Erazem Rotterdamski – Humanist novega veka
Erazem Roterdamski: Hvalnica Norosti. Prevod Anton Sovre (redakcija prevoda Branko Madžarevič) Tožba Mirú. O svobodni volji. Prevod Primož Simoniti. Predgovor Marko Uršič. Spremna beseda Aleš Bunta. Studia humanitatis, Zelena zbirka Ljubljana 2010, 319 str., 22 €
27. 02. 2011
Izdaja treh temeljnih spisov velikega humanista Erazma Rotterdamskega (1466–1535) je hvaležen dogodek, ki ga povrh spremlja določena družbena in časovna primernost, saj so petsto let od nastanka teh spisov slovenska in evropske družbe v procesu evropskega povezovanja prišle do stanja nekakšne utrujenosti. Hvalnica Norosti, Tožba Mirú in razprava O svobodni volji so spisi, ki sodijo na področje filozofije morale in razmišljanja o najbolj osnovnih človeških stvareh, tako v občih družbenih pogledih kakor na ravni posameznika.
»Toda ironični Erazem bi verjetno odvrnil: Ah, kaj! Naj govori Neumnost, brez katere ljudje težko živijo.«
Hvalnico Norosti smo lahko v slovenščini brali že pred pol stoletja v prevodu Antona Sovreta. Ta priljubljeni in najbolj znani Erazmov spis, živahno napisano satiro o prijateljici neumnosti, ki spremlja človeško življenje na vsakem koraku, je jezikovno posodobil Branko Madžarevič. Druga dva spisa, ki ju je prevedel Primož Simoniti, sta v slovenščini dostopna prvič. Vsi trije spisi so opremljeni z navedbo izvirnih objav v latinščini, bibliografskimi navedbami in potrebnimi opombami, ki bralcu pomagajo razumeti nekatere pojme, prisotne v besedilu, naj gre za osebe ali like iz literarne zgodovine, kakor za književne navedke iz Biblije in humanistične tradicije. Knjigo spremljata tehtni uvod Marka Uršiča Erazem, svobodni duh humanizma in spremna beseda Aleša Bunte.
Erazem, doma iz Holandije, sicer pa nezakonski otrok, ki je že pri štirinajstih letih izgubil oba starša, sodi med velike osebnosti evropske kulturne zgodovine. Vse življenje si je prizadeval za idejo miru med narodi in dostojanstvo človeka, ki se opira na razumnost naše narave, zagovarjal sporazumevanje in pripravljenost na kompromis, sožitje, poudarjal pa je tudi pomen vzgoje in izobrazbe, še posebno humanistične. V teh vrlinah je videl pogoje za dostojanstvo in miroljuben razvoj družbe, k čemur nas vabi krščansko oznanilo. Toda Erazem Rotterdamski, nekoč slavna luč svojega stoletja, danes ni kaj več kot le ime, pravi na začetku svojega biografskega romana Erazem Rotterdamski: triumf in tragika o njem pisatelj Stefan Zweig. Veliki mož Zahoda in celo prvi zavestni Evropejec, zagovornik humanističnega, svetu in duhu všečnega ideala, se je umaknil iz naše zavesti in ostal skoraj pozabljen, meni Zweig. Tej ugotovitvi lahko danes nasprotujemo. V procesu združevanja stare celine in težnji po preseganju miselnih, jezikovnih in ozemeljskih meja, z željo po skupnih človeških vrednotah in spoznanju, se uveljavlja »erazmovski duh«. Izkazujejo ga študijske izmenjave mladih ljudi, na projektih Erasmus, kakor tudi skupnost izobražencev, tako imenovana literarna republika, kateri je od nekdaj bil vzor prav mož iz Holandije, potnik na mnogih poteh, ki je nazadnje živel v Baslu.
Kljub slavi, ki jo je užival, pa so njegove ideje med sodobniki doživele poraz. V težkih idejnih spopadih, ki so prehajali v fizične obračune, sta ga zavrnili obe strani, protestantska in nazadnje tudi cerkvena kurija v Rimu. Njegove irenejske ideje so se začele uveljavljati šele danes, pa čeprav se njihov izvirni domet žal izgublja in celovito pojmovanje osebnosti, srčiko humanistične ideje, izpodrivajo nagibi tekmovalne ambicije, takojšnje uporabnosti in pogosto prisilne tolerantnosti (»prenašanja«) drugačnosti. Erazmov pacifizem ni bil plod racionalnega računa in strpnosti, ampak je rasel iz prepričanja v temeljno etično in duhovno oznanilo, ki ga podajajo krščanski evangeliji.
Erazem je ljubil stvari, ki jih ljubimo tudi mi: pesništvo in filozofijo, knjige, umetnine, jezike in kulturno izročilo vseh narodov in ljudi. Sovražil je samo eno: fanatizem. Pa naj bo ta v kakršni koli preobleki. Tudi zaradi tega je vedno poudarjal vrednost literarne izobrazbe, ki človeku posreduje ne le znanje, temveč prispeva k osebnemu oblikovanju, ki ga odlikujeta skrb za dostojanstvo in človeška razumnost. Erazem, ki je bil v tej drži naslednik renesančnih humanistov, se nam kaže kot zadnji mož stare dobe in predhodnik novoveške miselnosti. Ob navdušenju in ljubezni do starega leposlovja, ki ju spremlja klasični ideal aktivnega brezdelja (tako dragoceni otium, a kdo danes to še razume!), veselje ob prebiranju in povzemanju misli, življenjskih prigod, pregovorov in modrosti antičnih avtorjev, ki jih je zbral in komentiral (več tisoč) v svojem delu Adagia, se zdi predhodnik nove dobe, ko zagovarja avtonomnost in svobodo posameznika, ki naj bo neodvisen od ljudske množice in vrednostno nad vsakokratno ideološko, ozemeljsko ali kakršno koli že kolektivno evforijo. Bil je kritik srednjeveških oblik vzgoje, znanja in korporativnega obnašanja in si je prizadeval za prenovo izrojenih navad, ki so pestile tako politične uprave kakor cerkvene službe. Njegovi spisi, kakor dela italijanskih humanistov pred njim, uvajajo nekakšno sintezo antičnega leposlovja, ki sodi v pogansko dobo, in krščanskih mislecev z biblijsko vsebino (Origen, Avguštin, Hieronim, Bazilij Veliki, ki je mladim svetoval selektivno branje poganskih avtorjev in ga primerjal s čebelami, ki dobro poberejo, slabo pa pustijo). Z renesanso je takšna drža postala temelj evropskega humanizma. V njej se kaže odmik od sholastike in iskanje neke nove spoznavne govorice o svetu in človeku, ki bo eksistencialno pristnejša, morda skromnejša, a vsakodnevno stvarnejša in moralno zavezujoča. Bližja tistemu, kar povezuje vse ljudi. Po teh sledeh so šli mnogi nasledniki, od njegovega angleškega prijatelja Thomasa Mora do avtorjev, kot so bili Juan Vives, Lefčvre d’Étaples, Melanchton, Jan A. Komensky, pa do današnjih erasmus študentov.
Trije prevedeni spisi posegajo na področje moralne filozofije, ki vsebuje nekatera bolj zapletena vprašanja, kot so pojem svobode, resnice in družbeni mir. Erazmov čas so pestili nemiri, nasilni spopadi, strah, še vedno tudi lakota, ljudske vstaje, idejne zmede ter zunanji in notranji vojaški spori. Pri tem se je pod vprašaj postavljajo tudi človeško samorazumevanje, kajti spreminjali so se modeli legitimnosti. Erazmova Hvalnica Norosti naj bi po zaslugi svoje norčavosti ušla zobu časa in za razliko od drugih spisov ohranila svojo živost. To drži. Tudi danes ta spis lahko beremo z resničnim nasmeškom na ustnicah in avtorju v srcu prikimavamo, ko nam skozi usta norosti pripoveduje, kako brez nje (neumnosti) sploh ne bi znali živeti; pojasnjuje nam, zakaj je Kupido zmeraj otrok (ker je gobezdalo, ki nikoli nič pametnega ne misli), pa kako malo zakonov bi se sklenilo, če bi se ženin zmeraj držal natančne razumnosti in vse preveril … Zazdi se nam, da človeško življenje res ni nič drugega kot nekakšna igra norosti. Če se ozremo okrog sebe in poslušamo sodobna poročila, bomo Erazmovi Neumnosti verjetno kar pritrdili. Toda izjemnost Erazmovega satiričnega spisa ni le v preprosti duhovitosti. Johan Huizinga, ki je o Erazmu napisal dober življenjepis, je trdil, da je med njegovimi spisi edino Hvalnica Norosti ohranila vitalnost. Kljub zaslugam odličnega holandskega zgodovinarja, avtorja del Jesen srednjega veka in Igrivi človek (Homo ludes), pa se s takšno razlago izgubi bistvena srž Erazmovega spisa. Hvalnica nikakor ni le poljudnozabavni spis, ki naj poskrbi za kratkočasje in veselo branje, ampak nehote postavlja pod vprašaj celotno konstitucijo človeka, v katerem se nenehno srečujeta in spoprijemata pamet in norost. Ves zastavek zgodnjega humanizma (Petrarca, Salutati, Valla, Pico, Konrad Celtis) je poudarjal dostojanstvo človeka in njegov absolutni temelj, ki ga vzdržuje razumnost. Sapiens in dignitas sta osnovna stebra, ki ustvarjata človeško bitje. Erazmova Hvalnica pa nam z ironijo govori, da človeško modrost vselej spremlja tudi norost. Dialektika velikega in majhnega, pametnega in neumnega, dobrega in slabega se naenkrat ponotranji; ni plod zunanjih okoliščin, določenih shem in odtujenih vzorcev, ampak ponotranjena dialektika, ki jo ustvarja »pogovor duše s samo seboj«, kar je poudarjal že Platon. Neke vrste sposobnost samega sebe postaviti pod vprašaj in se zavedati, avtoironično, lastne omejenosti. To pa je originalno odkritje renesanse in vrata vstopa v novi vek, ki jih Erazem razklene. V tem pomenu nastopajo mnogi navedki iz antike, od navzven prav nič lepega Sokrata, ki je »vedel le to, da nič ne ve« (drugi žal še tega ne), do tedanje uspešnice Sebastiana Brandta Ladja norcev, ki je v nemščini (Das Narrenschiff) izšla na dan pusta l. 1494, malo pozneje pa v latinščini (Stultifera navis), kjer norci (vsi človeški stanovi) veseljačijo, pijejo vino, pojejo, režejo pršut in pljujejo v Norolandijo. Hieronymus Bosch jih je odlično poslikal.
V ozadju te satirične literature so seveda Lukian, pa Alberti in Valla, a tudi Platon. Ob ironiji se človek na nov način sooča z vprašanjem odnosa med resnico in iluzijo. Med pametjo in norostjo. Njune meje niso vselej zunanje in zlahka normativno določljive. Ko je Foucault pisal svojo Zgodovino norosti, se je vrnil k tem izhodiščem.
Druga dva Erazmova spisa, Tožba Mirú in razprava O svobodni volji, sodita med moralnofilozofske eseje. Prvi ni le tožba, ampak protest nad nasiljem in spodbuda, kako naj človek ravna po načelih krščanske morale, pri tem pa naj presega svoje lastne omejitve in razvije čut za solidarnost. Erazem je verjel, danes bo kdo ob tem dvignil obrv in pripomnil, kako je to naivno!, da k temu veliko prispeva humanistična izobrazba. Družbeno stanje v njegovem času ni bilo pravljično in nekaj sorodnega vzdušja si lahko prikličemo s spominom na zanesene mitinge, ki so se pred dvajsetimi leti odvijali v Jugoslaviji. Da bi prišli Erazmovi ideji naproti, lahko preberemo prvo stran Pregljevega romana Bogovec Jernej. Ali zadnji čas cenjeni roman Lutherja Blisseta Q. Oba se odvijata v letih, ko je Erazem pisal svojo tožbo. Tista leta so bila »črna«.
Razpravo o človekovi svobodni volji, v pomenu zmožnosti odločitve, je Erazem napisal l. 1524, potem ko so ga nekateri protestanti, pa tudi izobraženci katoliškega tabora, spodbujali, naj se jasneje opredeli v verskem sporu, ki je vse bolj razdvajal Evropo. Erazem se dolgo ni hotel opredeliti. Nazadnje je napisal spis, s katerim potrjuje svojo privrženost Cerkvi in katoliškemu izročilu. Izpostavi človeško razumnost, v svojih moralnih odločitvah je človek zmožen svobodne izbire in le tako je vreden Božjega daru, usmiljenja, ljubezni in odrešenja. Erazem verjame v avtonomnost človeka in v zmožnost svobodnega odločanja. Nekaj mesecev pozneje mu je Luther odgovoril v veliko obsežnejšem spisu De servo arbitrio (Usužnjena volja, Luther, Izbrani spisi, 2001) in zavzel nasprotno stališče. Človek v velikih stvareh nima zmožnosti svobodne odločitve.
Polemika se umešča v stoletno tradicijo filozofsko-teološkega problema, ki zadeva Božje vedenje, prihodnje naključne dogodke in človekovo svobodo. Kdo je bil zmagovalec v polemiki med Luthrom in Erazmom, ni lahko presoditi. Martin Luther nastopa z zanosom in močjo preproste besede, ki jo navdihuje gola vera. Erazmu svetuje, naj se še naprej trudi za lepopisje, zaradi česar ga ceni, resnejše stvari, ki zadevajo človeka in Boga, pa naj pusti pri miru, ker jim ni dorasel. Dejansko sta oba naglaševala klic modernega človeka, razlikovala pa sta se v značaju, izbirah in talentih. Tu ni prostora, da bi podrobneje segli v problematiko, ki ima tudi za današnjega človeka več kot le intelektualno vrednost. Ker sta zdaj oba spisa dostopna v slovenščini, bo, upajmo, prilika za tehtnejšo obravnavo. Luthrov antropološki pesimizem, ki edino oporo prepoznava v veri in milosti, ni tako tuj moderni misli, kakor se zdi na prvi pogled. Erazmov optimizem in vera v človekovo zmožnost svobodnega odločanja, zastava, s katero jadra moderni svet, pa tudi nista tako zlahka izvedljiva. Njuna polemika resnično končuje neko dobo in odpira vrata modernega veka.
Knjigo dopolnjuje nekaj grafik in kvalitetna strokovna ureditev. Spremna študija Aleša Bunte Drugo rojstvo satire iz duha fundamentalizma pa je, kratko rečeno, malo nenavadna in bo bralca presenetila. Pisec postreže z nerodnimi trditvami o nekakšnem fundamentalizmu, ki naj bi ždel v ozadju Erazmovega humanizma in njegovega prizadevanja za pristno krščanstvo. Piščeve fraze spominjajo na »žižkovski slog« in bralec se vpraša, ali so nekatere podrobnosti, kakor neprijazna Morova žena Lady Alice, res tako zelo pomembne, da na tej osnovi spletemo študijsko interpretacijo slavne Hvalnice. Toda ironični Erazem bi verjetno odvrnil: Ah, kaj! Naj govori Neumnost, brez katere ljudje težko živijo.
(Objavljeno v Pogledih, št. 5, 23. februarja 2011)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
