Blues v treh minutah
21. 12. 2015
Za blues velja podobno kot za druge glasbene umetnosti v zadnjih sto letih: povezan je bil s tehnologijo in poslom. Glasba je z novo tehnologijo za lovljenje, shranjevanje in reproduciranje zvoka doživela največji pretres med vsemi tradicionalnimi umetnostmi. Brez tega in brez upoštevanja družbenega konteksta težko razumemo formiranje bluesa kot popularne glasbene oblike.
Blues, in pod tem imenom si največkrat predstavljamo razmeroma formalizirano osebno izpoved ameriškega temnopoltega pevca ali pevke ob instrumentalni spremljavi, je star približno sto let. Morda kakšno desetletje več. Širiti se je začel v času prve svetovne vojne, ko je črnski vodja potujočega orkestra in založnik W. C. Handy med prvimi izdal notne zapise bluesovske pesmi v strogi 12-taktni obliki po zgledu večkrat slišane vokalne oblike na ameriškem jugu. Po letu 1925 je blues doživel razcvet kot posneta forma, vtisnjena na vinil gramofonske plošče na 78 vrtljajev, ki je prenesla dolžino treh minut. Z nastopom električnega snemanja z mikrofonom leta 1925 je blues nepreklicno vstopil v svojo fonografsko dobo. Ujel je poseben fonografski impulz in z njim postal glasba za črnski trg v ZDA.
Hkrati je blues del širše »vstaje hrupa« po svetu, kot proces imenuje ameriški kulturni zgodovinar Michael Denning: zvočna krajina modernih časov se je odprla s snemanji na tisoče manj znanih glasbenikov, ki so v priročnih studiih v večjih mestih in manjših krajih snemali, beležili viže in ritme mest in plesišč. Na gramofonske plošče so bili v nekaj letih do svetovne gospodarske krize vrezani zvoki sona iz Havane, sambe iz Ria, jazza iz New Orleansa in Čikaga, tanga iz Buenos Airesa, flamenka iz Seville, rebetike iz Aten in Soluna, taraba iz Kaira, marabija iz Johannesburga, kronconga iz Džakarte, hule iz Honoluluja. Ti komercialni posnetki glasbe navadnih ljudi, ki so s ploščami potovali po svetu, so sprožili prvo veliko bitko za popularno glasbo. Marsikateri med temi glasbenimi slogi je postal soundtrack dekolonizacije. Glasbeni svet je bil vse manj svet namišljenih glasbenih monad, bolj pretočen in dojemljiv za zvočne in glasbene vire od drugod. Danes, ko je glasba na dosegu »klika«, pozabljamo, kako pomemben komunikacijski kanal med različnimi konci sveta je bila gramofonska plošča, ta tehnična iznajdba v službi glasbenega posla.
Bluesovski zgled je zgodovinsko dragocen, a tudi izmuzljiv, čeprav je na videz jasen. Le kdo ne pozna bluesa? Na Zahodu smo ga leta dobivali v obrokih, s časovnim zamikom, sprva predvsem prek jazza in pozneje rocka, ki je po svoje predelal bluesovsko izražanje, glasbene poteze, poustvarjal bluesovsko mitologijo, da je lahko gradil lastno. Blues je dolgo časa – napačno – veljal za »pragodbo« temnopoltega Američana, za glasbeni temelj vsega, kar so dale afroameriške kulture, tudi za zgodovinskega predhodnika jazza ali arhaično pristno ljudsko godbo. S tem je precej težav.
Blues se nanaša neposredno na črnca in njegovo osebno vpletenost v ZDA in kot tak uteleša bridko črnsko izkušnjo. A posredno v rasistični družbi lahko tudi vzbuja občutek krivde pri belcih. Bil je najbolj osebna, pravzaprav prva povsem osebna črnska peta pesem v ZDA, ki ni vsebovala antifonije, močno prisotne v drugih glasbenih zvrsteh. Ostala je oblika klica in odgovora, toda blues pevec (ali pevka) si je odgovarjal sam, verbalno ali na spremljevalnem glasbilu. Paradoks bluesa, na katerega je opozoril Lawrence Levine, je v tem, da je najbolj tipična ameriška glasba. Predstavljal je osrednjo stopnjo akulturacije individualiziranega etosa širše družbe. Blues je bil mogoč takrat, ko je brezimni Negro postal Negroes, ko rasno zaznamovani državljani drugega reda dobijo volilno pravico in hkrati pravico do svobodnega izkoriščanja v individualistični družbi. Bluesovska struktura občutenja je predvsem izražanje premestitve občutja prevare, izgube in slabega ravnanja z obtoževanjem drugega za nesrečo v ljubezni in s poudarjenim samopomilovanjem ali pretirano brezskrbnostjo, ko pevec »sedi na špici sveta«, potem ko ga je ljuba nekega poletnega dne dala na čevelj, prosto po priljubljeni pesmi skupine Mississippi Sheiks s plošče iz leta 1930.
Blues je tudi zgled razvoja vzporednega sistema muziciranja, ki se oddaljuje od zahodnega modela »glasbeno delo – izvedba«. V času množičnih medijev je ohranil nekaj značilnosti »ljudskega« produkcijskega načina, ki pa so vse bolj prevzemale medijsko posredovano obliko. Glasbeniki so se obrti in repertoarja v enaki meri učili s pomočjo poslušanja gramofonskih plošč. Bluesovske pesmi so kot variacije stalne oblike ponavljali na tisočih ploščah, toda zaradi njihovega kroženja so nastajale tudi nove zvočnosti in novi slogi.
Družbena skupina, na katero meri fonografska industrija, lahko množično kupuje plošče kljub negativnemu, stereotipnemu predstavljanju in upodabljanju nje same. Zgled je oblikovanje trga race records na ameriških tleh. Race music je bilo generično ime za kataloge plošč s posvetno in nabožno črnsko godbo v dvajsetih in tridesetih letih. Šele leta 1949 so ga zamenjali z rhythm and bluesom. Glasbeni založniki so v času razmaha komercialnega radia zaradi upada prodaje plošč začeli ciljati na družbene skupine, ki so bile iz radijskih programov, množičnega tiska in filma izključene; na priseljenske delavce in etnične skupnosti, med katere so uvrstili črne Američane in tudi bele hribovce iz Apalačev. S kupovanjem plošč in rabo mehaničnega gramofona na zabavah ali za zasebni ples temnopoltih žensk je posneta glasba postala eden načinov tvorjenja alternativne skupnosti in njenega samozavedanja v ameriški družbi tako na segregiranem plantažnem jugu kot v mestih industrijskega severa. Med letoma 1925 in 1930, ko so založbe izdale več kot 500 naslovov race music na leto, so na jugu in severu prodali okrog 10 milijonov izvodov, kolikor je tedaj štela črnska populacija v ZDA. Celo v revnejših kmečkih območjih na jugu je imelo vsako peto črnsko gospodinjstvo doma fonograf.
Od prvih plošč vodvil blues pevke Mamie Smith leta 1920 so trg v manj kot letu dni preplavile plošče novih odkritij. Ma Rainey, Bessie Smith in Ida Cox so v blues – ob spremljavi najetih jazzovskih skupin – prinesle sestavine, ki so anticipirale poznejše priljubljene glasbene oblike. Z dramatičnim podajanjem in komentarji iz vsakdanjega življenja so ohranile vtis živega nastopa kljub omejitvam treh minut, cenzuriranim besedilom, neveščim studijskim glasbenikom in vsiljevanju pogledov aranžerjev in skladateljev. Brez napetosti med tradicionalnim in emancipacijskim, mestnim, s svojim bluesom ne bi mogle doseči črnske populacije Juga, ki je v naslednjih letih postala eden glavnih odjemalcev plošč »svoje rase«.
Krog je bil sklenjen. Črnska poslušalska skupnost je v race records zaslutila emancipacijski potencial; tendenca h kanonizirani bluesovski formi, lažje priučljivi od ostalih oblik, je posledica zahtev založb, ki so v zameno novačile množico bolj ali manj veščih blues glasbenikov. Privlačnost starejših slogov (ragtimea, balad in drugih vokalnih oblik) je hitro splahnela, nova priložnost je postala standardizirana forma, ki so jo hiteli uporabljati poklicni in občasni glasbeniki, privezani na svoja lokalna območja. Leta 1926 je založba Paramount izdala prvo ploščo slepega pevca in kitarista, Blind Lemona Jeffersona. Pesem Got The Blues je takoj osvojila poslušalstvo in na glavo obrnil gramofonsko industrijo. Jeffersonov blues je z velikimi skoki po dolgem in počez osvojil ves Jug.
Verze, ki jih je pel in iz skupnih zalog jemal in kombiniral Jefferson, so v svoje bluese vključevali številni glasbeniki. Vpliv njegovih plošč je bil tako velik, da je pravzaprav poudarjanje obstoja lokalnih glasbenih slogov v tem obdobju vprašljivo. Generacija glasbenikov, ki so se rodili po letu 1900, je že povsem posvojila bluesovski idiom. Blues, ki ga je svet pozabil, zato pa so ga izjemno veliko poslušali pred drugo vojno, so bogatili številni potujoči pianisti, klavirski profesorji boogieja, ki so si kruh služili na raznih deloviščih in v špelunkah, med njimi Leroy Carr, slide kitarist Tampa Red (posnel je okrog 350 plošč), hitroprsti ragtime kitarist Blind Blake, raznovrstni Lonnie Johnson, ki je muziciral z jazzovskimi glasbeniki in arhaičnimi pevci, poskočni Big Bill Broonzy. Pred gospodarsko krizo so iskalci talentov in organizatorji potujočih snemanj za race records posneli ogromno pevcev in pevk različnih vokalnih tradicij in slogovnih potez, ki pa so morali znati tudi nekaj bluesovskih pesmi. Zahteve so se korenito spremenile. Pevcev s podeželja skoraj niso več snemali, založbe so izdajale bluesovske komade uglednih poklicnih glasbenikov, ki so peli o mestnih tegobah in ogibanju težavam. Komercialno snemanje zgolj lokalno znanega kitarista iz delte Misisipija Roberta Johnsona leta 1936 je bilo izjema. Elijah Wald dobro pokaže, da ga »doma« niso toliko cenili zaradi originalnosti, ampak zato, ker je združeval številne moderne sloge. Bil je poklicni blues pevec v času, ko je bil blues prevladujoča popularnoglasbena oblika med črnsko publiko.
V Čikagu sredi štiridesetih let je bilo videti, da je tudi tamkajšnji blues vsrkaval vzorce dominantne kulture z lahkotnejšim petjem, virtuoznostjo in vedrostjo. Toda po poslabšanju socialnih razmer v mestu je črnska delavska skupnosti ta stereotip popolnoma zavrnila in se vsaj začasno vrnila k arhaičnemu slogu. Spomin na preteklost, ki naj bi jo v velikem mestu pozabili.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
