Standardni repertoar
Vinko Möderndorfer: Nihče več ne piše pisem. Mladinska knjiga (Zbirka Nova slovenska knjiga), Ljubljana 2011, 230 str., 24,94 €
04. 06. 2011
Pisem morda res nihče več ne piše, kot trdi naslov knjige, zato pa nekateri toliko intenzivneje pišejo pesmi, kratke zgodbe, drame in – romane. Novo dolgometražno prozno delo vsestranskega Vinka Möderndorferja se motivno naslanja na istoimensko kratko zgodbo iz zbirke Plava ladja, njegova tematska podlaga pa je zapisana v uvodnem citatu Lojzeta Kovačiča: »Ko si star in si vse življenje delal samo slabo, gledaš v nagrmadeno svinjarijo, ki si jo vseskozi odmetaval v zadnjo kamro svoje duše, dokler se ni tamkaj nabralo, da vrata niso več vzdržala in je vsa umazanija vdrla na plano, in zdaj hočeš nočeš moraš buljiti v to.«
»Gre za še eno variacijo na avtorju ljube, večkrat preigrane viže, kar govori predvsem o tem, da avtor ne more iz svoje kože.«
Vrata protagonistove kamre se začnejo odpirati s prihodom pisma, ki razburka njegov samozadostni, lupinasti svet. Iván, še eden od avtorjevih priložnostno melanholičnih beta samcev, za nameček pa še ozaljšan z zloveščim vzdevkom Grozni, saj se nekaterih dejanj ne bi sramoval niti njegov sadistični ruski soimenjak, se lične kuverte razumljivo prestraši. Papir pregovorno »prenese vse«, poleg tega pa že podoba umetelno oblikovanega, ročno izpisanega naslova prebuja vrsto potlačenih spominov, recimo na neodprta materina pisma, nakopičena na dnu omare, ali še huje – spomin na ljubezensko pismo, poslano nekoč davno edini resnični ljubezni Ivánovega življenja, Sonji, ki je, kakor zatrjuje pošiljatelj in Ivánov gimnazijski tovariš Pavel, mrtva, kar möderndorferjevski subjekt znova požene v tek za svojo »hudičevko«.
Sonja je – tako kot nekoč prej, v neki drugi zgodbi rdečelasa Irena – skrivnostno izginila. Ni več klicala, ni več pisala, odšla je brez pozdrava in za vedno, zato protagonist začuti potrebo poiskati drobce, s katerimi bi zapolnil svojo nedokončano ljubezensko zgodbo. Logika razvoja narekuje dinamiko dogodkov. Roman se začne v umirjenem, skoraj dolgočasno razvlečenem tempu in se razživi s protagonistovim zgoščenim preskakovanjem od sedanjosti k preteklosti in nazaj. Tako se postopoma razkriva temačno ozadje »nerazdružljive trojice« Ivána, Sonje in Pavla, za katero se izkaže, da ni bila nič drugega kot »bedni ljubezenski trikotnik«. Avtor preigrava različne klišejske postavitve, ki jih zvečine že poznamo iz njegovega preteklega opusa. Tudi tokrat je zgodbeni lok dramaturško premišljen, prav tako prehajanje retrospektivnih izsekov v sedanji dogajalni čas in preplet stranskih tirov. Za celostno podobo manj posrečena se izkažeta oba epizodna nastopa prostitutke in odlomki Ivánovega prevoda trilerja Brazgotinec, sicer čistega šunda. Če se prva vsaj delno osmisli tik pred koncem kot ironični komentar k Ivánovi nenadni želji po spremembi, je druga, Brazgotinčeva linija, s katero avtor na trenutke že prav prisiljeno osmišlja protagonistov vzdevek, zgolj v funkciji pleonastičnega dodatka. Skrb za to, da bralec ne bi spregledal kakšnega pomembnega podtona, briše subtilnost pisave, v Nihče več ne piše pisem pa so zanimivejše tiste plasti, ki ostajajo neizrečene, zgolj nakazane.
Avtorjev standardni motivni repertoar, začinjen z gosto žanrsko mešanico po receptu malo detektivke, malo humorja, malo generacijskega obeležja, elementi grozljivke, veliko erotike in še več melodrame ter priokus road tripa s (predvidljivim) končnim preobratom, je recept za uspešno, hitro berljivo in zlahka prebavljivo buklo, ki bi bila po hipnem zaužitju zapisana še hitrejši pozabi, če je ne bi tik pred koncem nekoliko »pretresel« avtoironičen metafikcijski obrat. Nihče več ne piše pisem je pač roman, ki kliče k nezavezujočemu branju, spisan je tako (in verjetno tudi zato), da bralca za nekaj časa potopi med liste, ne da bi od njega zahteval kakšen poseben napor. Gre za še eno variacijo na avtorju ljube, večkrat preigrane viže, kar govori predvsem o tem, da avtor ne more iz svoje kože.
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
