Poezija je v Franciji večno mlada
Kdo se boji poezije?
se v svojem Pismu iz črk (Lettre de Caractères) sprašuje urednica založbe Caractères Nicole Gdalia. V zadnjih letih krize je v Franciji izginilo kar nekaj založb, ki so se zdele za poezijo nepogrešljive (med njimi omenimo vsaj založbo Seghers, ki je leta 1966 v znameniti zbirki Poètes d'aujourd'hui izdala našega Kosovela in ga s tem ponesla v svet), ter lepo število literarnih revij. Nekatere so se v potrebi po obstanku medsebojno združile, hkrati pa že nastajajo nove na spletu – o podobnem procesu selitve poezije na spletno omrežje so že pred časom pripovedovali ameriški pesniki: očitno gre za fenomen sodobnih založniških usmeritev, za katere je poezija le še poslastica za gurmane, medtem ko prave prodajne artikle predstavljajo kriminalke in manipulativni psihološki nasveti o uspehu in antidepresivnih tehnikah.
Sejem poezije je najpomembnejša letna pesniška prireditev v Franciji, in kar je še bolj pomembno, je to, da se na njem predstavi skoraj 500 tako imenovanih »malih založnikov«, katerih edini ali vsaj bistveni del programa je poezija, ter ustanov, ki poezijo podpirajo in jo širijo. Ob opazovanju izjemne mere invencije, ki jo taki založniki povezujejo s poezijo, prefinjenosti in individualnega pristopa pri oblikovanju knjig se zazdi, da je položaj in naloga poezije v svetu, kjer vladajo statistične formule kapitalskih dobičkov, poudariti ono drugo, nelinearno plat, ki jo statistika želi izriniti: tisto stran, kjer si svobode, ustvarjalnosti, tega, da je vsak človek svet zase, ne pustimo vzeti. Za to je potrebna rezistenca do logike produkcije. Že sama oprema knjig in njihova raziskovalna tipografija pri toliko različnih založnikih govorita o ljubezni in pozornosti, vloženi v tisto, zaradi česar je poezija pomembna: samosvojost in vrednost posameznega pred množičnim in industrijskim.
Med založniki poezije je seveda tudi nekaj večjih založb, kot sta recimo Flammarion in Gallimard, pa srednjih, kot so Mercure de France ali La Différence, nekatere pa se iz majhnih počasi vzpenjajo v srednje, recimo Obsidiane, ChampVallon, Le Castor Astral, Jean-Michel Place, Cheyne, Circé, Les Petits Matins in druge: tovrsten seznam je ob veliki množici lahko nekoliko arbitraren. Kljub vsem letos prebrodenim težavam je Sejem poezije živahna prireditev, polna duha in odprtosti za nove načrte, na kateri vsako leto srečaš nove ljudi in nove knjige. Če se na evropskih literarnih festivalih pesniki večkrat sprašujejo, kje so Francozi in zakaj ne krožijo po kontinentu tako kot vsi ostali, jim ni treba drugega, kot da jih pridejo iskat na Marché de la poésie: raznolikost pisav in estetik, raznolikost živih interpretacij se šele tu pokaže v vsej svoji svetlobi.
Mlada francoska generacija nad 40
Svetloba, pravim, in tudi med tistimi, ki jim za usodo poezije ni vseeno, je bilo letos mnogo govora o tem, naj poezija stopi ven iz svoje umaknjenosti, ven iz sence, naj vsaj v času sejma postane vidna kot naraščajoča junijska svetloba, naj se pokaže v bleščavi svoje posebne skladnje, v svojem luknjanju vsakodnevnega diskurza in narekovanju novega ritma življenju. Poezija v Franciji živi dvojno življenje v času, obarvanem v tehniki chiaroscuro: zdaj vidna, zdaj nevidna. Po eni strani je še vedno obremenjena z dediščino skrajnega elitizma in pesniškega raziskovanja oblike, kar je posledica velikega Mallarméjevega mita, po drugi strani jo vse bolj zanimajo tudi novi načini pisanja, pesniški slami, eksperimentalna poezija, povezovanje poezije z različnimi umetnostmi, neposrednost izpovedi, razkritje psihe skozi slikanje telesa, besedna igra.
Znana je ironična anekdota, da je biti pesnik v Franciji ostati večno mlad, saj veljajo za mlade pesniki še v starosti okoli 60 let. Gre za težavo, ki izvira iz šestdesetih let, ko starejša pesniška generacija nekako ni hotela pravočasno predati žezla javne prisotnosti mlajši generaciji. Situacija se danes nekoliko izboljšuje, morda delno tudi po zaslugi močne zbirke »poésie« pri založbi Flammarion, ki jo ureja Yves di Manno, ali nenavadnih poetik, zbranih okoli založbe P.O.L. pod uredniškim vodstvom Paula Otchakovsky-Laurensa in mnogih drugih založb, ki so si zadale, da bodo presegle ujetost v stare vzorce. Takšne založbe, v nasprotju z Gallimardom, kjer velja pravilo, da dobi knjigo v najbolj znani in morda celo emblematični collection poche šele mrtev pesnik, vzpostavljajo nove glasove v njihovi sproščeni drugačnosti; kljub temu pa rosno mladih francoskih pesnikov na sceni, v nasprotju s slovanskim mitom mladega genija, še vedno ni: mlada generacija je trenutno stara nekaj nad štirideset let.
Francoskim pesnikom je, kot vsem tipičnim pripadnikom velikih jezikov, doslej manjkalo tudi mešanje z drugačnostjo, branje in ustvarjanje prevodov. Na pariški literarni sceni je vendar prisotnih precej priseljenih pesnikov iz raznoraznih držav, ki globoko v pljučih nosijo poleg francoskega še svoj jezik; tako francoščino širijo z Le travail du poumon (Delo pljuč), kot je svojo pravkar izdano pesniško zbirko naslovil italijansko-luksemburški pesnik Jean Portante.
Marché vsako leto postavi v fokus tudi posamezno državo oziroma poezijo določenega jezika; če posežemo le malce nazaj: leta 2006 je bila gostja Finska, leta 2007 Portugalska, leta 2008 Indija, leta 2009 Poljska, leta 2010 Katalonija, letos nordijske države, za naslednje leto pa se obeta Mehika. Poezija posameznega jezika v fokusu se predstavi z do dvajsetimi pesniškimi glasovi in številnimi knjigami, ki so na voljo v francoskem prevodu.
Slovenski debi
Slovenija, ki se je letos v soorganizaciji Hiše slovenske poezije v Franciji in Društva slovenskih pisateljev prvič predstavila na Marchéju z branjem štirih slovenskih pesnikov (Mete Kušar, Iva Svetine, Barbare Pogačnik in Toneta Škrjanca) in antologijo Le Fleuve les regarde dans les yeux / Reka jim gleda v oči, se je s prireditvijo začela povezovati letos tudi preko festivala Vilenica, v fokusu pa bi lahko bila v najboljšem primeru šele čez nekaj let, saj trenutno nimamo dovolj prevedenih avtorjev.
Kljub temu je bila prisotnost slovenskih pesnikov na osrednjem sejemskem podiju zelo toplo sprejeta, ustanovitev Hiše slovenske poezije pa obeta, da se bodo vremena Kranjcem zjasnila tudi pod pariškim nebom. Pesnica in publicistka Meta Kušar je vtise slovenskih pesnikov strnila z besedami: »Ne, ni vse New York. Na sejmu pesniških zbirk se je potrdilo, kar sem čutila: Pariz je ostal Pariz, ostal je poezija, kljub sencam sodobnega sveta, ker te v mestu enako kakor v poeziji prevzame navdušenje. Na sejmu … je bilo ves teden na stotine in stotine poetičnih besedil pesnikov, ki jih založbe in njihovi uredniki ne skrivajo po kotih in pod pokrovi. Oni vedo, da je v duši vedno zdaj.«
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011