Mitja Ficko in Marko Jakše: Skupna duša, skupen jezik
V Monfortu v Portorožu je od 15. aprila na ogled razstava slikarskih platen velikih dimenzij umetnikov dveh generacij.
15. 04. 2016
Kaj nastane, ko se dva izredno samosvoja avtorja, polna ustvarjalnega naboja, odločita, da bosta skupaj, simultano prelila svoj sanjski, resnično neresnični svet na platna ogromnih dimenzij in to pokazala v magičnem prostoru razstavišča Monfort v Portorožu?Lanski nagrajenec Prešernovega sklada Marko Jakše in njegov alter ego so-sanjač Mitja Ficko sta na ogled postavila 17 izredno velikih (dva in tudi do 5 metrov dolgih) olj na platnu.
Tako Jakše kot Ficko sta na podoben način že delala z drugimi avtorji. Zdaj imata atelje nad Uncem in delata po cele dneve skupaj. »Našla sta skupno dušo, skupen jezik. Oba sta izredno dobra, perfektna risarja in do potankosti obvladata svet podob. Po mojem naredita takšno sliko v dnevu ali dveh. Najprej jo narišeta in potem izpolnita z barvami.
Ni rečeno, da sliko izdelata vsak pol. Včasih udari na platno bolj Jakšetov svet, drugič Fickov. Včasih naredi en devet desetin slike, drugi doda samo nekaj potez. Enkrat prevlada eden, drugič drugi,« pojasnjuje kurator razstave Andrej Medved, ki je sanjski svet na platnih postavil skupaj s Tatjano Sirk iz Obalnih galerij Piran.
Izvirna simbioza
Medved pravi, da umetnika dveh generacij druži posebna, avtentična in izvirna simbioza v skupnem in zanosnem ustvarjanju. Predstavljata najnovejše slike, nastale letos in lani. Enajst del sta naredila skupaj, po tri samostojne, podobno velike, predstavlja vsak sam.
»Glede na to, da so umetniki pogosto veliki individualisti in ujeti v svoj ego, je takšen ustvarjalni tandem pravzaprav redkost. Še posebej v slovenskem prostoru.«
»Marka Jakšeta zanima izključno figuralno slikarstvo, naslikano na mojstrski način, vendar v maniri nadrealističnih, fantastičnih živali, rastlin, človeških postav in fantazmagorične arhitekture. Nekakšen tesnobni eros preveva ta njegova platna, naslikana intenzivno in z barvno paleto, ki zapelje še tako naključnega gledalca,« pravi Medved.
Jakše dela v dvogovoru z Mitjo Fickom in njun dialog ju dopolnjuje in ustvarja pripoved tretjega. »Če je Jakše slikarska eksplozija, je Ficko nežen, ponotrajen, barvno pritajen. Prav v tem je Fickova odličnost in presežek.« Jakše podaja fantastično, pravljično arhitekturo, živali, včasih je imel najraje zajce, zdaj ptice in ribe. Podaja jih na meji krutosti, ampak samo v umetniški besedi.
Mitja Ficko pa je malo zatemnjen, pridušen, nostalgičen. Ko skupaj končata platno, nastane nekaj vmesnega. Oba sta izrazito figuralna slikarja. Jakše je čista fantastika, nadrealizem, po mnenju Medveda ga je težko primerjati s Salvadorjem Dalijem. Slika fantastične svetove, Ficko pa je intimističen, s prilagojenimi odtenki. Ficko umirja Jakšeta, oba pa sta velika sanjača. Jakše ima veliko ptic, ki včasih spominjajo na metulje, včasih na letala.
»To je svet praznine, nerealni svet, kjer imajo glavno vlogo živali. Jakše sestavlja mrežo, arhitekturo, Ficko naredi atmosfero, ozadja, prostor, vzdušje. Ficko umirja Jakšeta, oba pa sta velika sanjača,« razlaga Medved in dodaja, da se (tudi pri naslovih njunih del) rada igrata z besedami. Tudi ko pišeta sporočila, so ta menda ena sama igra besed.
Ustvarjalni tandem kot redkost
Glede na to, da so umetniki pogosto veliki individualisti in ujeti v svoj ego, je takšen ustvarjalni tandem pravzaprav redkost. Še posebej v slovenskem prostoru. »No v tujini je več takih primerov,« odgovarja Medved in navaja avtorja Enza Cucchija in Sandra Chia, ki sta ustvarjala skupaj, v Sloveniji sta to bila Živko in Ira Marušič.
»Takih primerov morda res ni veliko. Če sta si dva blizu kot človeka in ustvarjalca, sploh ni problem, da ne bi premagala kreativnega ega. Jakše v zadnjem času veliko sodeluje z drugimi slikarji in v različnih slovenskih razstaviščih gradi na dialogu umetniških svetov, ki so vsekakor avtonomni, a na razstavah odražajo enoten pogled na umetnost,« razlaga Medved.
Tudi tako velikih platen v slovenski sodobni umetnosti ni ravno veliko. Med slovenskimi sodobniki so se z velikimi platni predstavili Aleksij Kobal, Andraž Šalamun, včasih Živko Marušič in Emerik Bernard. Oba avtorja sta se že predstavila v Obalnih galerijah. Mitja Ficka je prvo večjo samostojno razstavo imel pred devetimi leti prav v Mestni galeriji Piran.
Dela pa bodo še posebej zaživela v Monfortu, saj lahko zaradi svojih dimenzij pridejo zares do izraza samo v tako odprtem prostoru, kot je nekdanje mogočno skladišče soli. Prostor so morali posebej poenotiti s črnim blagom in slike postavili z distančniki od sten bližje opazovalcu.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
