Več nadzorovanega novinarstva »pod krinko« za večji nadzor
18. 04. 2011
Novinarstvo »pod krinko«, ki vključuje tajno snemanje, samo po sebi ne pomeni kaznivega posega v zasebnost, če so zanj izpolnjeni ustavnopravno prepričljivi (tudi razumni) pogoji. Nadaljevanje zgodbe in morebitni začetek kazenskega postopka pa ni več skrb niti cilj novinarja.
Marca letos so na Univerzi v Coventryju priredili konferenčno srečanje strokovnjakov na temo Preiskovalno novinarstvo – mrtvo ali živo?. Med govorniki je bil tudi znani televizijec Donal MacIntyre, voditelj odmevne serije MacIntyre Undercover. V njej novinarji iščejo zanimive informacije in zgodbe z uporabo tajnega novinarskega snemanja. Serija pogosto vznemirja javnost. Še bolj pa vznemirja ljudi z družbenimi privilegiji, ko jih razgalja. Večina razpravljavcev je menila, da se je tajno novinarsko snemanje kot metoda dela preveč razširilo in da naj bo uporabljeno le kot t. i. poslednje sredstvo. Med novinarji in strokovnjaki za medije je tudi sicer javna razprava na to temo stalna in polemična. Tudi Ian Burrell, novinar časnika The Independent, meni, da je šlo novinarstvo »pod krinko« v marsičem že predaleč. Howard Kurtz, novinar časnika Washington Post, pa celo trdi, da je takšno novinarsko početje mogoče opredeliti kot »laganje«. Ne glede na različnost mnenj o takšnem načinu novinarskega dela in svarila, da se z njim ne sme pretiravati, pa tudi takšno novinarstvo ostaja pravno sprejemljivo, če so izpolnjeni določeni, vnaprej opredeljeni in preverljivi kriteriji.
V javnih razpravah se takšno novinarstvo pogosto povezuje s »preiskovalnim novinarstvom«. Slednje samo po sebi ni in ne sme biti sporno kot delovna metoda novinarjev. Takšno, »odstirajoče novinarstvo« koplje v globine politično in splošno pomembnih tem in zgodb, snema maske s prepogosto najmanj dvojnih obrazov ljudi z družbeno močjo in vplivom, išče, preiskuje in predstavlja etično nevzdržna in pravno nedopustna ravnanja vplivnih posameznikov oziroma na splošno razkriva napake v delovanju družbenega sistema kot takega. Verjetno je prav to tisto, kar javnim občilom in novinarskemu poklicu poudarjeno daje demokratizacijsko in legitimacijsko funkcijo. Zagotavlja jim tudi neformalni status t. i. četrte veje oblasti ali sedme sile.
Preiskovalno novinarstvo ima nekatere temeljne značilnosti (strnjeno o tem npr. Hugo DeBurgh (ur.), Investigative Journalism, Routledge, 2000). Iskanje resnice naj bi bil glavni cilj takšnega novinarstva. Tesno je povezano z javnostjo, utemeljeno pa z obstojem prepričljivega javnega interesa. Običajno se izvaja kot kopanje globoko v zgodbe, dogodke in ozadja. Išče jedra, razloge in razsežnosti politično oziroma splošno javno pomembnih zgodb. Četudi naj ne bi imelo povsem jasno opredeljenega cilja, pa je prevladujoče osredotočeno na visoko politiko, javne funkcionarje in druge ljudi z največjo družbeno močjo in vplivom. Potekalo naj bi kot proces, kot dlje časa trajajoče preiskovalno delo. Posebej je pomembno, da je usmerjeno v razkrivanje napak sistema, ne pa morebiti le v obračunavanje s posamezniki.
Seveda ima tudi preiskovalno novinarstvo etične in pravne omejitve. To velja kljub temu, da takšno novinarstvo pravzaprav nima druge izrecne pravne podlage, razen ustavno zagotovljene svobode tiska! Nekatere pravne omejitve so lahko in so določene z zakonodajo in etičnimi kodeksi. Nekaj jih razberemo iz teorije. Druge pa morajo postavljati predvsem sodišča, v precedenčnih odločitvah ob posameznih primerih in glede na posebnosti konkretnega primera. Takrat morajo na prepričljiv, suveren in doktrinarno uravnotežen način interpretirati ustavne temelje svobode izražanja in tiska.
Nekje na meji med preiskovalnim novinarstvom in tistim, ki to ni več, je na primer objavljanje strogo ali na pol zaupnih dokumentov in informacij iz sveta visoke in mednarodne politike. Na primer delovanje WikiLeaksa. Načelna mnenja o takšnih početjih so različna. Slavoj Žižek na primer v članku Dobre manire v dobi WikiLeaksa, objavljenem v London Review of Books, meni, da »objava vseh tajnosti ni nujno in samo po sebi dobra rešitev«. Najverjetneje ima prav.
Še bolj različna pa so mnenja o tistih vrstah novinarskega dela, ki pravzaprav ne pomenijo več preiskovalnega novinarstva, ki dejansko pomenijo odstop od takšnega novinarstva. Mislim na tehnike tajnega snemanja (angl. undercover, journalist-as-spy), izpostavljanje določenih, družbeno pomembnih in zanimivih oseb (predvsem politikov in funkcionarjev) skušnjavi, da storijo kaznivo dejanje (angl. the sting, entrapment), pa celo nastavljanje pravih malih pasti takšnim osebam za storitev protipravnega ravnanja, (angl. the set-up), s čimer se želi preveriti njihovo etično držo. Pod določenimi pogoji so tudi takšni novinarski pristopi pravno sprejemljivi. Niso pa dovoljene t. i. ribolovne odprave (angl. fishing expeditions), pri katerih novinarji grobo posežejo v zasebnost določene javne osebe »na slepo« ali zgolj na temelju intuicije, utemeljene le z upanjem, da se bo s tem dejansko našlo kaj spornega, pravno nedopustnega, žgečkljivega ali javno zanimivega.
Iskanje pravilnega (ustavno)pravnega odgovora na vprašanje dovoljenosti novinarskega dela »pod krinko« mora najprej upoštevati koncept ustavnega varstva novinarskega dela kot posebne kategorije s posebnim družbenim pomenom. Upoštevati mora konceptualno opredeljeno razmerje med svobodo tiska in pravico do zasebnosti. Predvsem glede t. i. absolutno javnih oseb, ki pridobijo status »javne lastnine«, zaradi česar se stopnja njihovega legitimnega pričakovanja zasebnosti bistveno zmanjša oziroma skorajda izgine. Vedeti je treba, da vsak dejanski, goli poseg v zasebnost še ni protipraven. Če ne bi bilo tako, bi človek lahko zahteval sodno varstvo vsakič, ko bi ga kjerkoli posnela neka snemalna naprava. Pa tega ne more! Odločilni sta oceni stopnje in »resnosti« posega v zasebnost. Ti oceni pa sta odvisni predvsem od tega, kdo je preiskovana (nadzirana) oseba in kakšen je splošen javni pomen pridobljenih informacij. Od statusa osebe in splošnega pomena informacij je odvisno, ali v danem kontekstu neka oseba »upravičeno pričakuje varstvo zasebnosti«. Pomembno je tudi oceniti, kakšne so alternativne možnosti za dostop do splošno pomembnih informacij in njihove dokazljivosti (je mogoče do odkritja priti tudi na drug, razumen in ne pretirano težak način). Od teh odgovorov je potem odvisno, kako prepričljiv je zatrjevani javni interes za objavo zgodbe in za uporabo tajnih preiskovalnih metod novinarskega dela.
Novinarji še zdaleč niso policisti. Zato zanje ne veljajo povsem enaka pravila in v enaki meri, kot za preiskovalno delo policije. Cilj novinarstva »pod krinko« ni vlaganje kazenskih ovadb, začetek kazenskega postopka ali obsodilna kazenska sodba. Primarni cilj je posredovati splošno pomembne informacije javnosti, povedati splošno pomembno zgodbo, odstreti neetična, protipravna, koruptivna in drugače zavržena ozadja sveta politike in drugih sfer, ki vključujejo ljudi z družbenimi privilegiji in močjo. Temeljni cilj takšnega novinarstva je pravzaprav uresničen, če končno pride tudi do političnih posledic in uveljavitve politične odgovornosti predstavnikov sistema, npr. v obliki odstopa javnega funkcionarja s položaja. Politično odgovornost je zato nekoliko lažje uveljaviti kot pravno odgovornost. Hkrati pa so politične posledice (npr. odstop s položaja) z vidika posameznika manj intenzivne kot pravne (npr. zaporna kazen). Nekatere politične zgodbe nikdar ne dobijo pravnega epiloga, četudi bi ga morale. Zato je še posebno dobro, če po zaslugi novinarjev kdaj dobijo vsaj politični epilog. Novinarstvo »pod krinko«, ki vključuje tajno snemanje, samo po sebi ne pomeni kaznivega posega v zasebnost, če so zanj izpolnjeni ustavnopravno prepričljivi (tudi razumni) pogoji. Nadaljevanje zgodbe in morebitni začetek kazenskega postopka pa ni več skrb niti cilj novinarja. Kdaj, če sploh, se smejo takšni dokazi uporabiti tudi na sodišču, je drugo vprašanje. Odvisno je predvsem od sistemske ureditve te vrste novinarstva in vnaprej določenih pogojev za delovanje.
Mnoga sodišča, evropska in ameriška, so se že soočila s primeri novinarskega dela »pod krinko«. Že iz precedenčnih sodnih odločitev predvsem ameriških zveznih sodišč (npr. Desnick, Food Lion Inc., Medica Laboratory Management Consultants, Peta, Alvarado, Baugh idr.), Vrhovnega sodišča ZDA (Dietemann), Evropskega sodišča za človekove pravice (Nordisk Film & TV AIS, Radio Twist, Bykov) in angleških sodišč (glej DeBurgh, Investigative Journalism, 8. poglavje) izhajajo dovolj jasni, predvidljivi in uporabljivi kriteriji in standardi za (ustavno)pravno presojo sprejemljivosti takega novinarskega dela.
Novinarsko delo »pod krinko« je glede pogojev, ki utemeljujejo njegovo pravno sprejemljivost, utemeljeno teoretično, konceptualno in doktrinarno. Seveda se tudi na tem področju dogajajo ekscesi in pretiravanja. A ti ekscesi naj nas skrbijo v najmanj podobni meri, kot nas mora skrbeti dejstvo, da tako veliko število pravnikov novinarstvo »pod krinko« enostavno enači s tajnim delom policije. To pa je nevzdržno.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Komentar:
|
komentarjev: 1
18.04.2011 Prispevki avtorja
Komentar:
|
komentarjev: 1
18.04.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
