Kostja Gatnik, ilustrator, stripar, ustvarjalec vizualnih komunikacij, fotograf, slikar
Če ne znaš narisati roke, jo daj v žep
26. 10. 2015
Brezkompromisnost in neizprosen samonadzor pri ustvarjanju sta – poleg talenta in inteligence – pri Kostji Gatniku vedno v ospredju. Med pogovorom mi na tablici pokaže, kaj je nedavno ustvaril. Nekaj, kar je nekoč že izgubil: bleščeče in močno, z ostrino in izrazito osebnoizpovedno noto. Plakat MAKE LOVE NOT CHILDREN.
Slike, grafike, knjige, karikature, stripi, plakati … Gatnik je sijajen risar, kar mu je omogočilo izjemno učinkovito izražanje na številnih področjih. Njegova jasna misel se kaže tako v ekonomičnosti črte kot v obvladovanju, ponotranjenju in vzpostavljanju dialoga z izbranimi stilnimi obdobji novoveške likovne tradicije. Zdi se, da je njegova maksima še vedno citat Claesa Oldenburga, ki pravi: »Jaz sem za umetnost, ki je politično-erotično-mistična, ki počne še kaj drugega, kot le sedi na svoji riti v muzeju.« Zato ker mora umetnost med ljudi, in ne na piedestal.
Rojstnih dni, čeprav je koledar pravkar zabeležil eno od okroglejših številk, ne mara.
Koliko so za vas pomembne številke, ki označujejo prelomnice?
Že leta ne praznujem rojstnih dni. Ob zadnjem sem malce preračunljivo odpotoval daleč, da mi ne bi bilo treba v Sloveniji sprejemati čestitk.
Panther - (BR) (1990)
Lani ste imeli v MGLC pregledno razstavo Lebdenja. Kdaj se umetnik odloči za pregledne razstave?
Navadno takrat, ko nima več kaj novega pokazati.
Ampak saj še vedno ustvarjate.
Seveda, ampak zdaj še bolj samo zase kot nekoč. V enem od spletnih prispevkov ob moji zadnji obletnici sem zasledil, da je bilo slikarstvo zame vedno nekaj zelo osebnega in intimnega, ampak zdaj je pa res vse osebno. Čisto vse. Ne morem reči, da uživam v statusu upokojenca, zato ker to ni kakšen poseben užitek. To, da je starost lepa, je ena velika »monada«. Gotovo si je to izmislil nekdo, ki mu je od starosti šlo že precej na otročje.
V zavesti povprečnega Slovenca je, da naj bi človek z vašim opusom in dobitnik Prešernove nagrade na vseh ravneh življenja, če mu le zdravje ne nagaja preveč, živel sorazmerno dobro.
Ne spomnim se, kdo je rekel »Starost ni greh, greh je zabaven«, vem pa, da je imel prav. Lahko vam povem, da se na vseh ravneh počutim popolnoma odveč. Ne vidim nobenega pametnega razloga, zakaj sem tu, v tem vesolju. Nimam se dobro. Ko bi vsaj imel tisto pokojnino, za katero vsi, tudi na ministrstvu, priznavajo, da sem si jo zaslužil … Če bi jo namreč imel, bi lahko tudi kakšno večjo vsoto mirno podaril v dobrodelne namene. Zdaj si tega ne morem privoščiti. Ko me ustavljajo fantje, ki prodajajo Kralje ulice, jim povem, da če jim bom dal evro, se lahko že naslednji dan tudi sam znajdem med njimi. Seveda ni tako hudo, ampak taka je moja prva reakcija.
KIUTOPI (1972)
V prejšnjem odgovoru ste uporabili besedo monada. Kdor jo pozna, ve, da je geografsko precej natančno lokalizirana.
Doma sem iz Nove Gorice.
Imate kaj skupnega s svojo goriško generacijo?
Pravzaprav nimam. Za svojo generacijo sem bil premlad. Če nič drugega, so poslušali čisto drugo glasbo kot jaz. Moj sošolec Iztok je na primer poslušal samo džez. Ampak on mi je bil še najbolj blizu. Ujela sva se tam nekje pri Satchmu in Rayu Charlesu, a ko sem mu nekoč omenil The Shadows in električne kitare, ni bil najbolj navdušen in sva se skoraj skregala. Obenem sem mu bil tudi nevoščljiv, ker je tako dobro bobnal in igral klavir. Tudi ko sem prišel v Ljubljano, nisem našel skupnih interesov s kolegi z Akademije za likovno umetnost. Precej bolje sem se razumel z dve, do tri leta mlajšimi, ki so takrat obiskovali Šolo za oblikovanje ali gimnazijo.
Omenjate akademijo; prav na smeh mi je šlo, ko sva se po telefonu dogovarjala za ta pogovor in ste mi z nekaj naslovi filmov, predvsem Surviving Progress, ki da naj si jih ogledam, dali domačo nalogo. Kajti tako je menda študentom, vam, govoril Marij Pregelj, vam dajal domače naloge …
Ja, ob koncu predavanja nam je včasih rekel, naj do naslednjega ugotovimo, kaj se nam je zlagal. Tako nas je prisilil, da smo malce več razmišljali. Spomnim se, kako so takrat v šempetrski Iskri poskušali uvajati novo organizacijo dela. Delavci naj bi bili prisotni pri izdelavi elektromotorja od začetka do konca in zato ob pogledu na dokončan izdelek bolj zavzeti za delo. Izkazalo se je, da delavci raje avtomatično »šraufajo«, kot da bi zraven o delu še razmišljali. Tega pač ni bilo v opisu njihovih delovnih nalog. Tudi mi na akademiji smo včasih radi zabušavali in bili zadovoljni s površno podobnostjo našega izdelka modelu, Pregelj pa nas je silil, da smo razmišljali o tem, zakaj je nekaj prav, drugo pa ne. Na žalost tudi v tistih časih ljudi, kot je bil Pregelj, ni bilo veliko. Jaz sem bil sicer od nekdaj bolj »firbčne sorte«, a on mi je pomagal, da sem postal še bolj radoveden.
Med študijem na ALU sem kmalu ugotovil, da moram čim prej priti do delovnega prostora, če nočem po diplomi ostati na cesti. Preizkusil sem vse instance, od najnižjih do najvišjih. Takrat sem spoznal odnos naših oblastnikov do kulture. Na SAZU mi je neki arhitekt najprej popljuval profesorja Preglja, češ da je navaden dekorater. Ker sem mu oporekal, se je razvila debata, ki se je končala z njegovo izjavo: »Mene prav nič ne zanima, kakšne frise poka čevljar, medtem ko mi dela čevlje. Glavno je, da me ne tiščijo.« Nekdo z ministrstva za kulturo mi je povedal, da je Ivan Meštrović svoja najboljša dela ustvaril v kopalni kadi. Seveda sem mu takoj odgovoril, da naj kar on kuha kavico doma v kopalnici, meni pa prepusti svoje sobane na ministrstvu. Malo pozneje, kmalu po moji razstavi v Mali galeriji, je šef Zavoda za Staro Ljubljano (zdaj Imago Slovenije, op. p.) okoli razlagal, da Gatnik ne bo nikoli dobil ateljeja, ker noče podariti nobene slike. Mimogrede, omenjeno razstavo sem v celoti naslikal na kredenci malega podnajemniškega stanovanja.
Sicer pozitivna kritika razstave me je prepričala, da mi ni treba slediti tem pisarijam. Tedaj pomemben slovenski likovni kritik je večje neumnosti zapisal v odstavkih, kjer me je hvalil, kot tam, kjer me je kritiziral. Moje razmišljanje o likovni kritiki je nekaj let pozneje potrdila in še razširila ter radikalizirala knjiga The Painted Word avtorja Toma Wolfa. Gospod je namreč aprila 1974 v New York Timesu na straneh, namenjenih kulturi, odkril izjavo, da »če sliki manjka prepričljiva teorija, ji manjka nekaj bistvenega«, skratka, brez teorije slike sploh ne vidimo. Umetnina obstaja samo kot ilustracija teoretičnega teksta … Takrat so teoretiki, kritiki in tudi galeristi prevzeli glavno vlogo pri vrednotenju umetnin in ustvarjalcev. Gospodje so si izbrali nekaj umetnikov in iz njih ustvarili svoje paradne konje. S svojim pisanjem so jih dvignili in iz njih naredili skoraj bogove. Seveda ne trdim, da so bili ti umetniki slabi, sploh pa kakovost ni bila najpomembnejša. Pomembno je bilo, da so cene del izbranih avtorjev lahko rasle v nebo. Seveda, bog ne daj, da bi se kdo od teh umetnikov zameril svojim stvarnikom. Njihova vrednost in oni sami bi se spet pogreznili skoraj pod nulo.
Brez dela (1973)
Pravite, da je denar postal najpomembnejši igralec na umetniško-kulturni sceni.
Moja izkušnja v ZDA v osemdesetih letih je bila kratka, a dovolj dolga, da sem lahko v živo spremljal podobne stvari. Videl sem recimo, kako je galerija Vorpal dvignila ceno grafikam nagrajenca Ljubljanskega grafičnega bienala 1961. Njega takrat ni bilo treba odkrivati, ker je že bil uveljavljeno ime. Zato so ga preprosto vzeli v »službo« in mu dali visoko plačo. Vse grafike, ki jih je tedaj ustvaril, je moral oddati galeriji, ki pa ni nič prodajala. Počakali so par let in njegovih akvatint skoraj ni bilo mogoče dobiti. Leta 1983 se je njegova češnjica malo večjega formata kot znamka prodajala za 10.000 dolarjev. Situacija je še vedno skoraj nespremenjena. Podobna je tudi pri nas, le da je v Sloveniji mogoče, da si nekdo z družbenim denarjem pridobi moč, razglasi eno zvrst umetnosti za zveličavno in zradira vse ostalo. V New Yorku je vseeno malo bolje. Umetnost, kakršno pri nas najbolj promovirajo, je bila pred nekaj leti zastopana v manj kot enem odstotku galerij. Drugje so razstavljali drugačne stvari, v glavnem normalne slike. Zgleda, da je to prav slovenski fenomen. Ko smo morali pri nas poslušati samo pank, si v San Franciscu v več kot sto klubih z živo glasbo lahko slišal pank v samo v treh ali petih. Hočem reči, da je bila v ZDA ponudba mnogo bolj pestra. Nova umetnost in nova glasba nista izpodrivali starih zvrsti.
Jedca mesca (1982)
Pred časom ste mi rekli, da niste nikdar ustvarjali ali živeli od državnega denarja.
Poznam ljudi, ki živijo od programskih sredstev. Večino leta porabijo za izmišljevanje programov in nekateri so v tem že pravi mojstri. Prejeti denar upravičijo z razstavami, ki lahko vsebujejo 12 fotokopij teoretičnega teksta – temu se reče raziskava –, projekcijo družinskega počitniškega filma in po možnosti nekaj kosov ustreznih odpadkov, ki pa niso nabrani recimo v Braziliji, ampak kar na najbližji tržnici. Ko sem jaz hotel narediti kaj posebnega, sem pač moral ugotoviti, koliko bo to stalo. Potem sem od denarja, ki sem ga zaslužil s prejšnjim projektom, oddvojil delež, ki sem ga potreboval za zagon novega. Leta 1983, ko sem že imel dogovorjeno razstavo v San Franciscu, sem ministrstvo za kulturo prosil za pomoč pri kritju potnih stroškov. To je bilo tudi vse, kar sem kadarkoli od ministrstva dobil. Pardon, pred nesrečo sem prosil za delovno štipendijo ob pripravi knjige … Za hobi, amatersko sem se ukvarjal s fotografijo, ampak vse fotoaparate in objektive, filme in pozneje računalniške programe in pomnilniške kartice sem plačeval iz svojega žepa in ne z »nafehtanim« denarjem. Zategovanje pasu mi ni bilo tuje in nikoli nisem prosil za kredite, ki mi jih kot samostojnemu kulturniku tako ali tako nihče ne bi odobril. Nikdar nisem bil zadolžen, vedno sem kupoval samo toliko, kolikor sem si lahko privoščil. To ni nobena nova pogruntavščina, ampak funkcionira.
Kaj iz sveta umetnosti in kulture v zadnjem obdobju najbolj priteguje vašo pozornost?
Večinoma me vse pušča mrtvo hladnega ali pa me celo jezi. Recimo tako imenovana urbana kultura. Pa kustosi in kuratorji, ki razstavljajo prazne galerije. Me je pa zabaval kurator Beneškega bienala pred nekaj leti, ki je zelo nazorno pokazal, kaj si misli o umetnikih in umetnosti. Da si ne bi slučajno umazal rok v stikih z njimi, je določil četico pomočnikov, ki so namesto njega opravili umazan posel izbora. Potem se je pa v družbi neke gole razstavljavke sprehajal po Giardinih. Zapomnil sem si tudi plakat, ki ga je leta 2006 v New Yorku razstavljal neki Patrick Mimran. Na njem je pisalo »Collectors want to be dealers, dealers hope to be stars, and curators dream to be artists«.
Na vaši spletni strani si lahko med drugim ogledamo tudi rentgenske posnetke vaše lobanje po hudi prometni nesreči, ki ste jo doživeli leta 2009. Kako, da ste se odločili za objavo teh posnetkov?
Moral sem nekako opravičiti svoje nedelo. Nemara pred samim seboj. Na žalost me bogovi ne marajo. Veste, koliko stvari bi bilo enostavnejših, če bi me takrat pobralo. Skrajno egoistično gledano bi bila to zame idealna možnost, da elegantno pobegnem iz tega nesrečnega znanega vesolja. Ampak tako je. Fizično sem bil pred nesrečo v boljši kondiciji kot v srednji šoli in študentskih letih. Za seboj sem imel retrospektivno razstavo na elitni lokaciji, v Narodni galeriji, izšla je moja knjiga, torej sem poskrbel, da je nekje vsaj približno zapisano, kaj sem v življenju naredil. Dva tedna pred srečanjem mojega kolesa s kombijem sem izvedel, da bom dobil Prešernovo nagrado – vse je bilo optimalno. Če bi me takrat ugasnili, bi si bil rekel, no, res sem imel lepo življenje. Seveda sem kdaj počel tudi neumnosti, a vse v mejah normale. Od nesreče dalje mi večina pravi, naj bom vesel, da sem preživel. Saj nekako sem, ker nisem postal rastlina na vozičku. Ampak potem mi vsaj ne bi bilo treba poslušati poročil, brati slovenskih časopisov, poslušati naših in tujih blazno pametnih politikov in gospodarstvenikov – oboji so si nakradli oblast in denar, in še vedno nekaznovano kradejo.
Magna Purga (1997)
Bil sem še »revolucionar« in hipi, ko sem verjel, da je na tem svetu preveč ljudi, in sem narisal osnutek za plakat s sloganom MAKE LOVE NOT CHILDREN. Original sem izgubil, zato sem pred nekaj leti naredil novega. Ljudi je preveč, to je dejstvo, in nihče me ne more prepričati v nasprotno. Ko nekdo reče, ja kdo bo pa skrbel za nas, ko bomo stari, se lahko samo smejim. Tako razmišljanje me spominja na sheme denarnih piramid. Prav tako neumne so teorije o potrebi nove delovne sile, povečevanju proizvodnje in potrošnje, potrebi po napredku ... Ta planet potrebuje temeljito razmišljanje zunaj kvadrata, kajti samo tako se bo izvlekel iz te smrdljive brozge, v kateri se je znašel.
Še nekaj, kar me dandanes zelo moti, je pomanjkanje vere, čeprav lažne, v boljšo prihodnost. Včasih sem si rekel: »Če bo slabše, bom šel pa v Ameriko.« Zdaj nimamo več kam iti, ker je povsod slabo in še slabše. Amerika je prišla kar sama k nam z vsemi slabimi stvarmi, kar jih premore, in teh ni malo.
Jezi me tudi odnos do slovenskega jezika, na katerega se – tako kot na kulturo na sploh – spomnijo samo 8. februarja. Takrat od povsod slišimo, kako je naš narod preživel zgolj zaradi jezika in kulture, hkrati pa 99 odstotkov Slovencev ne pozna razlike med moram in morem.
Stripi, plakati, ovitki za plošče, ilustracije, slike … Ustvarjate za širok razpon odjemalcev umetnosti, za različne starostne skupine … Kakšna umetnost je tista, ki »ostane«?
Na to vprašanje res ne poznam odgovora. Sicer pa se nikdar nisem imel za velikega umetnika, delal sem pač tisto, kar me je veselilo in kar sem najbolje znal.
Pri ustvarjanju stripov nista dovolj samo nadarjenost in roka, ki dobro riše, treba je imeti domišljijo in smisel za dialoge, tudi notranjega …
Vse to drži. Dobra ideja je seveda na prvem mestu. S tekstom je pa tako: pri stripu nimaš ravno veliko prostora za besede, zato se moraš potruditi, da s čim manj besedami poveš čim več, zraven pa obdržiš razumljivost, humor, različnost karakterjev itn. Ni najbolj enostavna naloga.
Kateri strip ste nazadnje prebrali?
Pri brskanju po spletu sem čisto naključno odkril, da je že pred tremi leti umrl moj znanec Spain Rodriguez. Takoj sem si šel obnovit spomin na njegove stripe in prebral Trashmana, Lilya Litvyak – The White Rose of Stalingrad, Evening at the Country Club in še nekaj drugih. Moram pa povedati, da so to prvi in edini stripi, ki sem jih po mnogih letih prebral.
Vaša prva otroška knjiga je bila Kaj sem videl pisatelja Borisa Žitkova. Likovni ustvarjalci radi rečejo, da vse stvari pred realizacijo tako ali drugače vidijo. Je tako tudi pri vas?
Ko sem se odločal za naslov monografije, sem ugotovil, da naj bi bilo v knjigi prikazano skoraj vse, kar sem videl pred, med in ob koncu ustvarjalnega procesa. Torej je naslov Kaj sem videl čisto na mestu. To, da je to tudi naslov prve knjige, ki sem jo bral v otroških letih, je pa samo bonus.
Kako pa je s tem v prenesenem pomenu besede, kako si človek oblikuje pogled na svet? Je imel pri vas kdo prav posebno vlogo?
Bistveno vlogo je imel najprej oče, Tigrovec, komunist, najbolj nepodkupljiv in pošten človek, kar sem jih poznal. Potem mama, ki je pustila dobro službo zato, da se je lahko ukvarjala z mano v času moje bolezni – razširjeno srce –, pa tudi ime mi je ona izbrala. Stara mama me je predvsem razvajala. Pa Aljoša z vzdevkom Zakajček, glavni junak knjige Kaj sem videl. Po njem sem verjetno podedoval nekaj firbčnosti, ki sem jo že omenjal. V življenju sem spoznal še ogromno dobrih ljudi, na žalost pa še več slabih. Pogled na svet se mi ni skoraj nič spremenil. Pravzaprav se mi je najbolj spremenil 20. 11. 2009, ko sem ostal brez enega očesa. Danes je malo bolj pesimističen in malo bolj moten.
Je pri zdajšnjem skomercializiranem vizualnem sporočanju še prostor za kakovostna grafično-oblikovalska naročila, za razgledane naročnike? Koliko se je ta prostor zožil?
Skomercializiranost ni problem samo pri vizualnem sporočanju. Na kratko povedano: Mojega sveta ni več, novi me ne mara, jaz ga pa sovražim.
Kdo so danes vaši naročniki? Kdo je za vas dober naročnik?
Kateri naročniki?
Česa ni mogoče narisati?
To je različno od človeka do človeka. Pravzaprav na neki način lahko naslikaš ali narišeš vse, le pravi način moraš izbrati. Profesor Pregelj nam je dal hudomušen nasvet: »Če ne znaš narisati roke, jo daj v žep.«
Na pregledni razstavi v Bežigrajski galeriji pred letom dni ste predstavil akvarele in slike iz obdobja med 1968 in 2014 – Lebdenja. Kdaj se umetnik ozre v nebo po misel, idejo, razlago, da jo prenese na platno?
Ko sem začel slikati, je bilo to zelo enostavno. Jaz in moji somišljeniki smo hodili po svetu, duhali cvetje, glavo smo pa tako ali tako imeli v oblakih in se ni bilo treba ozirati v nebo.
****************************
Kostja Gatnik se je rodil 11. septembra 1945 v Ljubljani. Med letoma 1964 in 1969 je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Mariju Preglju in prof. Maksimu Sedeju. Po diplomi je nadaljeval študij na slikarski specialki pri prof. Sedeju in prof. Zoranu Didku. Poznamo ga kot avtorja knjižnih oprem (M. Dekleva: Haiku, 1972; M. Malenšek: Lučka na daljnem severu, 1975; S. Pregl: Smejalnik in cvililna zavora, 1984; Bohinjske pravljice, 1999; A. Paasilinna: Očarljivi skupinski samomor, 2003), stripov (Peter Klepec, 1970 in Magna purga, 1977), plakatov (Stopoteka, 1969; Korni grupa, 1971; Atomsko sklonište Mentalna higiena, 1982; Zelena dolina, 1988; Triglav – Katastrofe, 1999; Punk25, 2002), filmskih (8 slik za sceno v filmu Zvesta žena, 1968) in gledaliških scen (Mala drama – Raglja, 1977), kostumov in lutk (O ptički, ki je ukradla zlato jabolko, 1982), celostnih podob (Ljubljanski kinematografi – znak, papirji, oglas in animirana filmska špica, 1986), znakov (znak Radiotelevizije Ljubljana, 1980; častni znak svobode Republike Slovenije, 1991; znak Zavarovalnice Triglav, 2002), ovitkov nosilcev zvoka (T. Domicelj: Srečanji, EP, 1969; Pankrti: Pesmi sprave, LP, 1985), fotografij, risb, akvarelov in slik.
Svoj bogati ustvarjalni opus je predstavil na dvajsetih samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Nagrajen je bil za delo na področjih slikarstva, stripa, ilustracije in grafičnega oblikovanja: leta 1968 1. nagrada na Ex-temporu v Piranu, leta 1969 študentska Prešernova nagrada, leta 1975 nagrada kritike Zlata ptica v Ljubljani in 1. nagrada Sedem sekretarjev SKOJ-a za slikarstvo v Zagrebu, leta 1976 posebno priznanje Salona mladih v Zagrebu, leta 1979 nagrada za grafično delo meseca avgusta za znak Fructal (soavtor J. Bavčer), leta 1982 nagrada za grafično delo meseca septembra za ovitek LP-ja Mentalna higiena, leta 1983 Levstikova nagrada za ilustracijo, nagrada za grafično delo meseca marca za serijo plakatov na temo dela (Iskra) in nagrada za grafično delo meseca julija, avgusta in septembra za plakat Novi rock ‘83 ter diploma Zlati MM za serijo plakatov na temo dela (Iskra), leta 1984 nagrada Andrije Maurovića za delo na področju stripa, leta 1985 nagrada za grafično delo meseca januarja za koledar Tiskarne Bricelj (fotografije Kostja Gatnik) in pohvala za grafično delo meseca aprila za naslovnico revije Kurirček (oblikovanje Kostja Gatnik, ilustracije Kamila Volčanšek), leta 1991 nagrada Zlati MM za Iskrin koledar Zodiac, leta 1996 nagrada Zlati boben za strip The Sedem Veličastnih, leta 1997 plaketa Hinka Smrekarja za najlepšo slovensko knjigo za otroke in mladino (Majnice Toneta Pavčka) in zlata diploma na 3. bienalu slovenske knjižne ilustracije, leta 2000 nagrada na Slovenskem oglaševalskem festivalu za najboljše ilustracije, leta 2008 plaketa Hinka Smrekarja za ilustracije teoretičnih besedil o humorju različnih piscev v reviji za kulturo EMZIN, leta 2008 nagrada Hinka Smrekarja na področju ilustracije. Prešernovo nagrado za življenjsko delo je prejel leta 2010.
Režiser Amir Muratović trenutno snema dokumentarni film o njegovem življenju in delu.
Pogledi, let. 6, št. 19, 14. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
05.05.2010 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
