Diagnoza: seksapizem
Gregor Rozman: Tapkanje na mestu. Cankarjeva založba, Ljubljana 2011, 178 str., 19,95 €
04. 09. 2011
Pisatelj, multimedijski in intermedijski ustvarjalec Gregor Rozman je v lanskem intervjuju za Airbeletrino svojo drugo kratkoprozno zbirko označil za »surov, sodobni realizem«, zapisan v »novejšem, urbanem, prostaškem stilu«, katerega rezultat so t. i. »kurbizmi«. Tapkanje na mestu opisu povsem ustreza, tako v dobrem kot slabem smislu. V dobrem, ker gre za zanimiv jezikovni poskus, ki v sodobni slovenski leposlovni produkciji ni prav pogost. V slabem, ker se ponavljajoče tematike, enoličnih likov ter ploskosti zgodb bralec sčasoma naveliča. Deus, imenovan tudi »Duče«, ima v življenju veliko prostega časa, zato se lahko aktivno posveča tistemu, kar ga zares veseli: zbiranju trofej, pri čemer se spogleduje s katerim od trših žanrov. Duče ni izbirčen. Z enakim veseljem se spušča v bližnja srečanja različnih vrst z blokovskimi ekshibicionisti, mozoljastimi sošolkami, mamicami vilendorfskih proporcev, beloruskimi prostitutkami, emo-mladoletnicami, razočaranimi gospodinjami in še bi se našlo. Kakor je za slovensko prozo značilno, se mu ženske kar same mečejo v objem. Saj ne, da nima drugih ambicij, občasno si zaželi v življenju še kaj početi, recimo biti nogometni sodnik, tat, izterjevalec ali hišnik na zasebni otroški kliniki, odvisno od zgodbe. Še najbolje mu gresta od rok dilanje in pisanje, ki je, glede na Dučejev polnokrvni življenjski slog, primerno začinjeno.
»Zbirko z dobrim startnim materialom kljub vsemu ohromi prav naslovno »tapkanje na mestu«.«
Tako kot za avtorjev prvenec crux.ansato (2009) je tudi za Tapkanje na mestu značilna velika mera eksperimentalnosti. Na jezikovni ravni je to očitno že v zapisu, ki velikih tiskanih črk ne prenese niti po piki niti na začetku stavka. Obenem se Tapkanje predstavlja kot zbirka kratkih zgodb, čeprav se te med branjem skoraj samodejno združijo v romaneskno celoto, kar je posledica slogovno prepoznavnega prvoosebnega pripovedovalca in tematske enotnosti. Dogajanje je časovno linearno, od socializma prek tranzicije v kapitalizem, temu pa ustreza tudi razvoj pripovedovalca od dečka do mladeniča. Agresija dogodkov postopoma narašča in se v zaključku celo izpoje v nekakšen bojni klic razsrediščenega subjekta, ki očitno vidi zadnjo možnost preživetja (in s tem svoje ponovne sestave) v radikalnih družbenih spremembah. Toda pod Dučejevim vodstvom je vsak podoben poziv obsojen na neuspeh. Duče se s problemi ne more spopasti. Raje beži od enega ženskega mednožja k drugemu.
Zgodbe sprva rešuje ironični podton, ki spremlja spopad plitkega, stereotipiziranega pripovedovalca z večinoma komičnimi okoliščinami, v katerih se pojavlja. K temu pripomorejo še lapidarni zapisi tipa »v našem kraju so najboljše kurbe in telovadnice zasedene med osmo in deseto uro zvečer«. Problemi vzniknejo, ko želi avtor izpostaviti pripovedovalčevo sentimental(istič)no plat. »[Z]akaj zabijam čas z vedno novimi ženskami? zakaj se ne morem premakniti z mesta? bom res crknil sam?« V trenutku, ko Duče najde sanjsko žensko, se kot običajno vse sfiži, za kar poskrbi tovornjak na napačnem voznem pasu. Z narativnega vidika se je nesreča pač morala zgoditi zato, da pripovedovalec napove spremembe. Ker pa je naslov knjige Tapkanje na mestu, je odveč pričakovati drastičen zasuk, kvečjemu kup variacij na isto temo. Temu se pridruži še kanček melodrame v obliki osebnoizpovednega momenta, kjer izvemo, da je imel pripovedovalec kaj klavrno otroštvo. Oče ga je maltretiral, izmenično uporabljal kot pepelnik in straniščno školjko, dokler ga ni pokopala ciroza jeter. In tako je za vse Deusove neuspehe kriva odsotnost avtoritativne očetovske figure. Novost je le v tem, da se pripovedovalec v takšnem psihoprofilu prepozna, kar pa mu ni ravno v pomoč. Zbirko z dobrim startnim materialom kljub vsemu ohromi prav naslovno »tapkanje na mestu«.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
