Šeherezada ni jedla svinjine
04. 03. 2016
Tisoč in ena noč je z vidika Zahoda še vedno ena najpomembnejših in zagotovo najbolj znana zbirka orientalskih besedil. Odkar je v začetku 18. stoletja prek prvega francoskega prevoda prišla v Evropo, jo ta bere kot enega temeljnih literarnih del arabskega sveta, čeprav tam, kjer je nastala, ne uživa pretirane slave.
V svoji knjigi The Arabian Nights: A Companion britanski pisec Robert Irwin piše: »Celo danes ima, z izjemo nekaterih avtorjev in akademikov, arabski svet do Noči prezirljiv odnos. Zgodbe iz zbirke se jim zdijo vulgarne, neverjetne, otročje in predvsem slabo napisane.« Arabski svet ima dolgo zgodovino, v kateri ima umetnost pomembno mesto: jasno, da se jim pravljice ne zdijo njen vrhunec. Saj se nam naše tudi ne.
Izvorov zbirke se ne da natančno določiti. Prve vključene zgodbe naj bi bile indijskega in perzijskega izvora: prevedene v arabščino so pod naslovom Alf Layla ali Tisoč noči izšle v začetku 8. stoletja. V stoletjih, ki so sledila, se je zbirka širila: dodana so ji bila še besedila iraškega, sirskega in egiptovskega izvora. Sprva so bile vanjo vključene predvsem pravljice, pozneje pa tudi pesmi, kratke zgodbe, v nekaterih primerih tudi daljša prozna besedila. Ene in edine zveličavne verzije Tisoč in ene noči ni: skozi stoletja so različne verzije oblikovali vsakokratni zbiratelji, zapisovalci in prevajalci, ki so svoje izbore izdelovali glede na dostopne jim vire in lastne preference. Edina stalnica zbirke je okvirna zgodba o kralju Šahrijarju in pripovedovalki Šeherezadi, takole gre: Kralj Šahrijar ugotovi, da ga žena vara s sužnji, in jih da vse umoriti. Veliki Vezir mu mora odtlej vsak večer pripeljati novo devico, ki jo potem Šahrijar naslednje jutro umori, da ga ne bi mogla tudi ta prevarati. Ko jih že skoraj vse pobije, stopi pred Velikega Vezirja njegova hči Šeherezada. »Nocoj pelji mene h kralju,« mu reče. Veliki Vezir se upira, ona ga prepričuje, on joče, ona ga tolaži, češ da ima orožje, močnejše od kraljevega. In začne Šahrijarju pripovedovati zgodbe. Pripoveduje celo noč in ravno ko je zgodba tik pod vrhom, se zdani in Šeherezada si je kupila še en dan življenja: preden umre, mora kralju povedati konec. Naslednji večer zaključi zgodbo, a preden lahko Šahrijar kaj reče, začne pripovedovati novo. Po tisočineni noči zgodb Šahrijar Šeherezado osvobodi in se (v večini različic) z njo tudi poroči.
Prvi evropski prevod, na katerega so se bolj ali manj naslanjali tudi vsi ostali, je pod naslovom Les Mille et une nuits, contes arabes traduits en français (Tisoč in ena noč: v francoščino prevedene arabske zgodbe) izhajal med letoma 1704 in 1717. Izšel je v dvanajstih knjigah, ki so skupaj vsebovale šestdeset zgodb (nekatere izmed njih imajo tudi vstavljene zgodbe). Prevajalec, orientalist in arheolog Antoine Galland jih je našel v sirskem rokopisu zbirke iz 14. stoletja. Pozneje je v zbirko vključil še sedem zgodb, ki jih je slišal is ust krščanskega meniha iz Alepa. Med slednjimi sta tudi dve izmed na Zahodu najbolj znanih, Ali Baba in 40 razbojnikov in Aladin in čudežna svetilka. Nobene izmed obeh pravljic niso našli v nobeni starejši različici: tiste, ki danes krožijo po arabskem svetu, naj bi se tja »vrnile« iz Evrope. Z drugimi besedami: dve temeljni zgodbi, s katerimi v tem koncu sveta identificiramo »eno izmed najpomembnejših zbirk orientalske literature,« je prvi v resnici zapisal francoski učenjak, ki ju je slišal od krščanskega meniha (ali pa ne; nekateri znanstveniki trdijo, da teh dveh zgodb ni samo zapisal, temveč si ju je tudi izmislil). Tudi sicer je Galland prevedena besedila precej prirejal in jih prilagajal okusu časa in prostora: iz njih je črtal vse pesmi in večino erotičnih prizorov.
Gallandov prevod je doživel velik uspeh – tudi zato, ker je sovpadal s prvim močnim valom literarne pravljice v Franciji, ki se je rodil na francoskem dvoru oziroma v krogih, povezanih z njim. Zbirka je še pred koncem stoletja izšla v angleščini, nemščini, italijanščini, nizozemščini, ruščini in poljščini. Vendar so bile vse te izdaje bolj ali manj prevodi prevoda in so pomembne predvsem zato, ker so pomagale širiti obravnavane zgodbe po Evropi. Do naslednjega prelomnega prevoda je prišlo šele leta 1885: sir Richard Burton, angleški orientalist, raziskovalec in prevajalec, je zbirko prevedel z izrazitim poudarkom na seksualnih besedilih, ki jih je dopolnjeval še z lastnimi opisi seksualnih navad ljudi z Orienta. V viktorijanski Angliji zbirka ni mogla odkrito iziti in je bila namenjena zgolj izbranim naročnikom. Problematičen je bil že takrat tudi jezik prevoda, ki je bil zavestno arhaičen, kar pridoda k »eksotičnosti« zgodb. Kljub temu Burtonov prevod še danes velja za eno temeljnih evropskih verzij Tisoč in ene noči.
V 20. stoletju, predvsem v drugi polovici, so zgodbe in motivi iz Tisoč in ene noči že močno zasidrani v splošno zahodno zavest, vendar v skrajno fragmentirani in poenostavljeni obliki: večinoma so zreducirani na letečo preprogo, Sindbadova potovanja, duha iz svetilke, zlato jamo, ki jo odpira geslo »Sezam, odpri se«, in pa seveda različne podobe seksualne naslade, ki navadno vključujejo eno ali več eksotičnih lepotic, ki, zavite v pisane tančice, plešejo zbranim gledalcem (ali gledalcu) v veselje. Za mnoge zgodbe, po drugi strani, niti ne vemo, da so orientalskega izvora in da so k nam prišle prek obravnavane zbirke – mnoga besedila so na primer prešla v evropsko ljudsko tradicijo in se spojila s pravljicami iz tega kulturnega prostora. Velikanski vpliv je imela zbirka tudi na zahodne avtorje na pravzaprav vseh področjih umetnosti in (pop)kulture: Italo Calvino, Pier Paolo Pasolini, Federico Fellini, Roland Barth, Salman Rushdie; in še pred njimi William Wordsworth, Edgar Allan Poe, Voltaire. Vsi ti so reference ali komentarje na obravnavane zgodbe vključevali v svoje delo. Podobe, kot so džin, Aladin in Sindbad, so postale del svetovnega pravljičnega imaginarija.
Pravljica je na enak način del mitologije kot religija – mitologije kot tistega samoumevnega dela kulture, pri katerem ni treba razlagati posamičnih elementov, da bi ljudje razumeli njihov metaforični pomen. Jezik svoje mitologije poznamo. Jaga baba (Pehta), trol in mačeha so nam ravno tako samoumevno razumljivi kot devica Marija, sveti Peter in hudič. Niso pa nam na enak način razumljivi džini. O njih vemo, da pridejo iz steklenice in se lahko spremenijo v steber dima, ne vemo pa, da o njih piše Koran, da so imeli včasih pravico od blizu gledati angele, da imajo zapletene odnose z ljudmi. Džini so del neke druge mitologije, katere jezika ne poznamo prav dobro, zato tudi ne moremo razumeti njihove metaforike. Trganje metafor iz konteksta pa je zoprna stvar: zelo hitro se izpraznijo in postanejo zgolj kič. Podobno kot z džini je s tančicami (in dobri avtorji se tega zavedajo). V Fellinijevem Amarcordu je prizor, v katerem ulični prodajalec Biscein opisuje, kako ga je k sebi povabilo trideset konkubin: on je igral, one pa so zanj plesale, ovite v tančice, ovešene z nakitom, v plitvem marmornem bazenu in okoli njega, s palmami v ozadju. Natančno tako si na Zahodu predstavljamo draž tisoč in ene noči. Ampak Fellini Bisceinovo pripoved kontekstualizira: pred prizorom plesa tančic vidimo te iste konkubine, kako stopajo iz avtobusa, oblečene v bele nikabe, zakrite od glave do peta, in dva čuvaja, ki jih s šibami kot ovce zganjata na kup; poleg tega prizor uokvirja komentar profesorja, ki povedano jasno označi za Bisceinovo fantazijo.
Vse povedano je bistveno predvsem zato, ker zgodbe iz Tisoč in ene noči niso določile zgolj evropskega pogleda na orientalsko kulturo, ampak tudi na islamski svet. Ta pogled se je torej v veliki meri oblikoval na podlagi prirejenih in prevedenih besedil, ki jih pri njihovem viru niti niso pretirano cenili in ki smo jih na podlagi do kiča izpraznjenih metafor in podob prilagodili lastnemu družbenemu in miselnemu konceptu. Pri tem gre za podobno aroganco kot pri razčustvovanem medlenju nad romsko glasbo ali navduševanju nad plemenitim divjakom s perjem v laseh. Predstavljamo si, da razumemo in spoštujemo svet drugega, ker smo postrgali nekaj njegovih podob in jih preoblikovali tako, da ustrezajo našim kalupom. Ampak bolj ko romantiziramo drugo kulturo, bolj ta postaja fantazijska, večja je zareza med našo predstavo in realnostjo, bolj se v naših glavah briše enačaj med tančico in nikabom (ali burko): prva postane ceneno razvedrilo, druga pa simbol zla, ki nas napada in nam grozi z izničenjem. Nad prvo se naslajamo, drugo brcamo in prepovedujemo. Naše razumevanje obeh podob je napihnjeno vsako v svojo smer. Ne razmišljamo o povezavi med njima, kar pripomore k dejstvu, da namesto realnega vidimo dva ločena fantazijska svetova.
Danes je pomembno, kako se na Zahodu prikazuje islamski svet. Biti pošten do druge kulture pomeni zavedati se, da je v resnici ne bomo nikoli do konca razumeli, ker so naše osnove – zgodovinska, mitološka, kulturna, razvojna – drugačne. Ko pripovedujemo »njihove« zgodbe, je pomembno, da se zavedamo, da jih gledamo skozi zahodni filter, zaradi katerega vidimo le lepo obarvano povrhnjico, ne pa tudi mesa pod njo. Šeherezado imamo na Zahodu radi: rade jo imajo feministke, ker se je uprla moškemu nasilju in zmagala. Radi jo imajo umetniki, ker je dokazala, da umetnost lahko ruši tirane. Radi jo imajo bralci, ker imajo radi vsakega Davida, ki premaga svojega Goljata. Mogoče ne bi bilo slabo, če se vsakič, ko pomislimo na Šeherezado in jo imamo radi, v tej svoji ljubezni spomnimo, da tudi ona ni jedla svinjine.
Pogledi, let. 7, št. 4, 24. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
