Naj imajo še takšne sposobnosti, superjunaki rešujejo le površinske probleme
Kako razumeti filmske superjunake
15. 04. 2016
Superjunaki so v zadnjem desetletju pravi hollywoodski ljubljenčki. Po novem studiem očitno ne zadošča več produciranje franšiz pod znamko enega samega superjunaka, ampak poskušajo še bolje zaslužiti z združevanjem dveh, treh ali več herojev. Zadnji rezultat takšne produkcijske politike je spektakel Batman proti Supermanu, ki precej pove tudi o usodi žanra superherojev.
Žanr superherojev, ki se je rodil v tridesetih letih prejšnjega stoletja v stripu izdajateljev DC Comics, je zanimiv segment sodobne popularne kulture. Nekateri teoretiki so v junakih, obdarjenih s posebnimi močmi, moralno neoporečnostjo in vselej pripravljenih na boj proti silam zla, prepoznali sodobno popularno različico božanstva, ki naj bi modernemu človeku lajšalo občutek nesmisla in kaotičnosti.
Na formalni ravni je žanr superjunakov zmes antičnih mitov in tradicije evropskega romanopisja, pri čemer mora glavni junak pretrpeti vrsto preizkusov. Problem žanra superherojev je, da junak ostane neuničljiv in iztrgan iz reda minljivosti ter smrti tudi po tem, ko razreši izzivalne in smrtonosne zaplete, ki bi ga morali po logiki sodobne naracije vsaj na neki način zaznamovati. Tako pa v tem žanru superjunak ob novi dogodivščini vselej znova začne od imaginarnega neomadeževanega začetka. Nekoliko natančnejši pogled v stripovsko in predvsem filmsko produkcijo žanra superjunakov kaže, da njegovi ustvarjalci od začetka poskušajo najti način, kako zaobiti te zagate, ki so notranje samemu žanru in njegovemu junaku.
Stripi, TV-serija iz petdesetih let in prvi filmski Superman iz leta 1978 na te probleme odgovarjajo s šaljivim pristopom, ki bralcu ali gledalcu daje vedeti, da videnega ne gre jemati preveč zares, ampak prav kot žanr, ki se zaveda lastnih neprepričljivih elementov. To je še očitneje v Batmanu Tima Burtona iz leta 1989, v katerem je humor junakov izrazito v funkciji samorefleksije filmskih ustvarjalcev. Joker (Jack Nicholson) na neki točki potarna: »Batman, Batman, kam je šel svet, da človek, oblečen v netopirja, dobi vso pozornost tiska.« Kot bi hotel izraziti dvom o samem filmu: »Kam je prišel svet, da človek, oblečen v netopirja, dobi svoj film.«
A ta samoironija, desetletja značilna za žanr superjunakov, se je v začetku 21. stoletja skoraj povsem izgubila. Christopher Nolan je z na novo oživljeno franšizo o Batmanu v ta žanr vpeljal mračnejše tone, bolj pretanjeno psihologizacijo in tudi vsaj na videz bolj progresivno politično držo. A kaj tiči za takšno temeljno spremembo žanra superjunakov, ko se v njem znajde junak, ki je naenkrat poln travm, dvomov, krivde, tako rekoč superjunak pred hamletovsko veliko dilemo? Dozdevni filmski realizem ali celo drama naj bi tu jamčila za bolj avtentično pripoved, bolj pronicljivo psihologijo, za vez z resničnostjo, hkrati pa je ravno v tem tudi manipulatorska gesta ustvarjalcev, saj iz žanra vzamejo še tisto minimalno samorefleksijo, ki nas je opozarjala na nekonsistentnosti, in nam ta žanr predstavljajo kot avtentičen in relevanten umetniški izdelek.
» Problem žanra superherojev je, da junak ostane neuničljiv in iztrgan iz reda minljivosti ter smrti tudi po tem, ko razreši izzivalne in smrtonosne zaplete.«
Ob tem ni nepomenljivo, da je žanr superherojev od začetka v političnem pogledu precej konservativen: superjunaki, naj imajo še takšne moči in sposobnosti ter ljubezen do človeštva, lahko rešujejo le površinske zemeljske probleme, navadno materializirane v neki zunanji instanci zla. Zlo je ponavadi skoncentrirano v eni sami ničvredni osebi, kot je, denimo, Lex Luthor v Supermanu, ki z oblastiželjnostjo grozi dozdevno idealnemu družbenemu redu. Nolanov Batman v tem pogledu ne odstopa preveč, čeprav se ponaša z bolj dvoumnimi negativci in kompleksnejšimi političnimi problemi, a kot je pripomnil filmski teoretik in kritik David Bordwell, film pušča politične nastavke tako odprte, da omogočajo tudi povsem konservativno interpretacijo.
Drug proti drugemu
Nov veliki spektakel superherojev Batman proti Supermanu: Zora pravice režiserja Zacka Snyderja lahko vidimo kot korak dlje od Nolanovega resnobnega in eksistencialističnega pristopa k superjunakom. V novem filmu so mrakobnost, tragiškost, usodnost junakov pripeljane do absurda. Osnovni zaplet je namreč v tem, da glavni negativec Lex Luthor (Jesse Eisenberg) naščuva superjunaka drugega proti drugemu in tako med njima vzplamti sovraštvo, medtem pa Luthor snuje načrt, kako bo zavladal svetu.
V filmu mrgoli modrovanj na temo Boga, moči, oblasti, dobrega in zla, zakona in svobode. Ko, denimo, Batman (Ben Affleck) v sklepnem spopadu s Supermanom (Henry Cavill) temu zabrusi: »Ne le da nisi Bog, ti nisi niti človek!«, je v tem patosu hkrati nekaj obupno pretencioznega in praznega. Seveda bosta junaka – ko bo že skoraj prepozno – spoznala, da morata združiti sile proti svetovnemu zlu, ki ga pooseblja Luthor. V boju proti njegovemu uničevalskemu gonu se jima bo pridružila še Wonder Woman, a le zato, da bo na koncu jasno, da niti trije superjunaki ne morejo premagati zla, ki preti človeštvu, in bo tako za dokončno osvoboditev potrebna še vrsta filmskih nadaljevanj in verjetno nadaljnja množitev vsemogočnih herojskih sil.
Kritičarka New York Timesa film upravičeno razume kot metaforo njegovih lastnih produkcijskih pogojev: velike korporacije, ki so vanj vložile veliko denarja (četrt milijarde dolarjev), in tudi njegovi ustvarjalci so ga sproducirali za večanje lastne, tj. finančne moči (s predvidenimi dobički), ne pa na primer za gledalčev užitek.
Film, ki poka po šivih od superherojske ikonografije (predizajnirani kostumi in rekviziti) prvokategornih igralcev tudi v stranskih vlogah (Amy Adams, Holly Hunter, Lawrence Fishburne, Jeremy Irons itd.), specialnih efektov, monumentalnih stavkov, izpričuje predvsem, da je žanr superherojev z dozdevno globino in pretanjenostjo postal še bolj površinski in nesmiseln, kot je bil.
»Uporaba in zloraba superherojskega materiala, ki je od štiridesetih let zaznamoval velik del popularne kulture, obeta veliko več kot pa poskusi počlovečenja in psihološkega niansiranja herojev.«
Učinkovita parodija
Ob tem velja opozoriti na zanimivo izjemo, ki še vedno igra v naših kinematografih. Deadpool si namreč od superjunakov brezsramno sposodi vse njihove prepoznavne karakteristike – z namenom, seveda, da bi iztržil na račun popularnosti žanra – in jih dovolj duhovito strne v zgodbo o zabavnem antijunaku. Wade Wilson (Ryan Reynolds) je, natančneje, nekdanji operativec posebnih sil in plačanec, ki preživlja najlepše trenutke z zaročenko Vanesso. Ko mu diagnosticirajo raka, ga sumljivi poslovnež povabi na eksperimentalno zdravljenje. Izkaže se, da pod to pretvezo nori znanstvenik Ajax pri neozdravljivo bolnih spodbuja mutantske gene, da bi jih nato kot nadvse odporne sužnje prodajal naprej.
Eden od stranskih učinkov mučilnih metod je torej ta, da Wade postane fizično neuničljiv, a hkrati povsem iznakažen (tako neprivlačen glavni junak je v hollywoodski produkciji nasploh velika redkost).
Wade se nekako osvobodi Ajaxove kletke, a se noče vrniti k Vanessi, dokler mu Ajax ne povrne nekdanje lepote. Po svetu hodi oblečen v nefunkcionalen kostum superjunaka Deadpoola, s katerim do nadaljnjega prikriva svoj grozljivi videz. Tu torej ni sledi o mesijanstvu, humanizmu ali reševanju sveta. Deadpoolu nazadnje tudi čisto sebičen načrt polepšanja spodleti, še več, na koncu komajda reši Vanesso iz Ajaxovega primeža.
Užitek, ki ga ponuja ta film, je v že večkrat videnih samonanašalnih postopkih. Že v špici se namesto imen sodelujočih pojavijo napisi, ki povzemajo prevladujoče klišeje filmov o superjunakih: »huda bejba«, »komično olajšanje«, »nejevoljna najstnica« itd. Glavni junak nato vseskozi komentira svoje poteze in se pri tem obrača v kamero. Gledalcem pojasnjuje lastnosti samega žanra in se norčuje iz njih. Pošali se tudi na račun tega, da smo v filmu s potencialom nove franšize.
Od realističnih tendenc filmov o superjunakih ga ločuje očitna naklonjenost ironiji in komediji. Wade se do sostanovalke, slepe starejše črnske gospe, obnaša skrajno politično nekorektno. Najboljši prijatelj glavnega junaka pa se proslavi s stavki, kot je: »Saj bi šel s tabo, a nočem.« Duhovite so tudi nekatere izpeljave akcijskih prizorov in pretepov, ko, denimo, Deadpool odtisne poljub na lice nasprotnika, ki ga je ravnokar poraziral.
Če strnemo, takšna uporaba in zloraba superherojskega materiala, ki je od štiridesetih let zaznamoval velik del popularne kulture, obeta veliko več kot pa poskusi počlovečenja in psihološkega niansiranja herojev.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
