Literatura: Od jebivetrstva do družbene kritike
Foto: Ajda Schmidt
V slovenski literaturi se je generacija, rojena v osemdesetih, že zelo uveljavila: objavila je vrsto proznih in pesniških knjig, mednjo nenazadnje sodi tudi Goran Vojnović, avtor največje prodajne knjižne uspešnice desetletja in ljubljenec komisij za podeljevanje nagrad.
06. 06. 2011
O novi avtorski generaciji, rojeni v desetletju po Titovi smrti, pričajo tako leposlovna dela, ki nastajajo in jih je vedno več, kot tudi debate na literarno-kritiškem polju, ki ugotavljajo skupne idejno-motivne značilnosti najmlajše literarne produkcije, etične postulate in vrednostne sisteme njenih pripadnikov, razlike in podobnosti s starejšimi generacijami, presojajo ravnanje mlajših piscev s prejeto dediščino in nenazadnje špekulirajo tudi o novi celostni generacijski in literarni viziji.
»Tako v novi prozi kakor tudi v novi poeziji se poraja izjemno dober smisel za (črni) humor, (samo)ironijo in cinizem – v taki meri in obliki, kot smo ga v slovenski literarni produkciji marsikdaj pogrešali.«
Od Michaela Jacksona do Paris Hilton
Prvi vzgib za razmišljanje o »generaciji osemdeset« je spodbudil leta 1985 rojeni Nejc Gazvoda, ki je za kratkoprozni prvenec Vevericam nič ne uide (2004) prejel tako nagrado zlata ptica (2005) kot tudi Dnevnikovo fabulo (2006). V obrazložitvi komisije za zlato ptico lahko beremo, da je Nejc Gazvoda »s tipalkami generacije osemdesetih let povedal zgodbo o odraščanju, hkrati pa je v Veverice ujel tudi atmosfero časa in sveta, v katerem živimo«. Polemika okrog »generacije osemdesetih let« se je še bolj razmahnila v kritiških odzivih na njegov roman Camera obscura (2006), za katerega je bil uvrščen v ožji izbor za nagrado kresnik.
Če ob nagradah in nominacijah pomislimo še na dogajanje v širšem literarnem polju, je temu sledilo nekaj spretnih marketinških potez ljubljanske Študentske založbe: leta 2007 je ustanovila literarni spletni portal Airbeletrina, ki ga je uredniško prevzela skupina študentov komparativistike, spet »potitovcev«, ki je generacijsko debato s publicističnim delom in organizacijo literarnega večera mladih avtorjev prenesla v širšo javnost. Na marketinško promoviran »generacijski« dogodek so bili povabljeni trije medijsko najbolj odmevni akterji, pesnik Gašper Bivšek (1984), že omenjeni Gazvoda in Goran Vojnović (1980), takrat še pred izidom uspešnice Čefurji, raus! in znan predvsem kot redni kolumnist portala. Vojnović je po skupnem večeru objavil odmevno kolumno o konformistični in ignorantski »prvi balkanski jebivetrski generaciji (…), ki jo je zaznamovalo vse, kar se uvršča med Michaela Jacksona in Paris Hilton«. Slikovita oznaka naj bi zadela temeljno občutenje in življenjsko izkušnjo omenjene generacije.
Po štirih letih je več kot očitno, da je bila ta trojica precej prisiljeno obravnavana kot »generacija«, saj jo je družila zgolj osmica v letnici rojstva. Medijsko prenapihnjeni pesnik Gašper Bivšek, ki naj bi začrtal novo pot v pesniškem ustvarjanju na podlagi prenovljenega dialoga s (kruto) naravo in odmika od takrat kritiško odmevne »urbane poezije« ter poti, ki so jo ubirali prvenci zbirke Prišleki LUD Literatura, je ostal muha enodnevnica. Tolikokrat hvaljena in poudarjena »zajčevska« tradicija njegove poezije je mladega pesnika naposled izdala s tem, ko ga je oropala avtentičnosti pesniške drže. Pesnik sicer ni prenehal pisati, vendar se je umaknil iz središča v individualne prostore domačega koroškega okolja, kot izjavi v enem od intervjujev. Med Gazvodo in Vojnovićem pa se iskanje vzporednic prav tako sfiži in se ponavadi klavrno konča v biografski ugotovitvi, da oba izhajata iz filmskega sveta.
»Posttranzicijski junak« in informacijska družba
Podobno heterogenost glasov najmlajše generacije, tako v prozi kot v poeziji, zaznamo v leposlovni produkciji, ki je sledila omenjenim avtorjem. »Posttranzicijski junak«, kot ga najdemo predvsem v kritiškem diskurzu, naj bi bil novodobni megaloman, ki zapušča intimne prostore vsakdanjih zgodb slovenske tranzicijske proze in se znajde v razosebljenih pokrajinah informacijske družbe. Oznako bi lahko solidno zagovarjali pri kakšnem od Gazvodovih »apokaliptičnih jezdecev«, brez slabe vesti bi jo lahko prilepili revolucionarni trasherki Grace iz Odlagališča, romana Vesne Lemaić (1981), ali nekaterim akterjem njenih Popularnih zgodb, morda bi z njo še relativno uspešno označili kakega od junakov Interference, kratkoproznega prvenca Tine Bilban (1983). Že ob Vojnovićevem sedemnajstletniku Marku Đorđiću iz Fužin in njegovih povsem vsakdanjih fužinskih peripetijah ali raznovrstnih svetovljansko-mitoloških literarnih likih, ki se vrtinčijo v razsrediščenem toku, mistificiranem dogajanju in jezikovni akrobatiki Nebes v robidah Nataše Kramberger (1983), pa bi s trofejno etiketo pogoreli. Poskus bi spodletel najbrž tudi ob tovrstnem predalčkanju kontemplativno-pasivnega »modernističnega« protagonista Aljoše Harlamova (1983) iz Bildungsromana ali prvoosebne pripovedovalke izpovedno-refleksivnega romana Zataknjena v pomladi Tine Vrščaj (1987). Zato »posttranzicijska proza« še vedno ostaja le ohlapna, predvsem zunajliterarna, družbenopolitična opredelitev za prozo najmlajše generacije, ki združuje najrazličnejše identitete junakov. To so hčere in sinovi »tranzicijskih fotrov«, kot jih je Gregor Lozar (1980) duhovito opisal v svojem solidnem kratkoproznem, a manj medijsko odmevnem prvencu Spačene.
Gre za junake, ki so tranzicijo sprejemali s Čokolinom, Karate Kidom in prvimi računalniškimi igricami, danes pa se (po pravici) hudujejo ali ironično rogajo svetu, ki so jim ga ti fotri (in matere) »zajebali«. Če posežem še po duhovnozgodovinski oziroma metafizični redukciji v Lozarjevem duhu, so dedi še verovali v boga in njegovo previdnost, očetje so v komunističnih obratih prisegali na človeka in stroje, danes pa svet uravnava informacija. Ni čudno torej, da se s pomočjo Vesne Lemaić znajdemo prav na prepolnem odlagališču radioaktivnih elektronskih odpadkov, najnižji postaji informacijske, korporacijske in nenazadnje še vedno falocentrične družbe.
Heterogenost junakov in njihovih usod pa za sabo povleče prepletanje žanrov in sobivanje najrazličnejših literarnih slogov, od realistične do fantastične zgodbe in osebnoizpovedne refleksije. S preigravanjem tipičnih prvin žanrske literature, kot so znanstvena fantastika, kriminalka ali fantasy (Gazvoda, Lemaićeva, tudi Lozar), se brišejo meje med visoko in trivialno literaturo, tovrstno preigravanje (tukaj brez vrednostne opredelitve) pa narekuje nove literarne konglomerate. Vendar ti ne delujejo na način samonanašalnih postmodernističnih jezikovnih iger in formalnih postopkov, kot sta kolažiranje in montažna tehnika, ki ukinjajo subjekt in relativizirajo resničnost, ampak se ponavadi v eni od navedenih »preoblek« odzivajo na dano družbeno stanje in nemalokrat vsebujejo socialno-kritično komponento v obliki antiutopije. Junaki »osemdeset-letnikov« so malce naivne, a vendar zaokrožene identitete, ki pripovedujejo ali živijo v svojem bistvu realistične, vsakdanje zgodbe. Te pa so v najboljšem primeru v aktivnem in kritičnem dialogu s sočasno multimedijsko produkcijo in javnim prostorom (kot so resničnostni šovi, filmi, popularna kultura in podobno). Po drugi strani pa najmlajši prozni avtorji niso v konfliktu in niti ne v pretirani (literarni) navezi s starejšimi generacijami in strujami.
V tem smislu so manj kritični do svojih literarnih očetov in dedov, kot je bila generacija sedemdesetih. Žal so velikokrat manj kritični tudi do sebe, ali še huje, izdajajo pod mentorstvom malomarnih, nekritičnih urednikov in pod tržnimi pritiski, zato vlada na tehtnici med kvaliteto in kvantiteto precejšnje nesorazmerje. V škodo kvaliteti, kajpada.
Od »šuma med dvema besedama« do »(impotentnih) revolucij«
Nehomogeno je tudi novo pesniško polje, ki ponuja pisano paleto glasov – od lirskih impresij do družbene angažiranosti. Prva vidnejša, a »tišja« prvenca avtorjev »generacije '80« smo dobili nekoliko pred Gazvodovim proznim prvencem: pesnica Lučka Zorko (1981), leta 2009 dobitnica naziva vitezinja poezije, je leta 2001 izdala svojo prvo samostojno pesniško zbirko z naslovom Reciklaža kosti, tej pa je leta 2002 sledil prvenec Vračanja Andreja Hočevarja (1980), ki je bil nominiran za najboljši pesniški prvenec v okviru slovenskega knjižnega sejma. Gre sicer za medijsko manj odmevna, vendar »konstantna« pesniška glasova, ki sta od izdaj prvih zbirk v literarnem prostoru kontinuirano zastopana (oba sta doslej izdala štiri zbirke).
V splošnem bi težko trdili, da v najmlajši slovenski poeziji kaj pogrešamo. Mladi pesniki skozi podedovano optiko vsakdanjosti in »malega« jaza nagovarjajo vélike in večne teme poezije, ki se razlikujejo po »odmerkih« – mnogo je drsenja in (poetološkega) zrenja, nekaj sreč(ev)anj, precej ljubezni (ne le platonske, ampak končno tudi erotične), nekoliko manj smrti, a še zmeraj v bitki s časom, in kanček (včasih tudi dva ali trije) samovšečnosti. Pri generaciji z začetka osemdesetih beležimo predvsem spoštljiv, če že ne afirmativni odnos do slovenske pesniške tradicije – (naj)večja vzornika, na katera se mladi pesniki velikokrat eksplicitno, bodisi s posvetili ali omembami, in implicitno, denimo s posnemanjem načina upesnjevanja, nanašajo, sta »dedek« Tomaž Šalamun in »ata« Uroš Zupan.
Pomemben vzgib in prostor za oblikovanje nove pesniške generacije je zopet ponudilo širše literarno polje. Vredno je omeniti razcvet najrazličnejših delavnic kreativnega pisanja (tako proze kot poezije), ki so postale odskočna deska za mlade pisce. Nenazadnje je kar nekaj delavničarjev v zadnjih letih suvereno in precej uspešno stopilo na literarno sceno (denimo Petra Zupančič (1981), Karlo Hmeljak (1983) ali Jure Vuga (1983) – če se omejimo na tiste »s knjigo«).
Posebno mesto v tem razvoju zastopajo metelkovska druženja v okviru Mladih rim, multimedijsko-pesniški eksperimenti Aggressive Theatra in Inštituta za raziskovanje inovativnih umetnosti IRIU ter nastopi »paraliterarne skupine« I.D.I.O.T., ki na svoji spletni strani neženirano obljublja »renesanso« v obliki nove generacije ustvarjalcev. Dva ustanovna člana skupine, Tibor Hrs Pandur (1985) in Katja Perat (1988), sta se slovenski javnosti že predstavila s samostojnima pesniškima prvencema. Če sodimo po eni izmed lucidnih in za I.D.I.O.T.-e značilnih spletnih polemik med obema akterjema, prvi prisega na bolj »angažirano« poetično akcijo, Peratova pa zagovarja »zmerno« varianto »novega vitalizma«, ki ostaja brez manifesta (»Novi vitalist gre iz ordinacije kot običajen človek in ne reče nič razen hvala. / Domov gre, prižge računalnik in ne napiše manifesta.«). Pesnica v polemiki priznava prostor podedovanemu pesniškemu minimalizmu, vendar njegova vrednost zanjo »ni vrednost nove, sijajne, dih jemajoče literarne smeri, pred katero naj vsi pokleknemo in ji predamo svoje orožje, ampak samo veselo opažanje, da je v literaturi spet učinkovito govoriti z intimne pozicije«. Prav zato se ji intimistična linija ne zdi zavezujoča.
Priseganje na (relativno) pesniško svobodo, sproščenost in neobremenjenost z literarnimi smermi, slogi in, nenazadnje, zavezujočimi subjekti (»Jaz ni pomemben. Ni entiteta, ki jo je treba predstaviti,« beremo pri Pandurju), je zagotovo sproščujoč akt novega piša, kjer tudi postmodernistična igra ostaja ena od možnih variant izraza. Sodeč po tonu te poezije, bi lahko rekli, da najmlajši pesniško tradicijo in trenutno stanje družbe in kulture jemljejo z zdravo mero žlahtnega humorja in ironije, tudi na svoj račun (»Smešni smo in banalni, smejimo se vsaksebi,« beremo v Pandurjevi Enerđimašini). Oba elementa pogumno in predrzno razkrivata sistemske nesmisle ter s smešenjem vzpostavljata kritično distanco do predmeta upesnjevanja in poezije/umetnosti same. Nenazadnje pa s komično masko predstavljata eno od možnih (če že ne nujnih) strategij preživetja.
Relativizacija in kanonizacija
»Heterogenost« in »kalejdoskop« sta v kritiških oznakah najmlajše produkcije najbrž najpogosteje rabljena izraza. Ob vsem tem tudi ne smemo pozabiti, da je pravzaprav vzpostavljena delitev na »generacijo osemdeset« v tematskem in idejnem smislu precej nasilna. Le s težavo bi lahko tehtno zagovarjali razliko z avtorji in avtoricami, ki so osmico za las (ali malce več) zamudili. In če so skupne generacijske značilnosti neulovljive, reduktivne ali sploh ne obstajajo, mi bralska izkušnja podtika kritiško neartikuliran občutek, da se tako v novi prozi kakor tudi v novi poeziji poraja izjemno dober smisel za (črni) humor, (samo)ironijo in cinizem – v taki meri in obliki, kot smo ga v slovenski literarni produkciji marsikdaj pogrešali.
Breme vizionarskih napovedi o tem, katero od natisnjenih besedil bodo zanamci brali v šolskih berilih, pa najbrž ponovno nosita »vrhovni razsodnik Čas in razsodnica Distanca«, kot je pred časom zapisal Uroš Zupan. Bojim se le (in hkrati upam), da je njuno sito precej ozko in dolgoročno ne deluje po tržni logiki ali sistemu lobiranja. Zato nominacije, nagrade, propagandni članki ali medijsko odmevni literarni dogodki še niso zadostna referenca za postavljanje kriterijev, ampak so predvsem stvar konkretnega zgodovinskega trenutka in menedžersko-založniškega angažmaja.
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
