Giambattista Basile, začetnik evropske literarne pravljice
Neke vrste italijanski Shakespeare
18. 06. 2015
»Ah, ti ničvrednež, hlod, kup dreka, poscanec, kozel naduti, rit usrana, štrik okrog vrata, ti osel zabiti! Tega svet še ni videl! Da bi ti paraliza scuzala možgane, da te še mama ne bi prepoznala, da ne bi dočakal prvega maja! Da bi te puščica prebodla, da bi te obesili, da bi te pobralo brez kaplje krvi! Da bi te napadlo tisoč bolezni in da bi jim veter pihal v rit, kot te bodo lovile! Da se ti seme posuši, smrkavec, golazen, kurbin sin, ti lopov!« (Giambattista Basile: Zgodba vseh zgodb)
Ta verbalni izbruh, ki ga razjarjena starka podkrepi s tem, da dvigne krilo in mladeniču, ki ji je razbil vrč z oljem, pokaže vse, kar ima spodaj, je sprožilni moment zgodbe, skozi katero se je v začetku 17. stoletja rodil nov literarni žanr: evropska literarna pravljica. Avtor je bil Neapeljčan Giambattista Basile, knjiga pa nosi naslov Lo cunto de li cunti ali Zgodba vseh zgodb.
Evropska literarna pravljica, kot jo poznamo in razumemo danes, je bila definirana in zakoličena v 19. stoletju, najprej skozi brata Grimm, potem pa še vse ostale zapisovalce, ki so po Evropi lovili »besede ljudstva« in jih – prečiščene, obrušene in prirejene interesom vsakokratnega zapisovalca, ki se je s tem prelevil v avtorja – nizali v nacionalne zbirke. Ti zapisovalci so bili večinoma folkloristi in lingvisti, bolj kot literarna vrednost besedil sta jih zanimala njihov narodno-konstitutivni ter delno tudi vzgojni potencial. Posledično danes velja, da je pravljica žanr za otroke, ki se ne veji glede na vsebinske ali formalne značilnosti, temveč glede na to, kje je bilo določeno besedilo povedano oziroma zapisano. Bistveno za njeno današnje razumevanje je tudi dejstvo, da je pravljico utrjevala romantična miselnost, ki je precej nekritično poveličevala »preprostega človeka« in ki je ravno v pravljici našla idealni poligon za utemeljevanje hudo popreproščene slike sveta in razmerij v njem. O tem, kako globoko so romantična pravljica in njeni derivati, vse tja do Disneyja, zasidrani v krščansko moralo in družbena razmerja svojega časa in zakaj je njeno nekritično branje danes problematično, je bilo v zadnjem času tudi že precej napisanega. A v resnici je pravljica precej več od tistega, kar si o njej predstavlja povprečni zahodni bralec. To so vedeli tudi vsi tisti lingvisti in folkloristi, katerih knjige danes polnijo otroške knjižne police. Aleksander Afanasjev je, na primer, poleg zbirke več kot 600 ruskih čudežnih pravljic zapisal tudi precej manj znani nabor pravljičnih besedil, ki jih lahko brez slabe vesti označimo za (mestoma precej ceneno) pornografijo. Slednjih seveda ni mogel vključiti v svoj »uradni« nabor – erotika (kaj šele pornografija) ni stvar, ki bi ustrezala določilom evropske literarne pravljice 19. stoletja.
A v začetku ni bilo tako. Ko se je slabi dve stoletji pred prvo objavo Grimmovih pravljic Giambattista Basile lotil pisanja Zgodbe vseh zgodb, pozneje znane tudi pod naslovom Pentameron (po analogiji z Boccaccievim Dekameronom), je bil to veličastno zastavljen literarni projekt, ki je formalno v marsičem sledil tradiciji italijanske renesančne novele, a je vanjo vnašal radikalno drugačno razumevanje sveta; namesto »od zgoraj navzdol« se je Basile realnosti lotil »od spodaj navzgor«, skozi motive in zgodbe, ki jih je lovil po ulicah Neaplja ali jih slišal od pripovedovalcev na svojih potovanjih po Italiji in Sredozemlju, samo delno jih je jemal iz že obstoječih zapisov drugih avtorjev. Te zgodbe se niso kalile v bogatih sobanah ali se napajale iz filozofsko navdahnjenih antičnih besedil: valjale so se po blatu, se vlačile po vogalih, spale pod posteljami bordelov, jedle iz svinjskih korit in se skrivale po gozdovih, v katerih so bile noči tako črne, da jih je vsak par oči, ki je prežal nanje izza drevesnih debel, pekel do kosti. Njihovi strahovi so bili tako veliki in njihove želje tako požrešne, da jim noben razum ni mogel do živega – čarovnice, ogri, vile, škrati, govoreče živali: to so bili tisti pomočniki in sovražniki, ki so določali, kako se bo obrnil svet. A Basile ni bil del tega sveta: vanj je posegel s pozicije izobraženega predstavnika meščanskega srednjega razreda, umnega pisatelja, člana neapeljskih literarnih krogov in dobrodošlega gosta različnih italijanskih dvorov. Pripadal je svetu visoke literature, ne folklorne tradicije, iz katere je jemal snov za svoje zgodbe. In prav v združitvi teh dveh svetov je bila spočeta evropska literarna pravljica.
Strukturno Zgodba vseh zgodb spominja na Dekamerona: deset pripovedovalk v petih dneh pove petdeset zgodb, vpetih v okvirno zgodbo, ki osmišlja njihovo pripovedovanje. A če je bil pri Boccacciu razlog za pripovedovanje dejansko zgodovinsko dogajanje (kuga, ki je zajela Firence) in so bile njegove zgodbe trdno zasidrane v vsakdanjo realnost, se Pentameron začne v izmišljeni deželi, kjer izmišljeni kralj išče način, kako bi svojo večno melanholično hčer spravil v smeh. Ko mu to uspe, ji s tem nad glavo prikliče prekletstvo, zaradi katerega mora kraljična najti spečega princa in najokati vrč solza, da bi ga prebudila iz večnega sna in postala njegova žena. Vrč ji, tik preden je poln, ukrade mimoidoča sužnja in se posledično poroči s princem. Da bi prišla do tistega, ki ji pripada, se kraljična s pomočjo treh pravljičnih predmetov vtihotapi v uzurpatorkino življenje in v njej prebudi neobvladljivo željo po tem, da bi poslušala zgodbe. »Če jaz zgodbe ne vsak dan poslušala, bom bum-bum v moj trebuh in bom ta malga Gregca not krepala!« Tako grozi neuka sužnja svojemu možu, ki posledično izbere deset največjih mestnih jezikavk (in ne učenih dam iz visoke družbe, kot je to naredil Boccaccio), da bi njegovo lažno ženo ohranjale pri veselju in njegovega nerojenega sina pri življenju. Skozi njihova usta Basile na papir prelije fantastični svet ogrov, čarovnic, čudežnih predmetov, v grme začaranih vil, bolh velikank, degeneriranih dvorjanov, zapuščenih otrok, pohabljenih mladenk: med povedanimi pravljicami so najstarejše ohranjene različice Pepelke, Trnuljčice, Janka in Metke, Deklice brez rok ... danes klasičnih pravljic, ki pa se od »klasičnih« različic razlikujejo bolj ali manj v vsem razen v sižejih.
Ko se je Basile lotil svojega dela, je bil na drugačni misiji kot nekateri njegovi bolj znani nasledniki: pravljica (ki je bila zgolj ena izmed oblik kratke zgodbe) zanj še ni bila utalitarna, bila je čisto literarno delo brez jasno zastavljenih zunajliterarnih ciljev in izdelane metodologije, kako te cilje doseči. Njena snov je bila brbotajoča, neobvladljiva zmes želja, hotenj, strasti, pričakovanj, hrepenenj in fantazij, ki so jo bolj kot višave človeškega duha zanimale utripajoče temine njegovih mesenih potreb. Če kaj, potem je iz Basilove zbirke mogoče razbrati željo najti literarno formo, ki bo ustrezno reflektirala čas in družbo, v katerih je živel (nekateri literarni teoretiki okvirno zgodbo zbirke interpretirajo kot avtorjev literarni manifest). V nasprotju z literarno pravljico 19. stoletja, ki hoče biti oddvojena od vsakršne konkretne realnosti, da bi lahko utelesila univerzalne vrednostne sisteme, Basilove zgodbe skozi pravljično formo parodično komentirajo konkretna družbena razmerja in vključujejo jasne reference, včasih tudi citate, na obstoječo literarno tradicijo. Njegovi junaki niso tipi, temveč polnokrvni literarni liki, njegov jezik ni nabor klišejskih fraz in preprostih metafor, temveč duhovit in precizen slogovni eksperiment, ki uspešno sledi mesenosti literarne snovi. Sonce tako zjutraj ne »vstane,« temveč »... odpre svojo banko, da bi plačalo svetlobni davek Dnevu«, dopoldan »... paradira po promenadi, ki jo je zanj okrasila Zora«, in se popoldan »... kot kurba brez dela vlači iz kvarta v kvart«.
Prav jezikovna kompleksnost (knjiga je pisana v neapeljskem narečju) in močna navezava na konkretno družbeno realnost, zaradi katerih je Zgodba vseh zgodb danes zahtevno branje, naj bi bila glavna razloga, zakaj Basile ni našel svojega mesta v kanonih zahodne literature. A čeprav je bilo njegovo bralstvo maloštevilno, je bilo toliko bolj prestižno: poleg večine velikih pravljičarjev 18. in 19. stoletja sta nanj mdr. prisegala Benedetto Croce, ki je leta 1927 objavil prevod zbirke v standardno italijanščino, in Italo Calvino, ki je Basila imenoval »neke vrste italijanski Shakespeare« in Zgodbo vseh zgodb uporabil kot enega glavnih virov pri sestavljanju italijanskega pravljičnega kanona. Zadnji v vrsti eminentnih promotorjev Basilovega dela je filmski režiser Matteo Garrone (Gomora, Resničnost): na letošnjem canskem festivalu je bil premierno prikazan njegov film Tale of Tales. »Te zgodbe so bile napisane z namenom, zabavati ljudi, tako otroke kot odrasle,« pravi Garrone v enem izmed intervjujev. »Zato vključujejo tudi temačne elemente, grozo in nasilje: takratna družba je bila nasilna, tako kot je današnja. Takratni in današnji ljudje smo si podobni.«
Aja, še zaključek zgodbe: potem ko je bilo povedanih že 49 zgodb, je ena izmed pripovedovalk zbolela in zamenjala jo je opeharjena kraljična; ta je skozi zgodbo razkrila vse, kar se je zgodilo dotlej. Kraljevič je spregledal, da je njegova žena lažna, jo ukazal v besu živo, samo z glavo nad zemljo, zakopati (»da bi pred smrtjo bolj trpela,« pravi Basile) in se poročil s kraljično. Ne vem, kako dolgo sta živela in če sta bila srečna. Tega Basile ne pove.
Pogledi, let. 6, št. 11, 10. junij 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
