Rok Benčin: Okna brez monad. Estetika od Heideggerja do Rancièra
Umetnost kot filozofska misel
17. 03. 2016
Nedavno je pri Založbi ZRC SAZU izšla monografska publikacija z naslovom Okna brez monad. V njej Rok Benčin z obravnavo estetske in ontološke misli nekaterih velikanov 20. stoletja, predvsem Heideggerja, Badiouja, Deleuza, Adorna in Rancièra, predstavi zanimiv in zelo širok premislek o filozofiji in umetnosti.
Roka Benčina, raziskovalca na Filozofskem inštitutu Znanstveno raziskovalnega centra SAZU, poznamo predvsem kot prevajalca različnih filozofskih tekstov, na primer del Jacquesa Rancièra ali Alaina Badiouja, ter enega izmed prevajalcev zbornika Estetika in politika.
V monografiji Okna brez monad Benčin premišljuje o umetnosti, estetiki in filozofiji ter njihovih presečiščih. Izhaja iz poznane in odmevne teze o smrti metafizike, nanjo pa naveže zanimivo ugotovitev, da se realno pravzaprav pojavlja zunaj filozofije in da se misel realnega odvija predvsem v sami umetnosti. Obe tezi sta seveda komplementarni in se dopolnjujeta. Če je po eni strani kritika metafizike opravila z »resnico« in bitjo kot tako, pa se ta pogosto vpleta v različne diskurze o umetnosti in v analize umetniških del. Ta misel je presenetljiva, a je jasno prisotna pri filozofih, ki jih obravnava avtor monografije. Le pomislimo na Heideggerjevo analizo samopostavljanja resnice bivajočega v delo pri van Goghu in Friedrichu Hölderlinu, pomislimo na Deleuza in film, Marcela Prousta ali Francisa Bacona, ali pa na Adornovo razumevanje moderne umetnosti, Arnolda Schönberga in Igorja Stravinskega. Vse to poskuša Benčin tematizirati skozi vpeljavo pojma »estetske sekvence«, ki jo razume kot zmožnost umetnosti, da misli tako kot filozofija. Umetnost se torej na tak način približuje filozofiji, saj je zmožna misliti podobna vprašanja, kot jih misli filozofija, po drugi strani pa lahko umetnost filozofiji ponudi material, snov, ki jo ta zajame v svoj miselni okvir. Umetnost in filozofija se v estetski sekvenci prežemata in dopolnjujeta.
Martin Heidegger
Osnova, iz katere izhaja avtor monografije, je torej teza, da avtorji, kot so Heidegger, Deleuze, Adorno in Badiou, v svojih interpretacijah bit pripisujejo umetniškemu delu, in to ne glede na lastno kritiko metafizike. Vprašanje, ki si ga Benčin pri tem zastavlja, pa je, kako to preseči. Ali lahko govorimo o umetniškem delu brez biti oziroma ali lahko govorimo o umetniškem delu kot o »oknu brez monad«? V monografiji na več ravneh dokazuje, da je to mogoče: da je v umetnosti mogoče predstaviti karkoli, in to na kakršenkoli način, da je umetnost sposobna misliti filozofijo, da je umetnost sposobna misliti politiko in da umetnost pravzaprav postavlja svoj lastni svet.
Alain Badiou
V prvem delu se Benčin posveti analizi pojma reprezentacije in tako postavi temelje nadaljnje raziskave. Heidegger, Deleuze, Badiou in Rancière do reprezentacije sicer pristopajo kritično, a jo koncipirajo nekoliko drugače. Predvsem pri Heideggerju, Deleuzu in Adornu je mogoče kritiko reprezentacije razumeti kot nadaljevanje njihove ontološke misli. Vsem tem filozofom je skupno, da realnost razumejo kot reprezentacijo, torej kot konstrukt, ki zakriva in izključuje resnico in bit, umetnost pa je sposobna tej reprezentaciji ubežati in bit priklicati nazaj v bivanje. Badiou in Rancière se v filozofiji reprezentacije na tej točki nekoliko razlikujeta. Badiou izhaja iz kritike Heideggerja in zagovarja, da bit nikakor ni dostopna, saj se vedno izraža kot mnoštvo, zato je misel, ki se najbolj približa razumevanju biti, prav teorija množic, saj množice vedno izraža zgolj kot neskončnost njihovih relacij. Podobno bi pričakovali tudi pri Badioujevem razmisleku o umetnosti, a kot Rok Benčin prepričljivo pokaže na več mestih, na primer v poglavju, v katerem razpravlja o Mallarméju, francoski filozof v svojih interpretacijah zapade v heideggerjansko pozicioniranje biti v umetniško delo. To Badioujevo pojmovanje umetnosti poskuša avtor monografije preseči s filozofijo Jacquesa Rancièra, ki prekinitev reprezentacije v moderni umetnosti razume skozi ukinitve mimesis in skozi koncipiranje umetniškega dela kot singularnosti. Če dosledno sledimo Badioujevi filozofiji in kritiki metafizike, se bit kot taka v svetu ne izraža. In če se bit v svetu ne izraža, potem je ne izraža niti umetnost sama. Umetniško delo postane samostojna singularnost, ki je sposobna izraziti kakršnokoli lastno resnico na kakršenkoli način. Osvobojena reprezentacije, mimesis in izražanja biti je torej umetnost zgolj prostor, ki ga lahko, tako kot je z vpeljavo pojma »estetska sekvenca« Benčin zagovarjal že v uvodu, zapolni kakršnakoli misel ali izraz. Umetnost je torej sposobna misliti – in sposobna je misliti karkoli.
Gilles Deleuze
Rok Benčin na to teoretsko zasnovo naveže številne druge koncepte: na primer koncept metafore, ki ga analizira skozi reprezentacijo, pa Leibnizevo razumevanje monad in različne koncepte sveta v filozofiji 20. stoletja, Badioujevo tezo o prezentaciji in reprezentaciji, vprašanje fikcije, političnosti umetnosti, filozofske interpretacije umetniškega dela in podobno. A najbolj zanimiv, svež in inovativen del monografije je Benčinova interpretacija Proustovega romana Iskanje izgubljenega časa skozi lastne teze o estetski sekvenci. Na začetku razprave si tako zastavi naslednji hipotezi: v Proustovem romanu je mogoče zaslediti filozofski koncept sveta, hkrati pa ta roman služi kot preizkus badioujevskega branja literature. Povedano drugače, Benčin se loti zahtevnega vprašanja enotnosti romana na dveh ravneh, na ravni forme in na ravni vsebine, torej na ravni izkušanj junakov.
Theodor Adorno
Da roman zareže globoko v razumevanje sveta oziroma svetov, je razvidno že na samem začetku Swannovega sveta, ko pripovedovalec razpravlja o spanju, prebujanju in zavedanju, vse dokler nas narativni tok romana ne prestavi v enega izmed teh svetov, v svet Combraya, kamor pripovedovalca popeljejo znamenite magdalenice. Pripovedovalčev jaz je torej koncipiran na način serije jazov, ki so v različnih fikcijskih svetovih. Kot ugotavlja Benčin, ima vsak izmed teh svetov točno določena pravila, ki jih lahko interpretiramo s pomočjo Badioujeve logike pojavnosti. Tako lahko svet visoke družbe razumemo kot transcendentalno, svet ljubezni kot konstitucijo objekta iz mnoštvene biti in svet čutov kot relacijo objektov. Različni družbeni sloji so v romanu prikazani skozi salonsko dogajanje, vsak salon pa tvori svoj svet, torej svet, ki ga določajo različna pravila: kdo zaseda določeno vlogo, kakšne politične nazore ima salon, o katerih umetniških delih se razpravlja, kakšna je moda oblačenja, kako se vedejo prisotni ... vse to določajo pravila vsaka posameznega salona. Svet ljubezni kot konstrukcijo objekta Proust opiše skozi ljubezen Swanna do Odette in skozi ljubezen pripovedovalca do Albertine. Vsakemu izmed teh ljubezenskih svetov vladajo pravila, ki postavljajo določeno osebo kot ljubezenski objekt, a ko se spremeni transcedentalno sveta, tudi objekt ne obstaja več (kot na primer ugotavlja Swann, ko dokončno preboli Odette). Svet čutnih vtisov in reminiscenc je seveda ena izmed najbolj odmevnih značilnosti Iskanja izgubljenega časa in zato izjemno primerna tema za interpretacijo s pomočjo Badioujevih relacij. Magdalenice in neravni tlakovci so čutni vtisi, ki skozi reminiscence ustvarjajo relacijo z drugimi svetovi čutnih vtisov, s čimer so svetovi Proustovega romana v nenehni medsebojni relaciji. Vse te svetove pa zaokroži in rekonstruira svet umetnosti, ki tematsko prežema celotno delo. Svet umetnosti tako ni le eden izmed mnogih svetov v romanu, ampak je svet samega postavljanja in konstruiranja vseh ostalih svetov. Skozi idejo umetnosti, željo glavnega junaka po pisanju romana in tematiziranje razlike med bitjo in pojavnostjo lahko roman kot forma te svetove zajame skozi fikcijo in prikaže njihovo realno ter neobstoječe. S tem pa se v svoji interpretaciji Benčin dvigne na raven same forme Iskanja izgubljenega časa, ki je tudi na sebi umetniško delo in ki skozi fikcijo podeljuje obstoj vsem zgoraj opisanim svetovom.
Jacques Rancièr
Monografija Okna brez monad je čistokrvno filozofsko delo, ki svojo misel gradi s pomočjo različnih filozofskih konceptov, ne da bi se Benčinova lastna misel podredila kakršnikoli teoriji. Avtor zasnuje povsem svojo filozofsko razumevanje umetnosti, estetike in filozofije in jo hkrati postavi v kontekst različnih filozofskih ontologij in »estetik« 20. stoletja. A hkrati to pomeni, da so Okna brez monad izjemno zahtevno in težavno branje. Slog pisanja sam po sebi sicer ni pretirano zahteven in avtor vsak filozofski koncept, ki ga uporabi, tudi razumljivo in natančno razloži. Vendar pa je miselni tok monografije tako zgoščen, migracija med različnimi filozofi pa tako pogosta in pestra, da mora bralec za razumevanje kar dobro poznati osnovne filozofske koncepte 20. stoletja. A misel, ki se pri tem izrisuje, je presenetljiva in globoka, vrhunec monografije pa brez dvoma predstavljata prav inovativni in odlični interpretaciji Mallarméja in Prousta.
Pogledi, let. 7, št. 5, 9. marec 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
