Stendap komedija na Slovenskem
Poklicni šaljivci
V resnici niso tako oddaljeni časi, ko so se v večernih vikend družbah, po nekaj kozarcih vina in po venčku ljudskih pesmi, ki so jih nekoč znali peti vsi, začele vrstiti neskončne verige vicev. Eden čez drugega, v glavnem politični in seksualni, nekaj novih, nekaj še povsem svežih, ki so, ne glede na to, ali so bili dejansko smešni ali ne, za seboj pustili polno omizje razmiganih čeljusti. V skoraj vsaki družbi se je našel kdo, ki jih je znal povedati največ, ki je bil med tednom v službi in v lokalnem bifeju stalno na preži za novimi šalami, s katerimi bo ob naslednji priložnosti uro, dve ali več zabaval druščino znancev in prijateljev. Seveda je bilo pripovedovanje in poslušanje vicev lahko tudi nevarno, predvsem pa neplačano za ene in brezplačno za druge.
Zamenjala se je generacija ali dve in tovrstni šaljivci so se kar nekako poskrili ter izgubili staro veljavo, zamenjali pa so jih komedijanti nove vrste. Ti se s šalami ukvarjajo poklicno, za honorar, za preživetje, pa tudi za slavo in čast. Govorimo o stand-up komikih in redkejših komičarkah, ki svet poznajo v glavnem skozi tisto, kar so v njem izkusili na lastni koži, nato pa iz bolečin, opeklin in ran snujejo samoironijo ter poslušalstvu omogočijo začasno pozabo vsakodnevnih tegob.
Ker slovenščina ni pravočasno razvila nobene široko sprejete ustreznice za stand-up komedijo, se je prijel goli in bosi stendap. Pojem izvira iz Velike Britanije, kjer se je kultura javnega, odrskega pripovedovanja šaljivih zgodb in tračev začela razvijati v 18. stoletju, medtem ko gre Združenim državam Amerike in predvsem internetu zasluga za današnji, globalni razmah panoge. Vmes je bil stendap prisoten tako v socialističnih kot v kapitalističnih deželah: v Leninovi Rusiji, kjer si zaradi protirežimskega nastopa lahko končal za zapahi, ali v nacistični Nemčiji, kjer so komiki zabavali vojake na fronti. V podtonu je bil stendap neizogibno političen in tudi danes ni dosti drugače, le da mlajši komiki – tudi tisti, ki iz rokava stresajo do konca zbanalizirane šale na račun aktualnih političnih zdrah – tega (še) niso dodobra ozavestili. Do nedavna je bila prevladujoča stendap doktrina apolitičnost, ta pa je seveda bolj ideološka, kot se zdi na prvi pogled.
Stendaperji so ponavadi veliko več kot odrski nastopači. Primarno jih ne povezujemo s humorističnimi spretnostmi vsakdana – vprašanje je, koliko bi jih znalo (ali želelo) dve uri spontano, nepripravljeno zabavati naključno omizje –, bolj jim pripisujemo veščino dramskega humorja in gledališke improvizacije. Slednja je pri nas že nekaj let v polnem razmahu, še posebej med srednješolci, ki se preizkušajo v tovrstnih retoričnih spretnostih, njeni začetki pa segajo v pozna osemdeseta, ko so bili Varieteji ljubljanskega Gledališča Ane Monroe polno obiskani in razprodani. Kljub navidezni sorodnosti med improvizacijo in stendapom med njima zeva pomembna razlika: stendap je do potankosti pripravljen vnaprej, zato je vtis improvizacije zgolj posledica verbalnih trikov ter privid, ki mu gledalec (prosto)voljno nasede. V resnici se polurni šov današnjega dne razlikuje od včerajšnjega samo v dovtipu ali dveh, pri nekaterih nastopačih pa se izbor humorja celo v dvanajstih mesecih praktično ne spremeni.
Z razvojem scene se je povečala konkurenca, kar je vsekakor zdravo. Atraktivnejše komike so začeli prepoznavati ljudje iz medijev in organizatorji razvedrilnih prireditev, medtem ko se občinstvo šele uri v kakovostnem selekcioniranju stendapa. Napredek scene je opazen na vsakoletnem festivalu Panč, ki v drugi polovici avgusta privabi na Ljubljanski grad nekaj sto obiskovalcev. Nekateri stendaperji so šolani igralci, ki se jim nekonvencionalne novosti zdijo večji izziv kot klasična odrska kariera, drugi prihajajo z ulice in v sebi nosijo zametke pristnih šaljivcev, tretji se v teh krogih znajdejo bolj naključno in se zadovoljijo s stotimi evri tukaj in stotimi tam, četrti si ves čas razbijajo glavo, da bi se dokopali do smešnosti, ki bo razorožila množice, petim je stendap hobi, vzporeden resnejšim medijskim in kulturnim angažmajem, medtem ko nekateri nastopajo kot komiki že tako dolgo, da bi bili ostalim šaljivcem lahko dedki. Lansko leto je na Panču denimo nastopil Vinko Šimek in demonstriral neprimerno bolj zajedljiv in politično nekorekten humor kakor »mladež«.
Mimo priznanih televizijskih humoristov (Ježka, Jake Šraufcigerja in Košnikovega ata, pa pozneje radijskega genija Saša Hribarja in igralcev Iva Godniča, Jerneja Šugmana, Andreja Rozmana - Roze, Branka Djurića, Bojana Emeršiča in Janeza Škofa) se je novodobni stendap začel pri nas razvijati nekako od konca devetdesetih dalje z Jernejem Kuntnerjem ter njemu pridruženim komikom in komičarkam v Mansion pub stand up comedy clubu v ljubljanskih Mostah. Mlajše generacije s Perico Jerkovićem na čelu so nekaj let pozneje vzpostavile sceno na Primorskem in tudi v Kranju je začelo nastopati nekaj vidnejših stendaperjev: Miki Bubulj, Ranko Babić, Klemen Bučan in Tin Vodopivec. V Ljubljani so meje zabavnega podirali še Jurij Zrnec, Janez Usenik in Boštjan Gorenc - Pižama (tudi Kranjčan), leta 2007 pa je bila ustanovljena stendap skupina Komikaze, ki je začela nastopati po Sloveniji.
Kmalu je bilo jasno, da najboljši stendaperji ne bodo obtičali pri odrskih nastopih, temveč se bodo podali tudi v druge medije. Vid Valič je s plejbojskimi šalami na račun študentk fakultete za družbene vede med drugim osvajal občinstvo na filmskih premierah v kinocentrih, nato pa postal voditelj oddaje Slovenija ima talent. Jurij Zrnec je z nebrzdano lucidnostjo ustvaril vrsto humorističnih podvigov ter tako rekoč sam artikuliral za slovenske razmere visokoproračunski, a strahovito zahtevni projekt As ti tud not padu, ki se je zgledoval po najbolj gledanih ameriških komičnih oddajah, kot sta Tonight Show in Saturday Night Live – njiju pa ustvarja na desetine dobro plačanih scenaristov in komikov. Boštjan Gorenc - Pižama je prevajalec mladinske in fantazijske literature – med drugim tudi uspešne sage Pesem ledu in ognja Georgea R. R. Martina –, poleg tega pa redno nastopa kot stendap komik in povezovalec kulturnih in dobrodelnih dogodkov. Nadalje poznamo Janeza Usenika kot avtorja sproščenih novinarskih prispevkov pri novičarski oddaji 24 ur, pa glasovna imitatorja Jureta Godlerja in Tilna Artača, ki nastopata z glasbeno-humorističnim šovom, medtem ko je njun izjemni sodelavec z Radia Ga-Ga Marjan Šarec na zadnjih županskih volitvah postal nič manj kot kamniški župan. Od žensk je treba omeniti Ano Marijo Mitić, ki je postala arhetipsko nepogrešljiva spremljevalka televizijskih ekranov, in Lucijo Ćirović, ki stendap združuje z lutkarstvom, otroškim gledališčem in televizijo. Vsem omenjenim in prezrtim pa se v zadnjem času pridružujejo še nekoliko starejše zvezde razvedrila, kot sta Jonas Žnidaršič in Sašo Hribar.
Tudi najbolj znani ameriški stendaperji, zdaj že veterani Robin Williams, Richard Pryor, Jerry Seinfeld, Bill Cosby in Roseanne Barr, so se s svojo karizmo hitro znašli v naročju televizije ter filma in se vzporedno vračali k primarnemu stiku z barsko in odrsko publiko. Celovečerni nastop enega samega komika je lahko izjemno doživetje (včasih tudi polomija!) in se od klasične monokomedije razlikuje po tem, da ne upoveduje dramaturško izpeljane zgodbe, temveč niza bolj ali manj inteligenten nabor opazk, dovtipov, šal, družbenopolitičnih komentarjev, osebne ironije in (vse)splošnega norčevanja. Slovenski publiki manjka izkušenj, res pa je, da ima redko kateri tukajšnji komik dovolj gradiva za povezan, poldrugo uro dolg avtorski nastop. Tudi zato je dobrodošlo, da najbolj aktivni stendap menedžerji, kakršen je denimo Andrej Težak - Tešky, privabljajo na naše odre vsako leto več komikov z vzhoda in zahoda, ob katerih si nekateri vprašljivo artikulirani lokalci obrusijo jezike in, kar je še pomembnejše, prevprašajo karizmatičnost lastnih nastopov.
Zadnjih dvajset let je Slovenijo preplavljala raznovrstna odrska komedija. Vsak teden se na odrih odigra približno sto večjih, manjših, profesionalnih, komercialnih in amaterskih komadov, med katere se prišteva vedno več muzikalov in nastopov stendapa. Ti so dobili tudi nekaj rednih odrov, v Ljubljani sta to Cvetličarna (ki zdaj žal zapira vrata) in Siti Teater. Po dveh desetletjih nenehne rasti moramo od publike pričakovali nekaj več kritičnosti, od kritikov pa malo manj vzvišenosti in pogostejše reflektiranje kvalitete teh nastopov. Po vseh pravilih bi razmahu kvantitete namreč moralo slediti definiranje kakovosti.
Pogledi, št. 2, 25. januar 2012