Goga, vase zaprta
Uprizoritev je tako sestavljena iz desetih dramskih slik s prologom in medigro, ki jemljejo snov iz izbrane Grumove proze in nekaterih pisem (Matere, Tju, Beli azil, Vrata, Pisma Joži) ter drugih iger (Trudni zastori, Pierrot in Pierrette, Upornik): skupni imenovalec vsem pa so variacije na nekaj ponavljajočih se motivov, ki izvirajo iz Grumove osebne stiske in so hkrati izrazito zaznamovane z moralnimi in družbenimi normami časa nastanka.
Predstava je preplet nekaj situacij, ki so nekakšna rdeča nit Grumovega opusa: po eni strani je to niz žalostnih zgodb, usod nesrečnih posameznikov, s katerimi je Grum prihajal v stik v svoji zdravniški karieri in iz katerih je črpal snov za svoje pretresljive krokije, ki so močno pod vplivom Freudove teorije o zavrti seksualnosti kot pravzroku človeškega trpljenja; po drugi strani pa je zaznati tudi trenutke, v katerih se umetnik iztrže iz tega začaranega kroga trpečih duš in se začne spraševati o vlogi umetnika in umetnosti. A na obeh ravneh Horvatov izbor Grumovih fragmentov ostaja zazrt sam vase, v intimni pekel, njegov domet pa je precej vprašljiv.
V obliki pretresljivih osebnih izpovedi tako poslušamo na primer zgodbo o nesrečni ljubezni med ostarelo obubožano aristokratko, ki se je primorana preživljati kot trafikantka, in mladeničem, s katerim zaživi v prepovedani zvezi, iz katere on zbeži v samomor; ali izpoved mladeniča, ki je skočil skozi okno, ker je oče na zabavi pred gosti prebral njegove ljubezenske pesmi sošolki; ali izpoved nesrečne učiteljice, ki na porodni postelji pripoveduje, kako je po bridki izkušnji neuspelega zakona že v zrelih letih nepričakovano doživela čudovito ljubezen z umirajočim mladeničem, čigar otroka si želi roditi živega, a ga bo med porodom izgubila; ali Hanin opis posilstva (didaskalije iz Dogodka v mestu Gogi). Mešano s prizori socialne bede in krivic ter družinske patologije vzbujajo ti fragmenti nekakšno distancirano sočutje; usode Grumovih likov pa ne same po sebi ne v Horvatovi interpretaciji ne presegajo mučnega dokumenta o frustracijah in patologiji časa, ki je minil.
Horvat nas vodi po teh postajah neznanskega človeškega trpljenja v enem samem zamahu, Grumov pekel pa postavi v sterilno bel, skoraj povsem prazen prostor (scenograf Marko Japelj), ki se hitro spremeni v porodnišnico, umetnikov atelje, družinsko jedilnico … Prizore napovedujejo naslovi, ki so projicirani na zadnjo steno, igralci (Milada Kalezić, Irena Varga, Irena Mihelič, Nataša Matjašec Rošker, Mateja Pucko, Vladimir Vlaškalić, Kristijan Ostanek, Miloš Battelino, Davor Herga, Nejc Ropret, Branko Jordan in Ališa Kasjak Gutman) igrajo po več vlog, vsaj na prvi pogled pa ni razvidno, da bi med posameznimi liki, ki jih igrajo, obstajala kaka povezava. Čeprav ta belina vzbuja občutek brezčasnosti, Horvat z nekaterimi zunanjimi znaki (tudi kostumskimi – kostumografinja Belinda Radulović) dogajanje poskuša približati našemu času. A kljub nekaterim poudarjeno sodobnim elementom, kot je na primer prizor skrajno mučnega nedeljskega kosila (ki pa povsem obvisi v zraku), ostaja obzorje Grumovega sveta varno oddaljeno.
Horvatovo čudovito mesto ni ne prostor pričevanja o Grumovem trpečem ustvarjanju, pri čemer bi bil umetnik Grum vzpostavljen kot osrednji lik (sicer se neposredno pojavi z enim od pisem svoji »muzi« Joži), ne novo branje Goge kot kraja občega stanja slovenske zadrtosti, ki povzroča vsakovrstne osebne travme in frustracije. Prav tako pa ni prostor za razpiranje tem, ki bi morda vznemirjale »čudovita mesta« tudi danes (na primer pedofilija, samomorilnost).
Goga, čudovito mesto ostaja varno zaprta v premišljenem gledališkem jeziku Sebastijana Horvata, ki je naredil sicer estetsko dovršeno, a povsem hermetično in samo-sebi-zadostno predstavo. Predstavo, ki v glavnem odgovarja na vprašanje, ki naj bi ustvarjalce vznemirjalo ob pripravah na predstavo, namreč: »Zakaj je Grum napisal Gogo?«; in ki se nič ne sprašuje o tem, kako naj bi to zadevalo današnjega gledalca.
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011