Zgodba o zgodovini
Zdenko Kodrič: Opoldne zaplešejo škornji. Spremna beseda Matjaž Kmecl. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2011, 249 str., 29 €
11. 04. 2011
Roman Opoldne zaplešejo škornji uporablja literarni postopek, ki realna, a tudi suhoparna zgodovinska dejstva preplete z izmišljeno zgodbo. S takim postopkom se zgodovinski »resničnosti« približa veliko bolje, kot bi se ji lahko zgodovinopisje. Zato vsak zgodovinski roman poskuša delovati čim bolj realno. Zgodba je napisana tako, da ne opozarja na svojo fiktivnost, bralec jo bere podobno, kot bi bral zgodovinsko delo ali biografijo. Literarna vrednost takega romana torej ni v zgodbi (historiji), ampak zgolj v načinu njenega podajanja. Če je Zdenko Kodrič v romanu Blaženi Franc Rihtarič to tehniko uporabil za znanega kriminalca, sedaj tako predstavi zadnjo bitko Pohorskega bataljona. Poglejmo si, kako prepričljiv je pri tem.
»Zgodba je napisana tako, da ne opozarja na svojo fiktivnost, bralec jo bere podobno, kot bi bral zgodovinsko delo ali biografijo.«
Predstavitve dogodkov bralca uspešno silijo v zgodovinsko razumevanje dogajanja. Prvoosebni pripovedovalec bralca na začetku vsakega poglavja uvede v pozicijo opazovalca; odpre mu okno, skozi katerega lahko pokuka v zgodovino, postreže mu s (pravimi?) zgodovinskimi podatki in dokumentarno karto poteka bitke (oborožitev v vojnem času je bila na nemški strani izjemno sodobna, MP-38 (Schmeisser, Maschinpistole), kaliber 9 x 19, teža 4,7 kg, dolžina 630 mm). Taki postopki ustvarijo pristen občutek »resnične« zgodovinske pripovedi.
Slog je prepričljiv (delno spominja na nekatere Kodričeve romane); pripoved skače med premim in odvisnim govorom, dialog se prepleta s pripovedjo, nekaj nemščine in prepričljivo rabljenih germanizmov, ponekod celo sintakse. Genialno je izvedeno prepletanje šahovske notacije in pogovora med Filipom in Vencljem, ki simbolično že napoveduje vojaško bitko (6. Lc6: dc6:/7. d3: […] - Lh4! Si me slišal? Lh4! Ponovi Vencelj in njegov obraz se zvedri./- Slišal, slišal, e5! Zine Filip, zavijam ti vrat, še dihaš?/- Ti bi šel k Švabom, zine Vencelj, po kaj?).
A žal se Kodriču zatakne pri karakterizaciji oseb. Liki so nedoločeni in nekonsistentni, svoja prepričanja spreminjajo iz trenutka v trenutek, brez pravega razloga se odločajo za takšna in drugačna dejanja ... Vse te neprijetnosti niso nikjer razložene, zaradi česar vse skupaj deluje nerodno in moteče. Zakaj Vencelj najprej ponuja nemškemu ujetniku mleko (na, tu imaš mleko, pij, pij!), zatem brez razloga popolnoma spremeni občutja (če bi ujetnika srečal, bi ga pretepel/prebutal kot psa) in se nato zavzema za pravično sojenje? Zakaj Marjeta vsem razglasi svojo ljubezen do Venclja (jaz ga strašno ljubim, ne smejte se, reče Marjeta, fant in punca sva), naslednji trenutek pa jo Vencelj zaloti s Hervardom? Zakaj je poboj Črnega, Suhega, Hervarda in Grofa opisan dvakrat popolnoma različno? In Kelih, ki zase pravi da je kmet, kmalu zatem pokaže klasično izobrazbo in znanje latinščine (Govoriš vzvišeno ko kak Neron, non licet esse christians!), a Troje ne pozna (Kdo pozna zgodovino stare Grčije? Vencelj prekine molk. Kdo pozna Trojo?). Kot da ni zmeda že dovolj velika, pisatelj junakom v usta položi še nekatera sodobna filozofska, zgodovinska in politična prepričanja.
Kodrič bralca odlično postavi v pozicijo zgodovinskega razumevanja romana. S pomočjo uvodov, podatkov, karte in podobnih tehnik nam pričara občutek »resnične« zgodovinopisne pripovedi. Ta je podkrepljena še s slogom, ki z germanizmi, nemščino in narečnimi izrazi pričara podobo okupiranega Maribora. Ker pa je ta pozicija, v kateri se znajde spremljevalec zgodbe, tako močna, liki delujejo neprepričljivo. Njihova nenavadnost ne izvira iz dogajanja, v besedilu ni tematizirana, sama na sebi pa nima nobene vrednosti. Kar bi drugače lahko delovalo prepričljivo, v tem primeru ne more.
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
