Dekameron danes?
Glavna izziva, ki sta čakala ustvarjalce prve odrske priredbe tega dela pri nas, sta bila predvsem, kako narediti izbor izmed sto zgodb in kako (oziroma ali) uprizoriti okvirno zgodbo. Pri Boccacciu je tako, da se deset mladih plemičev (sedem deklet in trije fantje) pred kugo v Firencah zateče v podeželsko vilo in iz dolgčasa si začnejo pripovedovati zgodbe: vsak večer izvolijo kralja/-ico, ki določi temo, na katero si mora vsak izmisliti svojo zgodbo.
Boccacciev Dekameron ob branju vsakič znova prijetno preseneti z neizmernim veseljem do življenja in svobodnim prikazovanjem raznolikih prizadevanj posameznika po predvsem telesnih užitkih. Avtorjevo nenehno zapletanje ljudi v mnogotere ljubezenske in erotične zanke vzbuja lahkotni smeh, ki ga sprožajo tako nerodne in smešne situacije, kamor jih pripelje njihovo prizadevanje po potešitvi svoje sle, kot spoznanje, kako blizu so nam.
Slovenska avtorja priredbe – avtorica besedila Ira Ratej in avtor songov Matej Krajnc – sta izbrala deset novel, okvir pa postavila v sedanjost. Mladi ljudje (med njimi so na primer študent filozofije, frizerka, vzgojiteljica, PR strokovnjakinja, znanstvenica) bežijo pred epidemijo ene od novih globalnih grip, ki kosi naokrog, pri tem pa se znajdejo na neznanem kraju, polnem gledaliških rekvizitov; obupani, ker nimajo stika z zunanjim svetom (njihovi mobilniki in računalniki ne delujejo), se morajo nekako znajti v tej novi skupnosti. Ko ugotovijo, da so v gledališču, počasi začnejo improvizirano uprizarjati zgodbe iz Dekamerona; med posameznimi zgodbami se razvijajo tudi odnosi med njimi, tudi sami se zapletejo v bolj ali manj srečne in uspešne ljubezenske prigode, tudi sami postanejo žrtve prevar, ljubosumja, sle. Na koncu potem nekam na hitro izvejo, da je bila gripa v resnici le medijski nateg, ena izmed njih pa je tako ali tako snažilka v gledališču.
Že ta dramatizacija je bila precej shematična; manjkalo ji je predvsem bolj razdelanih in jasno razvidnih odnosov med osebami, ki bi dokončno osmislile postavitev Boccaccievih novel v prav ta okvir – pa vendar je imela nekakšen rep in glavo. In če naj bi ta okvir, kot je bilo delno nakazano, današnjemu gledalcu med vrsticami nekaj povedal o tem, kako odtujeni smo zaradi vseh teh tehnoloških čudes in kako blagodejno ter na neki način osvobajajoče je na ubežnike vplivalo dejstvo, da so se znašli brez vsega tega, tako da so na novo odkrivali in spoznavali pravo človeško bližino, potem se je zastavilo samo od sebe tudi vprašanje, ali ni med vsemi stotimi novelami morda kakšna, ki bi to poanto lahko še bolj poudarila in ki bi bila tudi gledališko bolj privlačna.
A uprizoritev je, presenetljivo, zašla v povsem drugo smer: v procesu nastajanja so namreč ustvarjalci pod režijskim vodstvom Borisa Kobala celotni okvir precej skrčili, tako da je od njega ostalo bore malo. Predstavitve posameznih oseb so prerazporejene tako, da so nekak uvod v posamezne novele, odnosov med deseterico pa kratko in malo ni, s čimer umanjka tudi kakršnakoli povezava med posameznimi zgodbami. S tem postane povsem nerazvidna vloga vseh tistih, ki v uprizoritvi posamezne zgodbice ne nastopajo: včasih so skriti v ozadju, praktično nevidni, včasih so v ospredju in vidimo njihove reakcije, a še vedno do konca ni jasno, kako so sploh prišli do tega, da si te zgodbe pripovedujejo; zlasti za lase privlečen pa je konec, saj se v predstavi izkaže, da so bili vsi žrtve manipulacije ene izmed njih, ki je na njih delala socialni poskus za svoj doktorat. Zato se za nazaj izkaže kot še toliko bolj zgrešena odločitev, da interakcije med njimi v predstavi ni (v čem je bil potem smisel poskusa?), kot celota pa okvirna zgodba nikakor ne funkcionira. Tudi končni song in izjava »zdaj smo povezani, zares povezani« sta povsem v neskladju z vsem, kar smo prej videli.
Med dvema možnima skrajnostma – prvo, da se nereflektirano uprizori nekaj Boccaccievih novel, ki bi pač gledalca lahko nagovorile s svojo hvalnico spontanosti, naravnosti in svobodi, in drugo, da se jih postavi v okvir, ki poskuša današnjega gledalca dodatno pritegniti še z aktualno poanto (kot je možnost zatekanja v intimo ob svetovni kataklizmi) – je torej predstava zelo nespretno zašla na srednjo pot, ki ni ne eno ne drugo. Tako zaživi le v uprizoritvah tistih bolj posrečeno izbranih zgodb, ki jih odlikujejo jasen zaplet in duhovite situacije: predvsem Zgodba o Alibek, pa Čudež v samostanu, Žileta in Bernard, Ménage à trois in Študent; precej vprašljiv pa je na primer izbor zgodbe Elizabeta in Lorenzo ali Čudežni kamen.
Zato pa se v spomin zapišejo vseskozi solidni in v nekaterih primerih odlični igralski dosežki. Vsi nastopajoči – Gregor Gruden, Gorazd Jakomini, Peter Harl, Arna Hadžialjević, Tanja Ribič, Marjuta Slamič, Karin Komljanec, Ana Dolinar Horvat, Ana Facchini in Anja Drnovšek (AGRFT) – so v sproščeni komedijantski maniri preigrali več vlog. Največjo raznolikost igralskega izraza je pokazal Gregor Gruden, ki je v osnovni burkaški ton nenehno vnašal duhovito distanco in komentar; to dvojnost, ki jo gledalci hvaležno nagradijo s smehom, so na trenutke pokazali tudi Gorazd Jakomini, Peter Harl, Arna Hadžialjević in Tanja Ribič. V dogajanje je spretno vkomponirana glasba – v živo jo izvaja ansambel šestih glasbenikov – s songi, ki jo je Milko Lazar obarval s prepoznavnim in ušesu prijaznim sredozemskim melosom.
Ob tem ponesrečenem poskusu aktualizacije Dekamerona se – spričo nekaterih duhovitih in zlasti igralsko posrečenih ter razigranih elementov v predstavi – zdi, da bi bilo verjetno bolj plodno, če bi bil izbor Boccaccievih novel bolj raznolik in utemeljen z vidika odrske privlačnosti in če bi se bolj zanesel na prepričljivost, moč in duhovitost tega iskrivega in radoživega poznavalca človeške nravi. Tako pa z odra le na trenutke prodre neomejena in nebrzdana slast, ki preveva Boccaccievo delo.
(Objavljeno v Pogledih, št. 5, 23. februarja 2011.)