Smešna zgodovina Parkinsona
Svetislav Basara: Vzpon in padec Parkinsonove bolezni. Prevod in spremna beseda Đurđa Strsoglavec. Modrijan, Ljubljana 2011, 200 str., 21,20 €
07. 11. 2011
Vzpon in padec Parkinsonove bolezni srbskega pisatelja Svetislava Basare je prvi prevod katerega izmed naslovov tega avtorja v slovenščino. Čeprav je poznan predvsem po delu Fama o biciklistima, ki velja za enega najboljših jugoslovanskih romanov osemdesetih let, in njegovem nadaljevanju Na gralovom tragu, je z Vzponom in padcem prejel nagrado NIN za najboljše prozno delo v Srbiji leta 2006.
»Roman Svetislava Basare odlikuje predvsem značilen humor, ki se lepo poveže z idejo romana, kar je posebna značilnost pisave tega srbskega pisatelja.«
Zgodba se začenja s predgovorom agenta tajne ruske službe Kasatkina, ki vohuni za zgodovinarjem Voznenskim. Ta namreč raziskuje življenje in delo skrivnostnega Demjana Lavrentjeviča Parkinsona, izumitelja parkinsonove bolezni, ki nima ničesar skupnega z znano okvaro živčnih celic. Še več, sodobna parkinsonova bolezen je ponaredek z namenom, da bi se zakril prvotni pomen pravega parkinsonizma. Parkinsonova bolezen ni nič drugega kot grešno telesno življenje, ki smo ga ljudje podedovali po padcu prvih staršev. Ker nas bolečina in telesni napor na to opominjata, sta edina pot do odrešenja duše, ki se lahko osvobodi telesa le preko njegovega zaničevanja. Zato je potrebno zboleti, ugotavlja Parkinson in poskuša na vse načine bolezen politizirati in jo uzakoniti. Svet lahko namreč rešimo le, če ljudje zbolijo za parkinsonovo boleznijo, država pa mora biti organizirana tako, da bodo državljani to najlaže dosegli. Rezultat zgodovinarjevega desetletnega mukotrpnega dela v ruskih arhivih je njegov dnevnik in nekaj različnih gradiv, spisov in pisem, ki direktno ali posredno omenjajo Parkinsona. Tem je Kasatkin prišel na sled, jih zbral in uredil v poročilo, ki ga sedaj predstavi bralcu.
Čeprav deluje zgodba na prvi pogled nenavadno, forma pa dolgočasno in odbijajoče, je (podobno kot v nekaterih zgodnejših delih) posebnost romana prav značilen humor z duhovitimi liki, nadrealističnimi dogodki in smešenjem znanih oseb, ki so mnogokrat tudi avtorji katerega izmed spisov. Tako je na primer Dostojevski predstavljen kot strastni hazarder, ki v eni sami noči zakocka toliko denarja, da bi lahko Rusijo rešil pred oktobrsko revolucijo. Ali pa podatek, da je Parkinson izumitelj avtoštopa. In srednjeveška Hilde Burkhardt, ki je s pomočjo spisov o magiji iskala nekje v sebi točko G, prinašalko nepopisnega užitka. Naj za primer navedem le en odlomek: »Vrnitev v Mitrofanovsk se je zelo razlikovala od odhoda iz njega. Parkinson je namreč v vaški krčmi nekemu klatežu, ki se je hotel nastaniti v Tolstojevi bližini, prodal večji kos zemlje, last grofa Tolstoja. In je sedaj potoval po gosposko. V prvem razredu. Z mirno vestjo. Veliki pisatelj zagovarja odpravo zasebne lastnine; naj vidi, kako je to v praksi. Medtem ko vlak izginja za ovinkom, lahko za hip tudi vidimo, kako je to videti. Tolstoj je ves iz sebe. Spet kliče na pomoč. Starešina, služabniki, služabnice primejo nesrečnega kupca. Pretepejo ga s palicami. Namažejo s katranom. Posujejo s perjem ...«Vendar humor v romanu ni le samemu sebi namen. Z neprestanim spreminjanjem zgodovinskih dejstev in nenavadnimi interpretacijami avtor poskrbi, da njegova proza deluje kot čista fikcija. Ker so opisani dogodki skrajno bizarni, smešni in neverjetni, bralec ne more verjeti niti eni sami besedi. Z neprestano protislovnostjo arhivskega gradiva, citiranjem različnih delov romana in številnimi opombami Basara preigrava temo avtorja, prirejevalcev in ponarejanja. S tem zgodovinopisje prikaže kot literarni konstrukt zgodovinarjev, ki stvari interpretirajo, prirejevalcev, ki z dokumenti manipulirajo, in pisateljev, ki ustvarjajo fiktivne rokopise in ponaredke. Humor torej nastopa v vlogi posrednika med izmišljeno literaturo in zgodovinsko stvarnostjo. Zaradi smešnih situacij, interpretacij in dogodkov ostaja literatura v sferi fiktivnega, s formo poročila in dokumentov pa zopet ustvarja realnost. S tem literatura ni več tista, ki bi zgodovino opisovala bolje od zgodovinopisja (kar je tema marsikaterega sodobnega zgodovinskega romana), ampak postane tvorec zgodovine. Ali kot zapiše avtor: »V ambivalentnem razmerju med književnostjo in stvarnostjo vplivi ne tečejo, kot menijo površni realisti, v smeri realnost–književnost, temveč ravno narobe, književnost–stvarnost. O čemer se bo mati Rusija kmalu prepričala, ko bo Manifest Komunistične partije postal družbena ureditev.« Tako na primer v romanu izvemo, da je za umor Franca Ferdinanda kriv odred beograjske lože Črna Roka, za prvo svetovno vojno pa kar Parkinson. Tudi Lou Salomé je prijateljevala z Nietzschejem zgolj zaradi njega. In oktobrsko revolucijo je zakrivil upor čevljarjev, ki so prenehali izdelovati čevlje in raje ustanovili svojo mistično sekto, seveda pod vplivom enega izmed Parkinsonovih spisov.
Slog romana je enoten in precej nerazgiban, čemur zvesto sledi tudi prevod. Čeprav je jezik odrezav in humoren, se skozi različne spise in dokumente spreminja zelo malo, kar je moteče, saj bi ob navidez različnih avtorjih gradiva pričakovali bolj izrazito slogovno spreminjanje. Približno tako, kot je avtorju uspelo že v Fami o biciklistima in Na gralovom tragu, kjer odlično oponaša biblični slog, monolog Karla Grdega ali pa suhoparni pravniški jezik ustave. Podobno je tudi s slikovnim gradivom, ki se je v njegovih zgodnjih delih lepo povezoval z nenavadnimi interpretacijami in je veliko prispeval k svojskosti, v Vzponu in padcu pa se mimogrede pojavi le ena sama sličica.
Roman Svetislava Basare odlikuje predvsem značilen humor, ki se lepo poveže z idejo romana, kar je posebna značilnost pisave tega srbskega pisatelja. Tema in forma sta pravzaprav že poznani iz nekaterih drugih avtorjevih del, drugačna je le vsebina. Občasno motita nenavadna zgodba in nekoliko nerazgiban slog. Zaradi teh malenkosti Vzpon in padec ne dosega odličnosti zgodnjih Basarovih romanov, še vedno pa je zanimivo, duhovito branje ter velika literarna mojstrovina.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
