Šola šansona
Charles Aznavour, mojster šansona
18. 05. 2011
S inoči sem po dolgem času prižgal (»prižgal« na spletu, kot se dandanašnji stvari streže) Radio Nostalgie, ki sem ga bil med svojimi bivanji v Franciji toliko poslušal na kakšnem starem tranzistorju, pritovorjenem s seboj. Tokrat se je pri priči oglasil Charles Aznavour, in sicer s pesmijo La Mamma, pripovedjo o ženski, ki umira in so k njenemu vzglavju, ob katerem popevajo sovaščanke in brenka kitarist, prišli sorodniki z vseh koncev, même Giorgio, le fils maudit, avec les présents plein les bras.
Pesem me je, kot vselej, prevzela, da sem opustil, kar sem pač počel, in ji zbrano prisluhnil, čeprav jo dodobra poznam. Dramatičnost, nabita s čustvom, dovršen aranžma, kitaristovi vložki, predvsem pa Aznavourjev raskavi in obenem topli glas zame še zmeraj niso izgubili nekdanjega čara. A bilo je zraven še nekaj, kar me v kotičku pameti in srca dostikrat obide, ko ga zaslišim: nežen, če ne kar hvaležen spomin, da je bil drobni, žilavi Armenec moj prvi učitelj francoščine, tiste žive in govorjene, ki smo jo v gimnazijskih in pozneje študentskih letih slišali bolj malo in zato še manj razumeli.
Kako je prišlo do tega, da je bil že takrat slavni mojster moj popoldanski inštruktor? Mati je tedaj po službenih opravkih precejkrat šla v Francijo, in čeprav se ni francoščine nikdar učila, jo je nekako obvladala in ji je bila všeč; sam sem se, kljub preglavicam, ki sem jih imel z njo v šoli, tudi ogreval zanjo in sva torej z materjo ob njej imela majčkeno skupno veselje – kazalo se je tudi v tem, da je začela s potovanj nositi gramofonske plošče, najprej, se mi zdi, »long playa« Yvesa Montanda in Charlesa Aznavourja. Tudi prvi ni bil od muh in sem ga dosti poslušal, a se mi je potem zazdel preveč lajnast oziroma polikan; Aznavour pa je ostal moja kar trajna simpatija (in prijazna usoda je hotela, da je jeseni 1977 gostoval v Ljubljani in sva ga šla z materjo skupaj poslušat v tivolsko dvorano; najina francoska epizoda je s tem skladno izzvenela).
Tiste Aznavourjeve plošče se dobro spomnim; še zdaj je v hiši, kjer to pišem, in ko končam, jo bom šel pogledat. Domislim se večine njenih skladb, čeprav mi nekje manjka naslov in včasih napev, a skoraj povsod se spomnim »vsebine«. Saj za njo je, ob vsem neskaljenem uživanju v glasbi, v veliki meri tudi šlo! Takrat me je že »neslo« v francoščino, za razredni stenčas sem prevedel Prévertovo Barbaro in s sošolci smo pripravili recital črnske poezije, pisane v francoščini (za oboje je bila, zelo diskretno, zaslužna prav profesorica, ki mi je iz tega jezika dvakrat prismolila »grajo«), in trudil sem se razbrati in razumeti čim več tistega, kar sem slišal. Kakšno veselje, in zadoščenje!, ko se mi je ob ponovnem poslušanju posrečilo povezati prej osamljene besede v smiselno celoto, dešifrirati novo frazo, zaznati kulturni kontekst …
Aznavourju se je kmalu pridružila Edith Piaf (k hiši je prišel krasen posnetek koncerta iz leta 1960, z vsem ploskanjem in pevkinimi napovedmi), potem so prišli Gilbert Bécaud, Jacques Brel, Barbara in še kdo; vsem je bila skupna neoporečna, čista izgovarjava, s kakršno so se odlikovali in je tujcu bistveno olajšala razumevanje njihovih besed, in z vsakim od njih sem preživel dosti intenzivnih ur. A nova stopnja (stopinja?) mojega druženja s francoskimi pevci se je brez dvoma začela, ko sem prvič slišal Georgesa Brassensa in s tem končno naletel na pravi francoski šanson. Takoj sem se navdušil zanj in za njegova besedila (ki so bila zaradi pogoste rabe argoja kdaj težje razumljiva, a zato tem bolj vabljiva) in jih par (Oporoka, Zaljubljenci z javnih klopi) celó prevedel, pred petinštiridesetimi leti, v prav isti hiši, kjer zdaj sedim! Seveda sem že imel knjižno izdajo Brassensovih šansonov (iz zbirke Poètes d’aujourd’hui založbe Seghers) in potrudil sem se jih spraviti v rime, kolikor sem takrat pač znal, a brez ambicije, da bi se dalo prevedeno tudi zapeti, saj sem se zavedal svojih muzikaličnih omejitev; prevodi so bili objavljeni v Mladih potih, takratni literarni prilogi Mladine, in zapis o avtorju je prispeval Peter Vodopivec, ki me je bil, če se ne motim, na Brassensa tudi opozoril … Deset let pozneje, ob daljšem bivanju v Parizu, iz tranzistorja spoznavam Maxima le Forestiera, takrat šestindvajsetletnega interpreta lastnih nežnih, pa tudi žolčnih in sarkastičnih besedil, njegovega starejšega kolega Guya Béarta pa se mi posreči slišati na koncertu v Carré Marigny, kjer mu menda edini v dvorani ne znam odpevati njegovih priljubljenih verzov; oba me potem spremljata še lep čas in tudi ob njunih interpretacijah se bogatí moje poznavanje njunega jezika …
Seveda je bilo še dosti drugih, ob katerih sem se učil in ob njih užival, a naj ostanem pri profesorjih in ne omenjam vseh asistentov. Zadnji med »mojimi« vélikimi je bil (in ostal) Rénaud; julija 1986 se je iz džuboksa v bistroju v Besançonu dostikrat slišal njegov šanson s skrivnostnim naslovom Mistral gagnant, ki je nostalgično prikliceval podobe iz otroštva in obenem nežno šepetal paru, prijetno osuplemu nad dejstvom, da se je našel … A Rénaud je bil v večini drugih pesmi nekonvencionalnež, upornež, jezljivec in zmerjač, kar vse se je kazalo tudi v njegovem besedišču, (pre)polnem vsakršnega argoja, in njegovi nalašč nemarni izgovarjavi, ki dodatno otežkoča razbiranje njegovih besedil, pa je zato vse skupaj bolj intrigantno. Z Rénaudem nisem ostal le v sentimentalni navezi iz poletnega Besançona; kolikor se je dalo, sem ga spremljal in preposlušal še kar nekaj njegovih plošč oziroma kaset in na vsaki je bila skladba, dve, ki sta mi še zmerom blizu.
Ni lepo, seveda ne, da se mi je zapisala beseda »asistenti« in da je nisem popravil, omilil njenega rahlo omalovažujočega prizvena. Kajti nikakor niso bili le »pomočniki«; vsak od njih mi je bil, pa četudi le s pesmijo, dvema, nekaj časa blizu in ljub, marsikoga sem, najsi sem se zavedal, da je na robu pogrošnosti, težko čakal, da se oglasi z radia Nostalgie. V pariških hotelih, v stolpnici v Saint-Nazairu in v arlskem domovanju so me dohajali in bili dobrodošli tudi mnogi drugi pevci, ujeti na bolj ali manj šibke frekvence tranzistorja, in njihove melodije in besede so me marsikdaj spremljale tudi potem, ko se je program iztekel.
Danes je kajpada drugače: ni mi treba hoditi v Francijo, da bi poslušal radio Nostalgie. In tudi mi ni treba tu domá poslušati radia Nostalgie, da bi ujel to ali ono pesem, saj jo lahko dobim, prav tisto, po drugih medmrežnih poteh. Ne bom pleteničil, kako ni dobro, če je vsega preveč, saj si z veseljem (in tudi večkrat zapored) na računalniku zavrtim to ali ono pesem, a hkrati ne bom tajil, da mi bo, ko stopim izza ugaslega ekrana pogledat stare longplejke v njihov zaprašeni predal, močno žal po davnem gramofonu, na katerem bi spet zaprasketala Aznavourjeva La Mamma.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
