Moralno segrevanje
Prvo desetletje tega stoletja je prineslo silovit razmah naravoslovne esejistike, okoljevarstvenih dokumentarcev in antiutopičnih igranih filmov.
20. 10. 2010
Okoljevarstvena gibanja so prvi širši zalet dobila v hipijevski kontrakulturi sedemdesetih let, ko so se pomešala z duhovnimi, glasbenimi in političnimi gibanji tistega časa. Vse, kar je v politično burnih osemdesetih in devetdesetih ostalo od tega zagona, je bil aktivizem, ki se je le občasno prebil v politično agendo in medije: ob Svetovnem vrhu v Riu leta 1992, ob precej usklajenem globalnem ukrepanju zaradi ozonske luknje, ob vzponu Zelenih v Nemčiji ali ob delnem zmanjšanju obsega težke industrije in koncentracije nevarnih delcev v zraku. Danes mrgoli zelenih vprašanj, v tem stoletju pa je najspornejše tako imenovano globalno segrevanje, ki še vedno buri strokovne kroge, razceplja nejeverno javnost in vznemirja oportunistično politiko.
Sodim med ljudi, ki so jih argumenti znanstvenikov prepričali o antropogenem izvoru globalnega segrevanja, a ohranjam kanček upanja, da se motijo. Čeprav upanje umira zadnje, me ni spreobrnil niti Mišo Alkalaj, ki je v svoji novi knjigi natančno pojasnil, zakaj verjame, da se Zemlja pravzaprav ohlaja, in kot je povedal na novinarski konferenci, bi sam raje videl, da bi se segrevala. Sicer ni povsem jasno, čemú, a vse skupaj vendarle kaže na množico splošnih neskladij pri témah, ki zadevajo nič manj kot preživetje in blaginjo sodobnih človeških civilizacij.
Razprava o podnebnih spremembah in globalnem segrevanju se je začela v osemdesetih letih, v močno populistične vode pa je zašla, ko je nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore po nekaj letih okoljevarstvenih predavanj posnel dokumentarni film Neprijetna resnica. Ob bok mu je postavil knjigo ter prejel tako oskarja kot tudi Nobelovo nagrado za mir. Toda dejstvo, da je tako visok politik postal najopaznejši oznanjevalec na videz apolitične téme (odnos do narave in do lastne prvobitnosti), je poznejši razpravi povzročilo nekaj nepopravljive škode. Goru je pravzaprav težko očitati politično preračunljivost, saj je bil ob premieri filma poraz v predsedniški tekmi z Bushem že za njim, »resnica«, ki jo je oznanjal, pa vsestransko neprijetna. V luči njegovega ekoprvenca Na poti k ravnovesju (1992) bi kvečjemu lahko rekli, da je v svoj film vložil ves tihi gnev zaradi osuplosti, da se celo tedaj, ko se vzpneš tik pod politični Olimp, ne da vplivati na večjo okoljsko ozaveščenost pri sodelavcih ali splošni populaciji. In natanko ta nemoč se je pokazala kot izjemno potentna vsebinska niša, nalašč za kulturni preboj.
Gore je v Neprijetni resnici zagrešil nekaj vsebinskih pretiravanj, ki jih je temeljito prevetril v naslednji knjigi Our Choice (2009), ter obenem ponudil konstruktivne rešitve za odprte okoljske izzive, te pa se medijem niso več zdele tako zanimive kot prvotna kontroverznost. Toda duh je ušel iz svetilke in ideje niso prišle v javnost samo prek velikopoteznih ozaveščanj kot je bil gigantski koncert Live Earth (2007) in prek mediageničnih osebnosti, kot sta Leonardo DiCaprio (dokumentarni film Pet pred dvanajsto) in Cameron Diaz, temveč je začel nastajati dolg niz filmov in knjig, ki Gorovega početja niso posnemali, temveč so se, naslanjajoč se na pestra dejstva, izkušali v bistroumni asociativnosti, adrenalinskih špekulacijah, kataklizmičnih svarilih in nazornih prikazih tistih problemov, ki jih pogojno že danes lahko uvrstimo med posledice globalnega segrevanja.
Pojavili so se neodvisni misleci, ki so svojo karizmo podredili različnim vidikom segrevanja (in zanikanja le-tega), svoje pa so dodali tudi filozofi in drugi tlorisni esejisti. Mark Lynas je skušal dognati, kakšen bi bil svet, če bi se segrel za šest stopinj, stopinjo za stopinjo; ob zadnji ledeni dobi naj bi bilo globalno ozračje hladnejše ravno za toliko, segrevanje kot tako pa v geološki zgodovini tudi ni izrecna novost. Alan Weismann je teoretiziral o tem, kaj bi se zgodilo s planetom, če bi ga ljudje zapustili, nazorno, ob pomoči računalniških simulacij pa so se enake tematike lotili ameriški televizijci. Britanec George Monbiot je problem globalnega segrevanja naslovil najbolj neposredno ter se s svojim aktivističnim, predavateljskim in esejističnim delovanjem že ničkolikokrat spravil v resne osebne težave. Svojo knjigo je v Slovenijo prišel predstavit z vlakom. Nikakor ne smemo mimo očeta zamisli o živem planetu Gaji, Jamesa Lovelocka, ki ne dvomi ne o urgentnosti današnje situacije ne o verodostojnosti poročil IPCC. Njegovi izračuni, ki jih v značilnem modrostnem tonu spet esejistično niza v knjigi iz lanskega leta, so še dosti bolj alarmantni od IPCC, toda okoljevarstvenim aktivistom se je večkrat zameril s kompromisnim mnenjem, da se del rešitve skriva v jedrski energiji.
Velik kos problemov, o katerih govorijo omenjeni avtorji, odpade takoj, ko začneš verjeti, da globalno segrevanje ni človeškega izvora ali da se dogaja kar globalno ohlajanje. Glasniki tovrstnih tez so redki, a povprečnemu ušesu nič manj privlačni. Tudi Anton Komat, »ekološki ombudsman«, ki je zelo natančen pri večini zelenih vprašanj, je mnenja, da je v ozadju podnebnih sprememb predvsem denar. Svoje teze o levičarski zaroti je v Slovenijo prišel pojasnit tudi visoki češki konservativni politik Václav Klaus, ki trdi, da je bolj kot podnebje ogrožena »svoboda«, do nas pa niso dospele razvpite knjige Bjørna Lomborga, v katerih se danski akademik sprašuje, ali je glede na velikanske stroške, ki so povezani s preprečevanjem globalnega segrevanja, ta problem sploh smotrno reševati prioritetno oziroma ali si kakšni drugi problemi (denimo revščina) morda zaslužijo bolj prednostno ukrepanje.
Ob naravoslovnih knjigah so bili v zadnjem desetletju posneti tudi dokumentarni filmi, v katerih pa ni zaznati opaznejših ugovorov globalnemu segrevanju. V devetdesetih so se razmahnili računalniški učinki, ki so napovedali poplavo fantazijskih filmov, »kruti realnosti« pa je bilo usojeno, da se temu fenomenu postavi ob bok z dokumentarnim žanrom, ki ga je znova populariziral Michael Moore. Obrobna tema globalnemu segrevanju je tudi nafta – eno ključnih fosilnih goriv, ki naj bi sodelovalo pri ustvarjanju učinka tople grede –, ni pa skrivnost, da je bo še v tem stoletju zmanjkalo oziroma se bo na koncu uporabljala le za letalske prevoze. Moore je že v Fahrenheitu 9/11 razkrival Bushevo in ameriško odvisnost od nafte, zares celovito zgodbo o vzponu in bodočem padcu črnega zlata pa nam podajajo še štirje drugi dokumentarni filmi. Med njimi najdemo nekoliko posebni film Kdo je ubil električni avtomobil?, v katerem so avtorji na sledi zaroti avtomobilskih in naftnih lobijev, ki jim uveljavitev električnih vozil na trgu (še) ne ustreza.
Prav veristična narava filma oziroma njegova vizualna prepričljivost je tista, ki je okoljevarstvenim sporočilom dala krila. Pristopi so različni. V Dobi neumnosti spremljamo prikaz današnje civilizacijske zmede in njenih mogočih posledic. Film se iz leta 2055, ko »civilizacija tako rekoč ne obstaja več«, sprašuje, kaj nas je na začetku stoletja oviralo pri bolj zavzetem ukrepanju glede podnebnih sprememb, ter izpostavi nekonstruktivna razhajanja zelenih struj. Film Climate Refugees pa ne špekulira o prihodnosti, temveč kaže podnebne begunce po svetu in njihovo preživetveno prilagajanje novim naravnim razmeram. Ob tem moramo del katastrof, ki smo jim priča ne le v medijih, temveč tudi okrog sebe, brez dvoma pripisati rastoči poseljenosti planeta. Ljudi, ki jih je zadela narava, obravnava še Darfur: vojna za vodo. Besedna zveza »klimatski begunci« je v Križnarjevem besednjaku dobro udomačena, saj je bil popotnik priča krčenju puščave in »vojni za vodo«, ki naj bi bila vzrok darfurske humanitarne katastrofe. Posledice globalnega segrevanja pa se kažejo tudi pri vsakodnevnih prehranskih odločitvah posameznika – metan iz živinoreje pomeni znaten delež toplogrednih plinov –, o tem teče beseda v dokumentarcu, kjer se oče družine denimo odloči, da bo leto dni zmanjševal svoj negativni vpliv na okolje. Doku je postal tudi knjiga, snema pa se še igrani film.
Med temi je Hollywood svetu ponudil na ducate izdelkov, ki sugestivno napovedujejo konec civilizacije, kot jo poznamo, z nekaj tovrstnimi risankami pa naslovil tudi najmlajše. »Zelena« fikcija torej ni prikazovala okoljskega aktivizma v slogu Erin Brockovich iz leta 2000, temveč je poetika preskočila na fantazijsko (Avatar), katastrofično (2012) in postapokaliptično plat (Cesta). Visoko donsnemu Avatarju je sicer treba priznati tehnično inovativnost in avtorsko domiselnost, njegov nepričakovani uspeh pa je najbrž tudi posledica manka na področju zelenih igranih vsebin.
(Objavljeno v Pogledih, št. 15, 20. oktobra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
