Prodor severnokorejskega slikarstva
22. 02. 2016
Ob vstopu v Angkor Panorama Museum, najnovejši muzej sodobne umetnosti v kamboškem mestu Siem Reap, se obiskovalec ne more izogniti enemu največjih muralov v zgodovini slikarstva. Razteza se po celotni stenski površini foajeja, obsega velikost štirih košarkarskih igrišč, prikazuje 1200 let angkorske zgodovine, v njem pa »nastopa« več kot 45000 naslikanih človeških figur. Muzej je odprt od lanskega decembra, namenjen pa je predstavitvi enega največjih mest v obdobju med 9. in 15. stoletjem.
Infrastruktura, potrebna za izgradnjo – načrti, denar, oblikovanje in umetniki –, pa ne prihaja iz Kambodže, temveč iz Severne Koreje oziroma iz največjega severnokorejskega slikarskega studia Mansudae. Studia, ki se v nasprotju s severnokorejsko politično in vojaško oligarhijo ne nastavlja soju večinoma zahodnih medijev, temveč s svojim umetniškim kredom, predvsem pa delom, povezanim s tradicijo socialnega realizma, ustvarja po vsem svetu. Njihova dela krasijo galerije več afriških držav, prisotni so na Srednjem vzhodu, v jugovzhodni Aziji, tudi v Nemčiji. Muzej v Angkorju je njihov do zdaj največji projekt, zgolj mural v foajeju je štiri mesece ustvarjalo 63 umetnikov.
Studio Mansudae so v Pjongjangu ustanovlili leta 1959, danes pa je ena največjih »tovarn« za produkcijo umetnin. Zaposluje več kot 4000 ljudi, od tega 800–900 najbolj talentiranih severnokorejskih umetnikov. Ustvarja pravzaprav vse umetniške artefakte, namenjene državnemu propagandnemu aparatu. Umetniki studia so tudi edini, ki imajo dovoljenje za portretiranje vladajoče družine. Leta 1972 so na hribu v bližini severnokorejske prestolnice zgradili dvajsetmetrski kip »očeta« Severne Koreje, Kim Il Sunga, leta 2012 pa poskrbeli, da se je ob njem znašel tudi njegov pokojni sin, Kim Džong Il.
V tujini so aktivni od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. V Dakarju so ob petdeseti obletnici neodvisnosti Senegala poskrbeli za izdelavo 49 metrov visokega bronastega kipa, imenovanega Afriška renesansa, v Frankfurtu pa so po izvirnih načrtih poustvarili t. i. Pravljično fontano.
Tokratno sodelovanje je posledica dolgoletnih in dobrih odnosov med državama, ki so se začeli v sedemdesetih s prijateljstvom med tedanjima voditeljema, Kim ll Sungom in kamboškim kraljem Sihanoukom. Leta 1970 je korejski voditelj Sihanouku v Pjongjangu ponudil politično zatočišče, ki je postalo nekakšna »letna« rezidenca, saj se je vanjo od takrat vračal vsako leto.
Čeprav je studio Mansudae v državni lasti, se v projekte, kot je kamboški, ne vmešava. Jasno je, da so ti projekti odvisni izključno od kakovosti in da državi zagotavljajo nemajhen devizni prihodek. Se pa tokratni projekt od ostalih razlikuje v tem, da se studio prvič pojavlja kot investitor, ki bo svoj vložek opravičeval s pričakovano visokim prihodkom od vstopnin.
Gradnja muzeja, piše New York Times, je del širše turistične strategije, ki si prizadeva razpršiti število turističnih zanimivosti. Sicer največja zanimivost v Angkorju je stara mestna prestolnica s številnimi templji, v katero pa se v zadnjem obdobju zgrinjajo nepregledne množice turistov. Samo lani jo je obiskalo več kot 2,5 milijona turistov, še pred desetimi leti pa je bilo obiskovalcev zgolj 400.000. Galeriji, v katero so vložili 24 milijonov dolarjev, naj bi obisk zagotavljala tudi skupna vstopnica za ogled templjev in muzeja.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
