtih v Lodžu rojenega Daniela Libeskinda. Če bo le vsem vpletenim uspelo ohraniti mirno kri, seveda.
HollyŁódź
Saj veste, kako gre: »Lahko noč otroci, lunica že sveti, v postelji vas tople sanje čakajo.« V enaki gesti, kot se je po koncu vsake risanke od nas poslavljal, danes v bron odliti Medvedek Uhec (pl. Miś Uszatek) s širokim nasmehom prijazno pozdravlja mimoidoče na Piotrkowski. Njegov kip je del zbirke »Pravljični Lodž«, v kateri mu družbo dela sedem drugih risanih junakov iz zlatih časov poljske animacije. Ideja zanjo se je rodila takrat, ko je mesto zavrnilo odkritje Uhčeve zvezde na loškem hodniku slavnih, češ da zanjo ni sredstev. Mobilizacija prebivalcev je bila takojšnja, zacingljali so evropski cekini in zdaj lahko turisti mesto premerjajo po sledeh risanih junakov. Uhec, junak z brez dvoma največjo omaro s pižamami, je tako kot ostala druščina iz risanih in animiranih filmov nastal v delavnicah studia Se-ma-for (Studio malih filmskih oblik), enega najstarejših evropskih studiev za animacijo. V 65 letih so tam ustvarili 1450 filmov, dva sta bila nagrajena z oskarjem za najboljši kratkometražni animirani film: Tango leta 1982 in Petrček in volk leta 2008. Lodž je filmski center Poljske od leta 1945, ko so tam posneli prvi povojni celovečerec Prepovedane pesmi (Zakazane piosenki, r. Leonard Buczkowski), ki je v mesto pritegnil številne igralce in režiserje iz uničene prestolnice. Filmska industrija je cvetela v prejšnjem sistemu, po njegovem propadu pa so se začele produkcijske hiše zapirati in ponovno seliti v Varšavo, kar je HollyLodž resno ogrozilo. Na srečo je v neorenesančni palači Oskarja Kona ostala svetovno znana filmska šola Leona Schillerja, valilnica poljskih filmskih in režiserskih zvezd, kjer so študirali Andrzej Wajda, Roman Polański, Krzyztof Kieślowski in Agnieszka Holland. Cilj današnjih študentov je še vedno največkrat Sunset Boulevard, kjer cenijo predvsem poljske filmske operaterje.
Ko pade noč
Obisk v dvesto metrov oddaljenem dvorcu Karola Scheiblerja, v katerem je Muzej kinematografije, začnem v slogu: s kompulzivnim nakupom figuric Medvedka Uhca. Pomirjena, da me ženska nerazsodnost še ni zapustila, se nato odpravim v klet na razstavo starih kamer in filmskih plakatov. Skozi labirint soban, ki so od letošnjega februarja vse posvečene oskarjevki Idi (r. Paweł Pawlikowski), se mimo fotografij s snemanja, izpovedi režiserja in igralk, kipca Jezusa ter stoinenega plakata vendarle prebijem še do ponosa muzeja. To je Kaiser-panorama iz 19. stoletja, prikazovalnik stereo fotografij, ki je omogočal tudi do 25 obiskovalcem ogled fotografskih serij posnetkov. Primerek v loškem muzeju, ki je »zaigral« v filmu Vabank (r. Juliusz Machulski), je »na Poljskem edini in na svetu eden od petih ohranjenih primerkov iz nemške delavnice izumitelja in konstruktorja naprave, Augusta Fuhrmana«, pozneje izvem na spletni strani muzeja.
V mestu se je naredila tema. Še zadnjič se odpravim na Piotrkowsko. Mimo nasmejanega Uhca, mimo nepreštetih uličnih svetilk in (pre)številnih kebabov, me uho nezmotljivo pripelje pred hišo na številki 62. Postmodernistično pročelje krasi kip svobode. Trenutek še postojim na ulici, preden vstopim v klub New York. Naročim pivo in sedem k oknu. Mladi improvizatorji zaigrajo Davisov So what. Dobranoc, Łódź.
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
