Eva Nina Lampič, gledališka režiserka
Kako z domišljijo zapolniti dogodek
18. 12. 2015
Eva Nina Lampič je ena najbolj prepoznavnih gledaliških režiserk najmlajše generacije. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je diplomirala leta 2011, nato pa svoje gledališke izkušnje iskala tudi v mednarodnem prostoru. Leta 2013 je končala enoletni podiplomski študij na Sheffieldski univerzi v Veliki Britaniji (med drugim tudi pri uglednem režiserju Timu Etchellsu), med oktobrom 2013 in januarja 2014 pa opravljala pripravništvo pri skupini The Wooster Group v New Yorku. Deluje tako v neinstitucionalnem kot institucionalnem prostoru, med drugim je režirala uprizoritve Konec igre (Gledališče Glej, 2010), Nisem (Gledališče Glej, 2014), Brez (LGL, 2011), Ampak to nima nobene zveze s Proustom (BiTeater, 2014). Njen zadnji projekt je bila režija Samorastnikov v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Najprej ste se odločili za študij filmske režije na AGRFT in se po dveh letih prepisali na gledališko. Zakaj ta preklop?
Zelo po naključju. Kakor se je po naključju zgodilo tudi to, da sem se vpisala na filmsko režijo. Pa ne iz neke dolgoletne »strastne ljubezni« do filma, ampak je bil sprožilni moment to, da sem na festivalu v Benetkah videla serijo videov, kjer ni šlo za prikaz filma v nekem klasičnem pomenu, ampak za preigravanje forme. No, takrat sem pomislila, da bi si želela tudi sama kaj takega početi. Še v gimnaziji sem s sošolci potem posnela nekakšen eksperimentalni film, ki je prikazoval, kako si skupina ljudi ob Ljubljanici umiva zobe. Skratka, na filmsko režijo me ni pripeljala filmska zgodovina, estetika, kinematografija kot taka, ampak želja po ustvarjanju video oblik, ki nimajo klasične naracije. Je bil pa zame potem proces študija povsem drugačen od mojih pričakovanj oziroma sem ugotovila, da me zanimajo popolnoma druge stvari. Spomnim se, da mi je že v 1. letniku neki starejši igralec rekel, da naj se kot filmska režiserka čim več ukvarjam z igralci, in tako sem potem tudi zares začela hoditi tudi na vaje k igralcem in gledališkim režiserjem.
In tam ste ugotovili, da je to nekaj, kar vas bolj zanima, in se potem tudi odločili, da greste opravljat sprejemni izpit še za gledališko režijo, kajne?
Ja, njihov način dela me je vsekakor bolj pritegnil, bolj poglobljeno so se ukvarjali s temami in medijem, bilo je več časa za raziskavo, za pogovor. Pa tudi kontinuiteta dela, vaje so imeli namreč vsak dan. Vse to sem na filmskem oddelku takrat pogrešala. Zanimivo mi je bilo tudi to, da lahko v gledališču z manj narediš več – z manj tehnične organizacije (te je pri filmu ogromno). Pri gledališču sem potrebovala prostor in enega igralca – in že sem lahko ustvarjala, raziskovala. Preprosto več časa za vsebino je bilo. Predvsem pa element živosti: to, da se gledališče dogaja v živo pred mano, je na koncu pretehtalo.
Kako pa ste sicer obravnavali gledališče, še preden ste vstopili vanj profesionalno?
Pred študijem sem hodila v gledališču toliko, kolikor na ostala kulturne dogodke (v muzeje, galerije, na koncerte …), ampak nič več in nič manj. Nikoli pa nisem zares pomislila na to, da bi se čimer koli od tega dejansko ukvarjala. Tudi gledališča takrat nisem imela posebno rada, dokler nisem spoznala dogajanja v ozadju, procesa, me ni zares fasciniral. Na gledališki režiji sem imela zelo dobre mentorje, s principi in mišljenjem, ki so mi bili blizu in ki predvsem niso bili konvencionalni. Gledaliških elementov in konteksta nismo jemali samoumevno. Medij smo čisto »razstavili« in se ukvarjali s posameznimi polji, kar me je neznansko inspiriralo. Pravzaprav sem šele med študijem vzljubila gledališče, kaj vse odpira, kaj vse se da.
Študij ste končali z diplomsko predstavo Konec igre Samuela Becketta. Kako ste se razvijali med tem časom, so se vaše preference kaj spremenile ali še vedno ostajate na podobnih principih kot takrat?
Mislim, da sta se že pri moji diplomski uprizoritvi odražala mišljenje in estetika, ki sta me zanimala takrat in me še vedno. Spoj dramskega in performativnega. Tovrstni notranji »boj« je v meni še vedno navzoč, oba polja me enakovredno privlačita in zanimata.
Ste pa v času študija delali tudi z igralci, ki niso bili v vašem letniku, so bili mlajši. Kako gledate na to izkušnjo z vidika študijskega sistema?
Bila je dobra in pomembna izkušnja. Bila sem na koncu 4. letnika, režirala pa sem kolege iz 3. letnika. Vstopila sem v neko dinamiko in odnose, ki jih nisem poznala, saj sem vse čas študija delala le s svojim letnikom. Z njimi sem vstopila v novo okolje in se ob tem tudi sama pri sebi na novo vzpostavila, tudi bolj sproščeno sem se počutila, na novo sem premislila neke svoje vzorce in hkrati imela priložnost, da morebitne prejšnje napake zdaj popravim ali preprosto svoje iste ideje preizkusim v novih okoliščinah.
Po končani akademiji ste kar hitro vstopili v profesionalni gledališki prostor, nekako padli v kolesje (kar za režiserje ni zmeraj samoumevno). Kdaj pa ste potem začeli razmišljati, da bi šli znanje iskat tudi v tujino?
To, da bi šla v tujino, me je preganjalo že v času študija, ampak se mi v tistem obdobju to ni zdelo najbolj na mestu, ker bi z enoletnim izostankom posegla v svoj študijski proces na akademiji, ki je naravnan tako, da bi takšna prekinitev vsekakor vplivala na kontinuiteto razvoja – zgubiš sošolce iz svojega letnika, zgubiš mentorja …
In kako je padla odločitev, da greste v Veliko Britanijo, in sicer na univerzo v Sheffieldu, kjer ste sodelovali z uveljavljenim gledališkim režiserjem Timom Etchellsom?
Etchells je pred tem v okviru Zavoda Maska vodil delavnico, ki me je popolnoma navdušila in pritegnila do te mere, da bi kaj takega raziskovala dlje in še bolj sistematično. Obenem sem v njegovem načinu dela prepoznala tudi svoj interes, predvsem del, ki se tiče tega, kako gradi in razvija material za predstavo, specifična vrsta improvizacije, ki je značilna za njegovo delo. Poleg tega pa je ta delavnica na glavo obrnila moje razmišljanje in predhoden način ustvarjanja. Naenkrat so bili bistveni in pomembni popolna drugi principi delovanja v gledališču.
Našo AGRFT še vedno razumem kot klasično dramsko šolo, z določenimi odstopanji od tega, seveda, ampak še vedno tam delo bolj ali manj temelji na dramskih besedilih. V Sheffieldu pa sem naletela na povsem drugačno situacijo. Bistvena razlika je bila ta, da smo tukaj v domačem prostoru bolj strogo vpeti v pravilo »kaj je naša vloga«. Ti si igralec, ti si režiser, ti dramaturg, ti scenograf. Moj vtis je, da se zelo se ločujemo po teh vlogah, in če kdo želi malo (za)menjati, se ga že postrani gleda, čeprav potiho. Govorim o neki generalni klimi, so pa tudi posamezniki, ki ne mislijo tako. In stvari se tudi spreminjajo, seveda. Ko sem prišla na študij v Veliko Britanijo, so bili študenti tam veliko bolj odprti in večstranski, nekateri so bili izvajalci, pisci in režiserji obenem, recimo. Običajno so se predstavljali nekako v smislu jaz sem sicer bolj to, ampak delam oziroma me zanima tudi to in to in to… Seveda je lahko to včasih protiproduktivno, ker smo lahko vse po malem, a nič zares. Ampak, kakorkoli, v okolju študijskega prostora je bil tovrsten princip zelo pomemben, nas je osvobajal.
Ko ste se vrnili iz tujine, sta se vaše znanje in vpliv estetike Etchellsa zelo očitno pokazala v principu ustvarjanja pri projektu Nisem (Gledališče Glej) …
Vsekakor. V Sheffieldu me je začela izjemno zanimati igra kot vrsta improvizacije. Poleg študija sem bila namreč prisotna tudi na vajah skupine Forced Entertainment, ki so me blazno inspirirale. Zanimati me je začelo ukvarjanje s fragmenti in s tem, kako določena oblika generira način pripovedi. Zaznati, kako sodelovanje občinstva ne gre vedno prek neposredne fizične interakcije, pač pa predvsem tako, da ga miselno zaposliš. Ujeti razmerje, koliko gledalcu dati in koliko mu »spodmakniti«. Če pri opazovalcu ustvarimo vrzeli, jih bo ta skozi možganski proces vselej želel zapolniti. Seveda pa mora biti ta poteza narejena zelo previdno in preštudirano, da ne zapade v nasprotni učinek. Se pa da s temi niansami (vidno/nevidno, povedano/zamolčano) imenitno igrati.
V naslednjem letu boste rezidentka Gledališča Glej. Po nekaj institucionalnih izkušnjah se boste spet vrnili v prostor svobodnega eksperimenta, kjer boste imeli dovolj časa za poglobljeno raziskavo in dolgotrajne poskuse.
Rezidenca se mi zdi izvrstna priložnost prav zaradi časa (eno leto), ki ga imaš kot ustvarjalec na voljo. Oba pola – tako institucionalni kot neinstitucionalni – sta mi pomembna in od mene zahtevata vsak svoje veščine in znanje. Če poznaš enega, lahko to samo pozitivno vpliva na drugega. Moj idealni pogled je ta, da bi lahko ves čas delovala in se razvijala v obeh poljih (kar se po svoje povezuje z mojo »razdvojenostjo« med dramskim in performativnim), da bi s tem svoje izkušnje in način dela oplajala in utrjevala.
No, k času, ki mi bo v Gleju na razpolago, pa spada tudi ta privilegij, da lahko ustvarjalna ekipa naredi premor v času študija, kar je zelo pomemben moment, saj pogojuje regeneracijo, izčisti misli, naloži novo energijo, ponudi čas za refleksijo. Da gre res za dolgoročen proces, kjer ideje zorijo in se imajo čas razviti, pa tudi odpočiti, ko je to treba.
V sklopu rezidence bom razvijala projekt z delovnim naslovom Potencialna predstava, kjer bomo raziskovali potencial tega, da se na odru nekaj »ne zgodi«, kar bo do neke mere izhajalo že iz principov, ki smo jih razvijali pri projektu Nisem. Kako z domišljijo zapolniti neki dogodek, kako malo oziroma koliko le nakazati, da gledalca že lahko zapelješ.
Pogledi, let. 6, št. 23-24, 9. december 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
