Marabi v treh minutah
09. 03. 2016
Leta 1974 je južnoafriški jazzovski pianist Dollar Brand – oz. Abdullah Ibrahim po prestopu v islam konec šestdesetih let – v domačem Cape Townu s skupino posnel album Mannenberg – Is Where It's Happening. Na njem je dolga istoimenska skladba, v kateri je kot osnovno gibalo uporabil preprost ostinato harmonski vzorec, krožno obliko, ki je značilnost večine afriških podsaharskih glasbenih tradicij. Uporabil je marabi.
Kaj se je pravzaprav dogajalo v Manenbergu? V to črnsko četrt na robu Cape Towna so apartheidske oblasti prisilno začele seliti številne družine iz revnega šestega mestnega okrožja, ki je slovelo kot »rasno mešano« mesto v mestu z živahnim družabnim, političnim in kulturnim življenjem. Tam je med drugim nastajal tudi moderni jazz Cape Towna, ki ga je leta 1959 v legendarni skupini Jazz Epistles pomagal graditi Dollar Brand. Oblasti so leta 1966 razglasile District Six za »belo okrožje«, od leta 1968 do začetka osemdesetih let pa so iz njega izgnale približno 60.000 temnopoltih prebivalcev (domačinov in prebivalcev indijskega rodu) in njihove hiše zravnale z zemljo. Segregirani Manenberg je ob Sowetu v Johannesburgu postal eno izmed urbanih središč južnoafriškega boja proti apartheidu. Brandova jazzovska skladba je z nalezljivo melodijo saksofonista Basila Coetzeeja ujela in spodbujala vrenje v južnoafriških townships. Ne samo, da je bil album jazza hotenih afriških potez, ki so v drugi plan potisnile modernističen izraz z začetka šestdesetih let, komercialno uspešen, skladba »Mannenberg« je med drugorazrednimi državljani in borci proti apartheidu postala neuradna državna himna, glasbeni kod, ki je označeval upanje, ponos, upor in zrenje v prihodnost. Glasbeniki so vanjo zavestno pritihotapili starejše južnoafriške popularne jazzovske oblike, ki so nastajale v novih urbanih središčih Južne Afrike, med njimi je bil tudi marabi.
Marabi je bil izvorno subkulturni inštrumentalni slog, ki se je oblikoval v dvajsetih letih v črnskih getih Johannesburga, po zaslugi njegovih predelav na komercialnih posnetkih in ploščah pa se je iz pluralnih priseljenskih družb tega mesta razširil v druga južnoafriška mesta, v pretežno zulujski Durban na vzhodu in Cape Town na jugu, kjer so bili v večini domačini iz ljudstva Khosa.
Marabi so izvajali nešolani pianisti in orglarji, ki so bili inventar v ilegalnih shebeens, špelunkah, kjer so ob godbi točili alkohol. Ta jazzovski slog, ki je črpal iz različnih virov, predvsem pa z ameriških jazzovskih mainstream plošč, sta odlikovala prepoznavna ritmika in krožno ponavljanje enakovrednih harmonskih sekvenc. V tem je bil marabi neotradicionalna oblika, saj afriški glasbeniki v nasprotju z evropskim funkcionalnim harmonskim sosledjem ne poznajo toničnega in njemu podrejenih akordov. Stabilnost teh kulturnih vzorcev dokazujejo številne afroameriške oblike – riffs v jazzu in rhythm and bluesu ali sekcija montuno v afrokubanskem sonu.
Edward Sililo, ki je igral marabi v dvajsetih letih, je melodije označil za mešanico sesotske, zulujske in khoške slavnostne glasbe. Viže so prenašali tudi iz protestantskih himen in jih po jazzovsko obarvali, »zmigali k plesu«. Prvi avtentični južnoafriški popularni slog, ki je nastal v dialogu z ameriškim jazzom, je bil stigmatiziran. Črnski srednji razred ga je povezoval z vsem najslabšim v getu, z nelegalnostjo, s policijskimi racijami, s spolnostjo in z obubožanim delavstvom. Oblasti so ga preganjale zaradi prepovedanega druženja, kriminala in kršitev policijske ure. Gramofonske založbe ga niso hotele snemati. Končni udarec je izvornemu marabiju zadala vladna uredba o okrožjih Johannesburga iz leta 1923. Nekaj rudarskih mestnih četrti so razglasili za »bele« in iz njih izgnali 6000 Afričanov. Leta 1933 so bile vse mestne četrti razen treh proglašene za bele. Ob dovoljenju za stalno bivanje in stanovanje, potrdilu delodajalca in policijski prepustnici je bilo »beljenje mestnih četrti« eden izmed instrumentov politike nadzorovanja delovne sile. Z njim naj bi zavrli grozečo rast afriškega delavskega razreda v mestih. Marabi kot popularna klavirska umetnost ni mogel preživeti v novih skupnostnih plesnih dvoranah, kjer so prevladovale vodvilske glasbene skupine za rastoče črnsko meščanstvo. Zato pa je s svojimi inovativnimi glasbeniki postavil temelje bogati južnoafriški jazzovski tradiciji, ki se je razmahnila v času svingovske vročice v tridesetih in štiridesetih. Predelan in inštrumentalno razširjen je sčasoma postal tudi del kulture in družabnega življenja črnskih elit.
Vračal se je na presenetljive načine: dobro desetletje pozneje so ga igrali deški ulični bendi. Na doma narejenih glasbilih so igrali najnovejše jazzovske komade. Ob spremljavi kitare in enostrunskih basov so pihali v otroške piščali in virtuozno oponašali Lesterja Younga ter s polnim, predirljivim tonom z vižami služili na avtobusnih postajah, tržnicah in v trgovinah, predvsem v »belskih« četrtih. Domači glasbeniki so nanje gledali zviška. Njihov jazz je prijal starševski generaciji, saj je za mnoge postal simbol družbenega napredovanja, ni pa jim ugajala podoba razcapanih dečkov s primitivnimi nadomestki saksofonov.
Tudi ta godba, po ameriškem zgledu so ji rekli jive, je imela predznak potepuške kulture band, revščine in pomanjkanja izobrazbe. K njenemu družbenem ugledu je prispeval prvi igrani film s črnskimi igralci – naturščiki, The Magic Garden iz leta 1951 z izvedbo boogieja, ki ga je na kovinski piščali odigral neki poba. Izraz za slog so poiskale gramofonske založbe. Kwela v zulujskem jeziku pomeni »plezati«, »jezditi«, »povzpeti se«. Ime se je ustalilo, ko je skupina Elias and His Zig-Zag Jive Flutes leta 1958 posnela pesem na piščalih »Tom Hark«, ki je splezala celo na vrh angleške lestvice glasbenih uspešnic.
Po Johannesburgu so za dečki s piščalmi oprezali iskalci talentov. Snemali so jih pod imeni new sound, flute jive, pennywhistle jive, kwela, township jazz. V studiu so jim dodali kontrabasista in jazzovskega bobnarja, jim komaj kaj plačali in mastno služili s prodajo singlic in s triminutnimi komadi. Leta 1958 je začel posebno različico kovinskih kljunastih flavt po zgledu vzorčnih primerkov z ulice za Johannesburg izdelovati nemški Hohner. V času največjega navdušenja so prodali 100.000 piščali na leto. Poseben je bil že način igranja nanje pod kotom 45 stopinj, potisnili so jih skoraj pod levo lice s poševno nagnjeno glavo. Okrogel in glasen ton so modulirali, oponašali saksofonske glissande in kromatične prehode v melodiji. Tradicionalne tehnike igranja in pojmovanja tona so se ponovno spojile z modeli iz tujine. S poševno držo so oponašali jazzovske saksofoniste, predvsem Lesterja Younga, toda posnemali so tudi njegov gizdalinski slog oblačenja. V poznih petdesetih se je priljubljeni inovativni slog razširil v današnji Zimbabve, v Zambijo in Malavi.
K njegovemu zatonu so največ pripomogle južnoafriške založbe, ki so pričakovale večjo prodajo studijsko posnete godbe z električnimi kitarami – mbakange. Južnoafriški radio jo je od začetka šestdesetih let promoviral zaradi apolitičnosti. Pogoj za predvajanje plošč so bila »samocenzurirana« besedila pesmi. Zapovedano je bilo petje o ljubezni in spokojnem podeželskem življenju, izogibati se je bilo treba urbanemu slengu. Avtorjem družbeno angažiranih pesmi je grozila ječa.
Robustna kitarska mbakanga je ohranjala nekatere elemente kwele, toda njen glavni tuji vir je bila panafriška kongoška rumba. Vzorčasto igranje kitar s spremljevalnim ženskim polifonim petjem je sčasoma začelo vključevati vse več »etničnih«, »tribalnih« elementov, kakor pri znanem Mahlatiniju in Mahotella Queens. Mbakanga je primerek tega, kako popularna godba v posebnih političnih razmerah z dodajanjem tradicionalnih glasbenih in kostumskih prvin lahko postane orodje za spodbujanje »plemenskih« občutij in slabi medetnično solidarnost.
Brandova (Ibrahimova) vrnitev k osnovnim obrisom marabija in sofisticirana orkestrska obdelava zavrženega, a latentno navzočega sloga je v času cenzure brez besede, pripete na glasbo, v skladbi »Mannenberg« izpovedala več od drugih popularnih zvrsti. Na dvorišču zapora na otoku Robben jo je s sojetniki poslušal Nelson Mandela. Manj kot leto po izidu jazzovske plošče, ki so jo prodali v za tiste čase izjemnih 40.000 izvodih, je vstal Soweto.
Pogledi, let. 7, št. 4, 24. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
