Glasbeni higienski minimum
05. 11. 2015
Klubski maraton 2015 nadaljuje serijo odkrivanja in promocije odličnih domačih bendov.
Ko je pred petnajstimi leti glasbena redakcija Radia Študent sprožila vseslovenski natečaj Klubski maraton, ki bi kakovostnim mladim in še neuveljavljenim glasbenikom ter skupinam omogočil, da se predstavijo širšemu krogu poslušalcev, zagotovo ni predvidela vseh razsežnosti takšnega projekta ali početja. Klubski maraton v vseh teh letih ni prinašal le preseka domače neodvisne glasbene ustvarjalnosti, ki se je izkristalizirala skozi nabor prijavljenih na natečaj. Z jesensko klubsko turnejo po tistih slovenskih mestih, kjer mladinska kultura kljubuje vsakršni obliki komercializacije, trivialnosti in malomeščanstva znotraj glasbe in družbe kot takšne, se je vsakič ustvarila tudi prepotrebna kritiško ozaveščena masa. Dovolj razgledana, pogumna in drzna, da z vso pravico lahko iz leta v leto ugotavljamo, da imamo, poleg dobre glasbe, še vedno poslušalstvo, zaradi katerega nam ni treba skrbeti za glasbeno prihodnost.
Klubski maraton potemtakem ni le vsakoletna koncertna karavana izbranih glasbenih ustvarjalcev, ki jim je po finalnem ljubljanskem večeru – 6. november, Menza pri koritu – omogočena izvedba radijskega koncerta v živo, studijsko snemanje skladb in ultimativna promocijska zgoščenka Klubskega maratona. Še mnogo več je. Kot edini relevanten, tehten in evolucijsko upravičen naslednik nekoč znamenitega Novega rocka je Klubski maraton glasbeni dogodek ali shod, ki vsako leto rešeta našo glasbeno pokrajino in skrbi za poslušalsko podrast, ki je brez njega včasih manj vidna in opazna.
Vsaj tako se zdi slehernemu glasbenemu odjemalcu, ki je vajen centraliziranih glasbeno-promocijskih akcij iz ljubljanske kotline. Radio Študent in Klubski maraton pa kljub omejenemu radijskofrekvenčnemu dosegu presegata prav ta segment glasbene ekskluzivnosti in omogočata, da se dober glas sliši v vsako vas. Tisto, čemur dostikrat rečemo glasbeni higienski minimum, se s perspektive Klubskega maratona sliši in vidi kot glasbeni maksimum v danih okvirih letne glasbene ustvarjalnosti in produkcije. Spomnimo se le nekaterih glasbenih imen, kot so Melodrom, Moveknowledgment, New Wave Syria, We Can't Sleep at Night, Nikki Louder, Kleemar, You Gay Thoughts … in pred sabo bomo imeli Klubski maraton ne le kot edicijo, temveč tudi kot glasbeno institucijo. V tem oziru ne zaostaja niti letošnji jubilejni Klubski maraton 2015.
Na 22 klubskih nastopih od Bistrice na Sotli pa vse do Sežane se je in se še bo zvrstilo šest najboljših po izboru strokovne glasbene sekcije Klubskega maratona. Toda pojdimo po vrsti.
Vokalno-instrumentalna skupina MeduzaleM s svojim razgibanim križancem metalnih kitarskih zvrsti dokaj samosvoje in samozavestno krmari po razburkanem morju naših želja, sanj in hotenj. Njihove mogočne ritmične strukture so vselej prestrežene z mojstrsko postreženimi (na trenutke kot nikoli končane, ponavljajoče se mantre) kitarskimi rifi, ki postajajo učinkovita zvočna kulisa za lirično pripoved. Slednja je vselej družbeno angažirana, politično nekorektna, misleča in razumevajoča čas, ki ga ravnokar živimo. Brez patetičnih nastavkov in vselej zagledana v hipni trenutek, ki s trdnim, a vselej melodičnim zvočnim monolitom predrami še tako zaspano telo in um.
Kot Muzikačaka nastopa Sara Korošec, katere preplet elektronskega, akustičnega in vokalnega neučakanega utiša in čakajočega zbudi. V skladbi Kužna nespečnost se zrcali vsa mogočnost in jedrnatost glasbenega izraza, ki ga gospodična iz Haloz tlakuje pod ustvarjalno etiketo »one-woman-does-everything-by-herself«. In tu ne gre zgolj za parafraziranje že uveljavljene glasbene žanrske oznake »one-man-band«, kajti Sara Korošec ali Muzikačaka se sliši in na poslušalca deluje kot večglava skupina. Kar nikakor ne pomeni, da smo v njenem glasbenem izrazu zgolj priča že slišanemu. Ne, Muzikačaka je razbremenjena vsega, kar glasbeni žanri s svojo uradnostjo, zakonitostmi in mejami prinašajo in odnašajo. V njeni minimalistično pogojeni, a vselej estetsko dovršeni godbi je slišati nešteto glasbenih prvin, ki so v simbiotični medsebojni soodvisnosti. To pomeni le, da je Muzikačaka samoraslo in samostojno glasbeno bitje, ki bi se brez težav znašlo na kakršnemkoli glasbenem maratonu tudi zunaj naših mejah. Slednje velja za vse izvajalce.
Skupina HAY prihaja iz Zasavja. Njihov harmonično hrupni lo-fi rock se sliši, kot da bi na enem mestu pomiril duhove skupin TAD in Mudhoney. A ne gre zgolj za tiste, ki so se s svojimi letnicami znašli v zapoznelem grungevskem odmevu na prepogosto redistribucijo kakovostne svetovne rock glasbe. Kajti HAY se slišijo kot eni redkih v zadnjem času, ki so zmožni nositi breme hrupne kitarske glasbe. HAY so, če smo bolj natančni in strokovni, izjemni in izvirni predstavniki t. i. noisemakers. Tisti, ki proizvajajo tovrsten melodično pogojen hrup, ne povzročajo nujno tudi hrupa, vsaj ne tistega, ki odvrača poslušalčevo pozornost. HAY nas na trenutke zazibajo v letargično omamni zvočni kolorit in nas potem nepričakovano zbudijo in raztreščijo v črepinje gole resnice. Tej ogolelosti vedno sledi zvočni desant, ki mu izostreno uho težko ubeži. Kitarski pejsaži so, četudi gre za trio (kitara, bas, bobni), pastelno živopisni in še kako nalezljivi za nenehno ponavljajoče se poslušanje.
Pri skupini Persons From Porlock najprej opaziš petje, ki je pri vseh (novo)klasičnih predstavnikih stonerskih rock improvizacij večglasno, a ne nujno tudi večglavo. Ljubljanski Persons From Porlock sicer nadgrajujejo svoja temeljna rock izhodišča s komplementarnimi kitarskimi izrazi, ki se raztezajo od garažne psihedelije do kitarskega retropopa. To, da so ob svoji zgoščeni surovi kitarski teksturi slišati tudi kanček bolj zasanjano kot psihedelično, jim vsekakor lahko štejemo v prid. Navsezadnje, nekaj romantike in skrivnosti je že v njihovem imenu, kajti Person From Porlock je bil »nezaželeni obiskovalec« angleškega skladatelja Samuela Taylorja Coleridgea v času, ko je skladal pesem Kubla Khan. O tem, kako je »nezaželeni obiskovalec« vplival na razširjenje umetniške, skladateljske in glasbene percepcije, pa nam danes najbolj nazorno dokazuje ljubljanski trdoživi kvartet. Njihova godba je dovolj uigrana, a nikakor ne predvidljiva, saj Persons From Porlock vstopajo s kitarami na preži tam, do koder nam pogled seže čez rockovski horizont in ušesa hrepenijo po malce drugačni, a vselej izvirni rock glasbi.
Podobni postulati drugačne kitarske glasbe veljajo tudi za ljubljanski »shoegazerski« kvartet Haiku Garden, ki se promovira kot »najbolj razigran avizo za poroke«. Skupina Haiku Garden goji za naše glasbene razmere neklasičen kitarski zvok, ki črpa iz bogate zakladnice neodvisnega kitarskega popa in rocka. V njihovem primeru so »shoegazerski« nastavki le orodje za nadaljnje poglabljanje v neizčrpen vir zvokovnih idej, po katerih se Haiku Garden dokaj razločno in samozavestno sprehajajo. Vrtiček, ki ga obdelujejo, se niti ne sliši niti ne bere kot haiku lirika, kajti njihove aranžerske strukture so dosti bolj bujne in razraščene, zato nikakor ne moremo govoriti o kakšnem glasbenem minimalizmu v zvoku in besedi.
Nevemnevem je šestčlanski nojzersko-literarni kolektiv, ki zmore na enostaven, a sila zanimiv in jedrnat način uglasbiti izgovorjene besede. Njihovo skupinsko ime je potemtakem le mimikrija za umetniško točko preobrata. Prvič, ker vodena z lirično observacijo poeta in vokalista Dejana Kobana skupina nevemnevem vstopa na široko polje družbenopolitične angažiranosti, po drugi strani pa se instrumentalna spremljava, ki zelo pretkano in perfidno uspeva ukrotiti lastno kakofonijo v impulzivno noise rock simfonijo, razkazuje kot edini kredibilni adut, ki je sposoben lastno liriko povzdigniti na piedestal »zastav in slave«. Zato se nam skupina nevemnevem morda na trenutke zazdi bolj tankerska kot buldožerska, a učinek na poslušalca je, verjemite mi, dokaj podoben. Kajti ta hrupno uglašeni bolid pušča globoke sledi tako v naših ušesih kot v možganskih celicah. Udarno in udarniško!
Če niste uspeli ujeti kakšnega od 21 koncertov letošnje karavane Klubskega maratona 2015, ne zamudite finala 6. novembra v ljubljanski Menzi pri koritu (Metelkova). Tam se vam bodo finalisti razkrili v živo in zgoraj napisano potrdili ali pač – ovrgli.
Pogledi, let. 6, št. 20, 28. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
