Don Juanova poguba
Potem pride Tadej Toš (don Juan), gizdalinsko napravljen, in sede na klopco, gejši ga slovesno sprejmeta in začneta nežno masirati oziroma z ritualnimi gestami odstranjevati negativno energijo. Potem pride Gusman, služabnik donje Elvire, in iz pogovora z Sganarellom izvemo, da jo je don Juan izmamil iz samostana, se z njo poročil in že zapustil; Gusman je šokiran, ko mu Sganarelle pove, da je to običajna don Juanova praksa, in odide; don Juan se tačas prepušča gejšama. Potem začne Sganarelle briti don Juana in mu očita nemoralnost njegovega početja; a don Juan ga zavrne, saj je njegov nazor povsem drugačen: žene ga namreč le misel na nove zmage, ko žensko enkrat osvoji, ga ne zanima več: »Nič ne more obrzdati mojega viharnega poželenja: zdi se mi, da bi ljubil vse na tej zemlji, in kot Aleksander si želim, da bi obstajali še drugi svetovi, na katerih bi pomnožil svoje osvojitve.« Ko mu Sganarelle še naprej očita, ga don Juan prime za nos, potem pa mu pove, da ima že ogledano novo lepotico; vtem pride iz ozadja donja Elvira, vsa zgrožena zaradi njegovega izdajstva, a don Juan ostane neomajen in Sganarelle obupan ugotavlja, kako odurnemu gospodu mora služiti. Oba potem sedeta na desno na rampo, jesta grozdje in opazujeta, kako se na oder na kolesu pripelje Maša Židanik (Charlotte), se vozi v krogu in hkrati spušča milne mehurčke, sledi ji Matija Stipanič (Pierrot), ki pove, kako je rešil iz reke nekega gospoda, ki se je skoraj utopil, potem pa Charlotte očita, da ga ima premalo rada. Charlotte meni, da ga ima rada čisto dovolj. Don Juanu je Charlotte očitno všeč, začne jo osvajati in Charlotte kaj hitro podleže njegovim besedam ter pristane na poroko z njim. Potem pride še Mojca Simonič (Mathurine), ki trdi, da jo je don Juan že prej zasnubil. Ženski se skregata, don Juan se izmika, ženski se stepeta in odideta. Z neba se spusti luna, don Juan in Sganarelle debatirata o tem, v kaj don Juan verjame: »Verjamem, da je dva in dva štiri, Sganarelle, in štiri in štiri osem.« Potem pride revež … potem pride Elvirin brat … potem pride don Juanov oče … potem pride …
Približno tako se namreč odvija nova uprizoritev Molièrovega Don Juana v mariborski Drami. Videti je, da ni predstava nič drugega kot najosnovnejša postavitev besedila na oder, ki je praktično prazen, kar samo po sebi seveda ni slabo, a se v tem primeru zazdi bolj kot simptom odsotnosti kakršnegakoli koncepta; da ni predstava nič drugega kot zaporedje prihodov na oder in odhodov z odra ter vmesnih dialogov.
Pred gledalci se namreč počasi in v zatikajočem ritmu odvija le precej nerazčlenjeno izrekanje Molièrovega besedila, brez kančka interpretacije, brez kančka osmislitve dogajanja, brez vzpostavitve pravil, silnic in duhovnega horizonta sveta, v katerem don Juan biva in znotraj katerega propade. Je don Juan komični ali tragični junak? Šiba Molière (in uprizoritev) svet, ki tovrstnega junaka omogoča, ali se skupaj z Sganarellom nemočno zgraža nad don Juanovim cinizmom? Se naj skupaj z don Juanom posmehujemo vsem, ki jim v življenju ni edino vodilo čutni užitek? Naj obsojamo ali na skrivaj občudujemo njegovo zadnjo »lumparijo«, ko se odloči, da se pred nenehnimi očitki okolice umakne za masko svetohlinstva? Zakaj naj bi nas torej Molièrov Don Juan danes sploh zanimal?
V tem praznem prostoru brez izhodiščne misli se tu pa tam pojavi le nekaj posameznih domislic (kot na primer gejši), ki pa seveda ne zmorejo dati alibija celotni uprizoritvi. Nenehno menjavanje navidez poglobljenega diskurza s situacijsko komiko, nenehno poigravanje z raznoterimi vidiki morale, ki poganjajo nenavadno Molièrovo dialektiko, in nenehno poigravanje z žanri – vsega tega v mariborski uprizoritvi ni. In tako je v tem praznem prostoru brez izhodiščne misli videti, da so se tudi igralci zatekli v povsem nepoenotene rešitve, ki nimajo osnove v natančnem premisleku o možnih posledicah tovrstne zasnove likov. Tako je na primer Tošev don Juan skrajno asketski, zadržan, z nenehno distanco, tudi pri osvajanju je mrtvo hladen, brez trohice strasti ali žara, medtem ko dobrodušno preprost in robato počasen Valičev Sganarelle učinkuje, kot bi prišel iz neke druge igre. A če ta izrazita don Juanova poza nekaj časa sicer zdrži in je videti zanimiva, morda celo intrigantna, se ob njej kmalu začne lomiti logika odnosov drugih likov do njega.
Druga možnost pa seveda je, da je bila izhodiščna uprizoritvena misel prav to: da se postavitev besedila ogoli do bistva, da se gledališki jezik zanalašč zvede praktično na nivo radijske igre – morda z željo, da bi tako najčisteje prišla do izraza ostrina Molièrove kritike družbe. Vendar tudi v tem primeru ideja ni bila izpeljana dosledno in tako nekateri detajli (na primer efekt kipa, ki pokima in kasneje spregovori, ali nekoliko sčrtani zaključek predstave, v katerem se don Juan do zadnjega ne pokesa, pač pa nonšalantno odvrže belo rutico in ponosno odkoraka v globino odra proti prikazni), ki naj bi bili predvidoma stilizirani, izpadejo preprosto naivno, dialoška izmenjava besedila pa – dolgočasna.
Zaradi popolnega umanjkanja interpretacijske osi, okrog katere bi se zavrtela zgodba o don Juanovem pogubljenju, se je bati, da bo zadnja letošnja dramska premiera v Mariboru hitro utonila v pozabo.
Pogledi, št. 9, 23. april 2011