Kako misliti islamsko civilizacijo?
Thomas Bauer: Kultura dvoumnosti. Drugačna zgodovina islama. Prevod in spremna beseda: Raid Al-Daghistani. Založba Krtina (Temeljna dela). Ljubljana 2014, 402 str., 30 €
04. 11. 2015
Pred nekaj meseci je izšla zanimiva knjiga o islamski civilizaciji, ki odpira nov pogled na sam temelj muslimanskega pogleda na svet in njegovo družbo. Njen avtor Thomas Bauer je profesor arabske književnosti na Inštitutu za islamske vede Univerze v Münstru.
Rdečo nit knjige zavzema pojem dvoumnosti, ki jo premorejo sveto besedilo islama (Koran), pa tudi druge jezikovne in pravne formulacije, ki spremljajo islamsko civilizacijo, od začetkov do moderne dobe, ko naj bi, to je glavna teza knjige, islam v stiku z zahodno modernizacijo izgubil bogastvo pluralnega pojmovanja resnice in raznolikost diskurzov, ki dopuščajo več pomenskih interpretacij in njihov sočasni obstoj.
Knjiga je dobrodošla, saj strokovne literature o islamskih vedah nimamo veliko, oziroma komaj kaj. V isti zbirki je pred leti izšlo pomembno delo arabskega avtorja iz 14. stoletja Ibn Halduna, Mukadima (Krtina, 2009). Marjan Molè je že pred desetletji v Franciji napisal tehtno strokovno knjižico Muslimanski mistiki, ki je leta 2003 izšla v slovenščini (KUD Logos). Pri isti založbi je lani izšlo delo enega najglobljih duhovnih mislecev islama, al-Ghazalija, Rešitelj iz zablode. Slovenski bralec lahko prebira Zgodovino islamske filozofije (Mohorjeva družba, 2001), ki jo je napisal Henry Corbin. V slovenščini imamo nekaj arabske poezije ter izbor pravljičnih pripovedi Tisoč in ena noč, v celoti gledano pa je to le majhen del iz široke zakladnice arabsko-islamskega književnega in duhovnega ustvarjanja. Da si islam in njegov družbeni svet zaslužita pozornost, ni treba posebej poudarjati, saj smo dnevno soočeni z njuno prisotnostjo, v dobrem in v slabem, pri čemer lahko naredimo vsaj to, da razrešimo nekatere stereotipe, s katerimi zahodnjaki pogosto gledamo in ocenjujemo kulture na Bližnjem in Srednjem vzhodu. Islam in njegova civilizacija si zaslužita pozornost zaradi lastne zanimivosti in bogatega kulturnega življenja, zaradi relevantnosti, ki jo islamske družbe danes predstavljajo v svetu; poleg tega med nami, kot enakopravni slovenski državljani, živijo mnogi pripadniki bosanskega naroda, ki ohranjajo zvestobo svoji veri in duhovnemu izročilu.
Na Zahodu smo danes navajeni odnos do islamskega sveta doživljati v konfliktnih oblikah, največkrat zaradi ekstremnih dejanj na Bližnjem vzhodu. Avtor knjige nam pokaže, kdaj in zakaj je prišlo do zaostrovanja družbenih odnosov (tako navzven kot navznoter) in kako se je izgubila tista pluralnost pomenskih ravni, ki jo je islam ohranjal, od začetka do razvite moderne dobe. Preobrazba družbe, ki je izničila izvirno pomensko pluralnost, se je v islamskem svetu zgodila v 19. in 20. stoletju, kot posledica predhodne kolonizacije, z uveljavitvijo novih sekularnih vladajočih elit ter z neke vrste ideologizacijo lastne tradicije.
»Islamu bolj kakor renesansa, razsvetljenstvo ali sekularizacija primanjkuje izkušnja »generacije leta '68«, ko je Zahod spet odkril aspekte dvoumnosti, v obdobju, ko so se arabske države soočale s povsem drugačnimi političnimi razmerami.«
Avtor nas pogosto preseneti z drznimi hipotezami, ki po eni strani spreminjajo naš stereotipni pogled na islam, hkrati pa postavlja nekaj ključnih vprašanj tudi nam samim, »zahodnjakom« oz. Evropejcem. Rdeča nit, okrog katere se vije analiza islamskih družb in njihove zgodovine, je stopnja strpnosti, ki jo neka družba ohranja do dvoumnosti, dopustitev večpomenskosti oziroma oblike, s katerimi poskušamo dvoumnost na različnih ravneh, od besedilnih predlog do politike, prava in spolnosti, ustrezno krotiti in s tem sobivati. Stopnja strpnosti do dvoumnosti je bila v islamsko-arabskih kulturah vedno zelo visoka. Knjiga odpravlja predsodke o nasilni in ekskluzivni, včasih rečemo fanatični islamski civilizaciji. Bauer dokazuje ravno nasprotno: strpnost do dvoumnosti, tudi ko je šlo za jezikovno branje in razumevanje Korana, je bila zelo velika. Zgubila se je šele v postkolonialni dobi, ko se je v neposrednem soočenju z zahodno družbo zaostrila težnja po univerzalnosti (pri obeh civilizacijah) in je, kot reakcija na izgubo takšne strpnosti, izbruhnilo religiozno motivirano nasilje. Zahteva po univerzalnosti, ki jo širi predvsem Zahod, povzroči pripravljenost za nasilje precej bolj, kakor religiozna vera v svojo resnico.
Strpnost do dvoumnosti
Avtor razvija misel, koliko je neka družba sposobna ohranjati strpnost do dvoumnosti in z njo shajati. To je dober koncept, ki zadeva družbeno polje v njegovih mnogoterih manifestacijah. Dvoumnost prizadeva več plasti življenja, tako na družbeni kakor osebni ravni. Gre za to, koliko smo pripravljeni dopuščati dvoumnost na področju kulture, politike, prava in spolnosti. Kar priznajmo, da si kot zahodnjaki glede teh stvari želimo biti na jasnem: črno na belem. (Pomislimo na mit partizanskega NOB, ki mu, kakor se zdi, na Slovenskem niti približno nismo pripravljeni pripisati vsaj malo dvoumnosti). Avtor trdi, da prav brezkompromisni zagovor ene, edine in absolutne resnice ter »čistosti« in moralne pravičnosti, ki jo izvajamo v njenem imenu na ravni idej, politike in družbene prakse, vodi do nestrpnosti in izključevanja. Omenjene lastnosti, ki si lastijo univerzalnost, pa je razvila predvsem evropska civilizacija ob svojem prehodu v novi vek, konec 16. in v 17. stoletju.
Ob koncu renesanse (med 1560–1680) je v Evropi nastopila velika ločnica, ki ji avtor nameni nekaj tehtnih misli. Zarisale so se tri »cenzure«, na področju znanosti in proučevanja narave, protestantske etike, ki vpelje podjetniškega duha in zavrne mnoge dvoumnosti predhodnih ljudskih praks, ter na ravni nove cerkvene discipline v posttridentinskem obdobju, s katero se je uveljavilo novo nadzorovanje teles in spolnosti. Knjiga pokaže, da problem modernizacije islama ni v tem – kakor pogosto mislimo –, da arabska, perzijska in osmanska kultura niso doživele zgodovinske renesanse in razsvetljenstva. Prav tako sodobna sekularizacija ni pogoj za več demokracije na Bližnjem vzhodu, ampak se družbena dinamika bolj odločilno razvija in postavlja na osnovi stopnje strpnosti do dvoumnosti in pluralnosti pomenov, ki jih neka družba dopušča. Avtor trdi, da je bil Koran od vsega začetka deležen različnih interpretacij, ta dvoumnost pa je zadevala islam v celoti. Oblike dvoumnosti so se izgubile šele v 19. stoletju.
Bauerjeva knjiga nas pospremi skozi celotno zgodovino muslimanskih kultur, od preroka Mohameda in razodetega svetega besedila (recitacije) Korana, ki je po sunitskih razlagah ne-ustvarjeno besedilo. V tem lahko vidimo temeljno podobnost in razliko med islamom in krščanstvom: tako kot je narek Korana, ki ga je od Boga prejel prerok Mohamed, dobesedno razodet in ne ustvarjen, tako je tudi Jezus Kristus, kot božji Sin, enega bistva z Očetom, rojen, a ne ustvarjen, kakor molimo v krščanski veroizpovedi. Zato ima Koran, ki je beseda Boga, neizčrpno obilje pomenov, ki jih človek ne more do konca razbrati. Seveda, priznava avtor, medij razodetja vpliva na polje interpretativnih zmožnosti. Normativno življenje osebe omogoča širše polje kakor pisno besedilo. Opozarja pa na dvoumnost, kajti Jezusovo življenje nam je dostopno skozi pisne vire, medtem ko so pri Mohamedu pomembna tudi dejanja, ki imajo normativno vrednost.
Zahodni »izvirni greh«: ambivalenten odnos do telesa
Bauer se izogne »zlati dobi« arabske kulture, ki jo na Zahodu najbolj poznamo. Gre za obdobje Abasidov (8.–11. stoletje), ko je cvetel bagdadski kalifat. To je bil čas Haruna al-Rašida, pravljičnih pripovedi Tisoč in ena noč in visokega intelektualnega zamaha, ko so filozofi al-Kindi, al-Farabi, Ibn Sina (Avicenna), sufijski mistik al-Ghazali in racionalni filozof Ibn Rošd (Averroes) nauk islama soočili z metodo antične grške filozofije. Iskali so sintezo intelektualnega nagiba in religioznega duha. O Averroesu in njegovem komentarju Aristotela, ki ga omenja tudi Dante v svoji pesnitvi, so na sholastičnih univerzah zavzeto razpravljali. Avtor zavrne običajni ugovor, da se islam, zaradi odsotnosti renesanse in razsvetljenstva, težko prilagaja moderni družbi. To naj bi preprečevalo, da bi prišlo do ločitve religije od države in civilne družbe. Takšna delitev, trdi avtor, v islamskem svetu že ves čas obstaja. Obširneje obravnava dva pomembna avtorja, Ibn Nubata in Ibn Halduna, ki sta razvila socialno in politično sociološko misel, ne da bi naletela na versko cenzuro ali nasprotovanje. Islamski svet v 16. in 17. stoletju ni doživel dekadence, meni avtor, pa čeprav je to postalo obče mnenje. Bauerjeva razgrnitev posredno odpira vprašanje, kateri dejavniki pa so omogočili evropskim narodom, da so »potegnili voz« naprej. Je bil to pojem individualne vrednosti osebe? Dokaj zapleteno, pravzaprav dvoumno in nikakor ne šablonsko razmerje med civilno sfero in religiozno vero, ki pomembno zaznamuje evropskega človeka? Avtor ponuja hipotezo, da je obsesivno ukvarjanje z »drugim«, ki ga srečamo na Zahodu, plod negotovosti vase, ta pa naj bi bila posledica nelagodja do lastnega telesa, ki ga občuti krščansko vzgojeni zahodni človek. Naš odnos do telesa naj bi bil ambivalenten, kar izhaja od prilike izvirnega greha, ki ga islam ne pozna. S tem je povezan pojem grešnosti, ki se pogosto navezuje na telo in spolnost, kar za islam ne velja v takšni meri. Slovenci to dobro vemo, saj nam odzvanja stavek iz naših prvih spisov: »Če naš ded ne bi bil zagrešil, bi večno živel!« Strah pred dvoumnostjo, obsedenost s »čisto« resnico in težnja po univerzalnosti, značilni za evropski novi vek, so ob koncu kolonialne dobe v islamskem svetu sprožili nasprotni udar, zaradi česar se je zgubila izvirna dvoumnost in heterogenost kulture in njenih diskurzov, s tem pa se je radikalizirala enopomenska izključevalna drža. Avtor posrečeno ugotavlja, da islamu bolj kakor renesansa, razsvetljenstvo ali sekularizacija primanjkuje izkušnja »generacije leta '68«, ko je Zahod spet odkril aspekte dvoumnosti, v obdobju, ko so se arabske države soočale s povsem drugačnimi političnimi razmerami.
Za sklep ocene te imenitne knjige, ki razblinja mnoge stereotipe o islamski kulturi, lahko navedemo prispodobo o babilonskem stolpu, od katerega ljudje govorimo različne jezike. Če je Bog tvegal in nam dopušča takšno eksistenco, moramo tudi ljudje prevzeti odgovornost in znati sobivati z razlikami, tudi ko gre za dvoumni pomen.
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
