Presežki leta 2015
Glasbeniki z veliko začetnico
Kritiki, ki ocenjujemo glasbena dela in ob koncu leta še enkrat zarežemo v najboljše ter sodimo o kakovosti nabora, nemalokrat pretiravamo. Čeravno nisem med tistimi, ki se pogosto opredeljujejo za najboljše v letu, pa je vsaj za lastno evidenco sila hvaležno vsake toliko narediti ponovni glasbeni izbor, kajti količina prestrežene diskografije na letni ravni nas pretvarja v glasbene megalomane. In tu več ni generacijskih razlik, kajti prepričan sem, da je v določenem trenutku količina mp3-jev pri vsakem od nas diametralno recipročna številu kakovostnih avtorjev taistih. Tudi pri glasbi (tako kot pri vsakem drugem digitalno formatiranem segmentu današnje informacijske dobe) velja načelo, da preveč glasbe ne pomeni nujno tudi (za)dosti dobre glasbe. Četudi dopuščam možnost obstoja več različnih dobrih glasb.
In prav slednje velja za v nadaljevanju izpostavljene glasbenice in glasbenike, ki skozi leto niso kraljevali po takšnih in drugačnih lestvicah, a so njihova glasbena dela v danem trenutku vseeno šla korak dlje od solidnih, ustaljenih, povprečnih ... Da jih omenjam v letnem prerezu diskografskih izdaj, pomeni le, da se je tisti »dani trenutek« razpotegnil do današnjih dni. In četudi se je nekaterim izmed njih že uspelo zapisati v glasbeno zgodovino, bodo njihove sledi prisotne tudi v prihodnjih letih.
Dan Lissvik
Bolj posrečene oznake kot »glasbenik z veliko začetnico« Dan Lissvik ne bi mogel dobiti. Njegova plošča Meditation je stkana iz raznorodnih glasbil, miniaturnih glasb in glasbenih miniatur. Analogno je orkestrirana kot godalni ansambel, ki se iz južnoameriških sals zlahka prelevi v kairski simfonični orkester in obratno. Po drugi strani pa je polna lahkotnosti umetelno poustvarjenih vzdušij, ki jih švedski multipraktik nanaša v svojo glasbo, kot bi s čopičem zajemal in raznašal sozvočja. Ne preseneča, da si je za svoj zadnji glasbeni projekt omislil umetniško ime – Atelje. Za čudežni kolaž, ki ga je ustvaril na albumu Meditation, je Dan Lissvik res bolj potreboval atelje kot studio.
Skoraj vsa glasbila je posnel sam, tako računalniško pogojena kot inštrumentalno ročna. A bolj kot Lissvikova večinštrumentalna predstavnost nas pri Meditation navdušuje harmonizirana zgovornost. Skladbe se lahko povežejo v za vse enak meditativni protokol, a to ni nujno. Lissvik si je za vsako posamezno skladbo moral vzeti kar nekaj časa, da je ustvaril tako neslišno zlitino obmorskih ambientalnih melodij.
Pri vsaki od njih se »meditacija« začne na enak način: na obali morja, s pogledom, zazrtim daleč za obzorje. Ko sem prvič slišal Meditation, se mi je najprej zazdelo, da folklorne prvine iz ozadja prihajajo iz tihomorskih daljav, četudi sem se pozneje prepričeval, da slišim jamajške, kostariške, mehiške glasbene motive, na prvi posluh veselega duha in ritma, a vselej otožne in predvsem oddaljeno samotne. In vsak s svojo zgodbo. Bones, Spiral, Karma … se morda res berejo kot izrazi iz priročnika za meditativni poseg in obseg, a kot skladbe premorejo toliko dramaturgije, igre in barvitosti, da je več kot jasno, zakaj Atelje.
FKA Twigs
Najprej je bila plesalka. Dobra in iskana. Ko se je odločila, da bo pela, so ji kljub krhkemu in nežnemu glasu vsi prisluhnili. Lanskoletnem albumu LP1 je letos sledil M3LL155X, konceptualno obtežen z dejstvom rojstva, a še vedno v mejah popularni glasbi kompatibilnih melodij. FKA Twigs že s svojo pojavnostjo napoveduje drugačen zorni kot. Njene dokaj osebno zveneče izpovedi ji omogočajo, da si z glasom in gibom prilasti položaj iskrene pripovedovalke. To ji v njeni posebnosti in drugačnosti omogoča, da zveni bolj abstraktno in indie od drugih, in to, da si s svojimi soustvarjalci sama določa smernice.
Ravno zvočno-vizualna sekcija v glasbenem projektu FKA Twigs je ena od tistih, ki narekuje glasbeni tempo novodobni popularni glasbi. Tisto, kar kolektivu daje rahlo ustvarjalno prednost pred drugimi današnji snovalci sodobne glasbe, je dejstvo, da so vsi zbrani (od Arce do hišnega režiserja Jesseja Kande) samo(z)rasli v FKA Twigs. Ob tem najbolj fascinira elegantno razrahljana zvočna podlaga, ki kot da bi rasla in se vsakič znova razraščala ob Talijinem petju. Ne glede na število producentskih pečatov, ki jih bo Arca pustil v prihodnje na različnih projektih za različne naročnike, se mu bo težko zgodil primerljiv so(u)lističen duet.
Arca
Zagotovo eden najbolj zasedenih ustvarjalcev na svetovni glasbeni sceni ta hip je Alejandro Ghersi - Arca. Pospešeno zanimanje za njegove produkcijske ideje in glasbene fonte ter želja po avtorskem pečatu niso le sad sodelovanja in poznanstva s svetovno znano Björk. Arca doživlja ustvarjalni razcvet, ki ga ne opisuje ali pojasnjuje zgolj njegova deloholičnost, temveč predvsem nadarjenost, pogum in vztrajnost pri nenehnem izražanju skozi glasbo. Tu seveda ne gre za hiperprodukcijo ali avtorjevo razdajanje na vse konce sveta. Ker ni dvoma, da so skladateljska bistrost, ustvarjalna osredotočenost in zvokovna ostroumnost mladega Venezuelca enake, ko frizira radijski hit Mykki Blanco, verze Björk zavezuje v šopek podpornih viž ali globoko premišljuje in se sprašuje o lastnem jazu. Arca je pač več kot le radoveden dvajsetletnik in več kot zgolj talent sodobne glasbene produkcije.
Pri tem se drži načela, da biti viden ne pomeni tudi vidnosti, če nisi sinhroniziran z zvokom in sliko. Po lanskoletnem več kot navdihujočem se prvencu Xen je Arca v iztekajočem se letu objavil dolgometražno nadaljevanje z naslovom Mutant, ki še bolj poglablja njegov glasbeni izraz v sfere, ki jih poleg zvokovnih opredeljujejo sociološki in filozofski mejniki. In četudi se mladi Alejandro Ghersi lahko pohvali s prepozna(v)nim umetniškim aspektom svojega dela – inštalirana projekcija TRAUMA Scene 1 v newyorškem muzeju MoMa –, oba njegova studijska albuma projicirata bridko prihodnost na način otroške radovednosti in ritualne čustvene iniciacije, v kateri se mlademu glasbeniku zastavlja več vprašanj kot odgovorov. A eno je povsem jasno – Arcov svet apokaliptične ljubezni, zlobe in nasilja ni nikoli črno-bel. Siv pa tudi ne.
U.S. Girls
Prav tako enoličen ni niti v svetu U.S. Girls oziroma Meghan Remy, glasbenice, ki se skriva za tem banalno univerzalnim imenom. Kar ne pomeni, da smo bili v njenih glasbenih metamorfozah kdajkoli podvrženi banalnosti ali posploševanju. U.S. Girls so pravzaprav natančno (ne)opredeljene osebe, ki bi lahko predstavljale ali bile del vsakega od nas. Meghan Remy ali U.S. Girls pa mojstrica igranja tujih vlog. Bolje bi bilo reči vživljanja v življenja drugih, posebnih, a vselej navadnih osebkov iz njene galerije likov za samoobrambo, prvo pomoč in psihoanalizo. Half Free (2015), njeno šesto veliko studijsko delo, je zvočno-lirični priročnik za vse tiste, ki so iz takšnega ali drugačnega razloga na robu živčnega zloma, a premorejo še dovolj črnega humorja, treznega razmisleka in zdrave pameti, da se jim tudi lastna nevrotičnost zdi bolj eliksir dolgega življenja kot pa nekaj, zaradi česar bi bolehali in obolevali. V tem jim brezmejno pomoč ponuja U.S. Girls, ki bo tudi v njihovem imenu kastrirala družbo, začenši s sebi najbližjo, ameriško.
Will Butler
Vmesna naj bi bila tudi postaja, kamor se je mislil zateči mlajši od bratov Butler iz skupine Arcade Fire. Čeprav je bil njegov solistični debi Policy že v povojih deležen velikega zanimanja strokovne publike in tistih najbolj zavzetih privržencev neomadeževanega opusa skupine, je Will Butler vse presenetil s konkretnim glasbenim delom, ki ni le vneto kanaliziranje nakopičene ustvarjalne energije, temveč v strnjeni kantavtorski obliki za akustično kitaro in piano kljub priokusu nostalgije do artizma osemdesetih reflektira čas in okolje, v katerem je nastajal. Brez naključij in z vajetmi trdno v rokah. Tudi takrat, ko si je Will omislil uigrano glasbeno-medijsko inštalacijo v Guardianu, ko je v enem tednu spisal nekaj skladb, ki jih je že vnaprej napovedal kot reakcijo na aktualne dnevnopolitične dogodke. Tako je s kitaro in peresom v rokah premišljeval krizo na Bližnjem in Daljnem vzhodu, ugotavljal, da nas tokrat Madonna ne rešuje ne z vero ne brez nje, ter globoko obžaloval kulturocid, ki ga poganjajo ideologije, vojne in korporacije. Policy je album neponovljive časovne, prostorske in vsebinske umeščenosti.
Viet Cong
»Neponovljiva« je tudi skupina Viet Cong in njen istoimenski letošnji prvenec: kanadski kvartet namreč v prihodnje ne bo več ustvarjal pod tem imenom. A to niti ni pomembno. Pomembno je dejstvo, da so fantje na albumu Viet Cong v dobrih osemintridesetih minutah kitarskega sklicevanja, čaščenja in redefinicije post punka uspeli žanr iztrgati iz zgodovinskega konteksta in vešče krmiliti med odtenki sebi najljubših viž – hrupno in temačno.
Tudi tokrat se je razvnela debata o kredibilnosti glasbenikov, ki navdih črpajo iz (pod)talnega obdobja osemdesetih. Razlog za to ni toliko v »prepovedanem sadežu«, v katerega so fantje iz skupine, nekoč znane kot Viet Cong, hote ugriznili, niti v kakšni skrunitvi ali odmiku od žanra. Njihov največji »problem« je, da se slišijo brezhibno, uigrano in mogočno. Kot da te karakteristike dandanes ne bi nič pomenile. Za staroste in tudi mlečnozobce.
Your Gay Thoughts
Mlečnozobi so se na trenutek zdeli Your Gay Thoughts, a le v smislu novorojenega glasbenega imena na domači glasbeni sceni. Zmagovalci natečaja, ki si ga je zamislil ljubljanski Kino Šiška, so izdali prvovrsten album z naslovom The Watercolors. Samostojen artefakt petih enakovrednih glasbenikov umetnikov, ki jih združuje več kot le glasba. Njihov prvenec potemtakem ni mogel izzveneti drugače kot zbirka glasbenih impresij, ki so jim Your Gay Thoughts dali izviren glasbeni okvir. Ob tem niso ostali utesnjeni v lastnem glasbenem izrazu, kajti okvir je tu mišljen zgolj in predvsem kot nekaj, kar sliko dela sliko. In Your Gay Thoughts kot nekdo, ki v roki drži čopič.
CTRL N
Bolj kot čopič so odgovorni na Radiu Študent imeli v rokah sito in nam v letošnjem letu postregli z dvema antologijskima izdajama. Najprej so nam predstavili Poglavje slovenske elektronike v impozantni zbirki in kompilacijski plošči CTRL N. Vodeni z motivom glasbenega pretresanja so nam postregli z neobremenjenimi avtorskimi izrazi, (po)danimi v okoliščinah poglavja ali časa prej in potem. CTRL N potrjuje, da to poglavje v nobeni časovni smeri ne kaže kriznih simptomov, kar velja tako za cvetoči podmladek kot tudi za tiste s prvega bojnega sklica elektronskega prebujanja naroda. Domačijsko glasbeno poglavje je zelo suvereno, samozadostno, samozavestno in s pravšnjim odmerkom ustvarjalne arogance. Zato je primerjava s tujejezičnimi podobnimi projekti več kot zaželena in dobrodošla.
KM15+
Kot je dobrodošel glasbeni prerez Klubskega maratona v njegovih petnajstih letih: kompilacijski album KM15+. Tisto, kar je najprej vzniknilo kot nadaljevanje novorockovske tradicije, a s skromnejšo in bolj intimno interakcijo med glasbeniki in poslušalci/ gledalci, je v petnajstih letih postalo eden redkih kredibilnih, tehtnih in nepogrešljivih znanilcev domače glasbene kakovosti. Ob pogledu na imena, ki so našla mesto v tej antologijski strnjenki, morate priznati, da nam zaradi Radia Študent ni treba biti v skrbeh za domači glasbeni podmladek.
Janez Dovč
S prežetostjo in prožnostjo je obdarjen solistični izlet Janeza Dovča na albumu AkordeON. Eden naših najvidnejših in izrazno dovršenih harmonikarskih mojstrov je svojem inštrumentu že v preteklosti dal prosto pot. Ob tem je z glasbenimi deli vedno znova dokazoval, da za harmoniko ni skrivnostnih poti v interakciji z drugimi glasbili. A album AkordeON je dokaz, da se harmonika lahko harmonsko in melodiozno kosa s tehnološko pogojenimi spodbujevalci umetno ustvarjenega glasbenega vzdušja. Ob tem si nepretenciozno, a vselej navdahnjeno in izvirno utrjuje lastno glasbeno samobitnost. Naslov albuma morda sporoča, da je brezskrben lahko le tisti glasbenik, ki je nenehno na preži. »Prižgan« je v tem primeru le nekdo, ki je ustvarjalen in delujoč.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015