O filmu Temne sence
Narobe svet Tima Burtona
24. 05. 2012
Če poskušate na hitro našteti deset ali dvajset najbolj markantnih še živečih (in aktivnih) ameriških režiserjev, je zelo verjetno, da se bo nekje med Scorsesejem, Malickom, Coppolo, Eastwoodom, Allenom in Tarantinom znašel tudi Tim Burton. Morda ni tako prefinjen kot Malick ali tako intelektualen kot Allen, zagotovo pa ima od vseh najbolj neukročeno domišljijo.
»Film najbrž res ni vrhunec tega, kar znata ponuditi Burton in Depp, a če so bizarke vaša šibka točka in če niste pretirano občutljivi na iracionalne, včasih neosnovane preskoke v zgodbi, bi vas kljub temu utegnile zabavati.«
Režiserjev, ki bi se v hollywoodskem studijskem sistemu uveljavili kot avtorji, je glede ne količino produkcije silno malo. Sistem je pač zastavljen tako, da režiserjevemu delu ponavadi odmeri manj avtorske svobode (in manjšo težo), kot je v navadi v večini drugih kinematografij po svetu. Zato so redki tisti, ki jim v tem kontekstu uspe razviti lasten avtorski slog in dosledno vztrajati pri njem; Tim Burton je zagotovo eden izmed njih. Njegovi filmi so, čeprav ne vedno enako kakovostni, prepoznavni na prvi pogled, poleg tega pa so kljub svoji čudaškosti tudi zelo osebni, saj Burton z njihovo pomočjo neprestano obračunava z lastno preteklostjo.
Čudak iz predmestja
Ekscentrična pojava z einsteinovsko bombo črnih las na glavi in črtastimi nogavicami na nogah (te, pravi, rad nosi zato, ker ga pomirjajo in ker se v njih počuti bolj prizemljenega), na svet gleda skozi težka črna očala z modro obarvanimi stekli. Če bi bila rožnata, bi morda snemal romantične komedije, modra pa ne morejo pomeniti nič dobrega.
Tim Burton je pravzaprav čisto pravi otrok Hollywooda, pa čeprav le na papirju. Odraščal je v hollywoodskem predmestju Burbank, v enem tistih tipičnih ameriških v petdesetih letih zgrajenih naselij, kjer je vsaka hiša enaka drugi in kjer o svojih sosedih vsi vedo vse in hkrati nič, predvsem pa se vsi trudijo biti kar se da povprečni. Burtona je to predmestno leglo konformnosti in uniformnosti vedno navdajalo z grozo. Hitro je dojel, da so urejene fasade odličen alibi za različne nečednosti – s temi je bil precej dobro seznanjen, saj je mnoge od njih izkusil tudi na lastni koži. O svoji družini v intervjujih nikoli ni kaj dosti govoril, a je povedal dovolj, da je jasno, da je bilo njegovo otroštvo vse prej kot idilično. Pred kratkim je, recimo, v enem izmed pogovorov povedal, da sta mu starša v sobi iz njemu neznanega razloga zazidala okna, tako da je na ulico lahko gledal le skozi ozko lino pod stropom.
Tim Burton: Temne sence
Še dobro, da so bila petdeseta leta tudi čas, ko je vsako gospodinjstvo dobilo svojo televizijo, posedanje pred TV-ekranom pa je postalo najljubša prostočasna (ne)aktivnost Američanov. Burton je uteho pred strašljivo in zadušljivo »normalnostjo«, ki ga je obkrožala, našel v njenem čistem nasprotju – v grozljivkah. Všeč mu je bila dinamika, ki za protagonista postavi pošast, za antagonista pa ostalo družbo, ki pošasti povzroča trpljenje in frustracijo, ker je noče sprejeti medse. Dobro je poznal občutek samote in odrinjenosti, »narobe svet«, v katerem je pošast junak, družba pa nosilec elementa krutosti, mu je bil zelo blizu.
Vpliv nemških ekspresionistov
Že kot otrok je veliko risal in se pozneje vpisal na Kalifornijski inštitut za umetnost, ki ga je kot poligon za rekrutacijo novih talentov ustanovil Disney. Ko je postal sprva animator in pozneje še režiser, je začel svet, ki ga je ves čas nosil v glavi, odlagati v svoje filme. Za vsakega posebej je zgradil novo fantazijsko realnost, v kateri je bila čudaškost obravnavana kot nekaj dobrega, pozitivnega, normalnost pa kot nekaj negativnega, subverzivno krutega. Njegovi filmi so čisti izraz nepredelane otroške jeze in tudi inspiracijo črpa iz natanko tistega obdobja: stalni elementi njegovih filmov ostajajo televizijske ikone, kič, predmestje in popkultura.
Še posebej ga je navdihoval nemški ekspresionizem dvajsetih in tridesetih let preteklega stoletja, mojstrovine Fritza Langa in Friedricha Murnaua pa tudi Georgesa Mélièsa in sorodnih avtorjev. Njihova nadrealistična, umetelno stilizirana prizorišča, poudarjen kontrast senc in svetlobe, popačene perspektive, gotska estetika – vse to je gradilo svojevrstno sanjsko pokrajino, izviren in notranje koherenten domišljijski svet, v katerem je realnost postavljena na glavo, vrhovna maksima pa se glasi »Zadnji bodo prvi«. Za Burtona je ključnega pomena, da je ta svet kar se da prepričljiv, da stoji sam zase, zato glavnino svoje imaginacije investira v vizualno konstrukcijo realnosti. Zaradi preokupiranosti z vizualnim včasih zapostavi zgodbo in spregleda kakšen spodrsljaj, kar mu kritiki radi očitajo. Gotovo je res, da Burton marsikateri moment v zgodbi izpelje nerodno, a umetni svetovi na račun svoje absurdnosti prenesejo tudi kakšno logično nedoslednost.
Tim Burton: Temne sence
Od nemških ekspresionistov je Burton seveda posvojil tudi pošasti v glavnih vlogah; pošasti z mehko sredico, pogosto bolj človeške od človeškosti, ki jih obdaja. Čudaške kreature, izgubljene v svetu, ki ne zna sprejeti drugačnosti. Ena največjih Burtonovih vrlin je prav način, kako uspe gledalcu prikupiti tudi najbolj neprikupne like. Le pomislite recimo na bledoličnega Edvarda Škarjerokega (1990) z noži namesto prstov ali pa morilskega brivca Sweeneya Todda (2007) na maščevalnem pohodu.
Burtonova igralska muza
Vsi ti liki nosijo Burtonovo psihološko prtljago, njegovo otroško jezo in strah. Vsi so neke vrste samoterapija, zato ni vseeno, kdo skoči v njihovo kožo. Morda se prav zato Burton pri delu najraje druži z ljudmi, ki jih zelo dobro pozna. Poleg njegove žene Helene Bonham Carter, ki jo ponavadi angažira v kakšni izmed stranskih vlog, in skladatelja Dannyja Elfmana, ki mu piše glasbo, glavne vloge najraje dodeli svojemu dolgoletnemu prijatelju Johnnyju Deppu.
Njuno sodelovanje traja dlje kot večina hollywoodskih zakonov – v Temnih sencah sta skupaj snemala že osmič v zadnjih dvajsetih letih. Johnny Depp je najbrž res idealna izbira za Burtonove odštekane izmišljije. V filme prinaša svojo lastno čudaškost, hkrati pa ima širok igralski razpon. Z vsako vlogo se na novo izumi in če pomislimo, da Burtonovi filmi v bistvu preigravajo en in isti lik v različnih preoblekah, potem je najbrž najbolj prav, da jih odigra isti igralec, ki je sposoben nenehnih levitev.
Temne sence
Johnny Depp je glavna zvezda tudi v Burtonovem zadnjem filmu Temne sence, ki si ga trenutno lahko ogledate na rednem kinosporedu. Tokrat je Barnabas Collins, galantni krvoses, ki vstane od mrtvih in se loti iskanja ljubosumne čarovnice, ki ga je pred dvema stoletjema začarala v vampirja in zaprla v krsto.
Temne sence so naletele na precej mlačen odziv, čeprav – kot se za Burtonov film spodobi – ponovno razvajajo s svojo estetiko: z domišljenimi kostumi, z veličastno gotsko graščino, polno skrivnih soban in prehodov, in z živo rekonstrukcijo dekorja sedemdesetih let 20. stoletja, v katera je zgodba postavljena. Največ kritik je, kot ponavadi, padlo na nelogičnosti in luknje v zgodbi, ki jih zares ni mogoče spregledati. Toda kdo pravi, da niso tam namerno? Temne sence so (precej predelana in veliko bolj humorna) filmska priredba popularne gotsko-fantastične žajfnice, ki so jo v ZDA predvajali med letoma 1966 in 1971. Serija, ki so jo snemali na hitro (niti enega posnetka niso nikoli ponovili) in z minimalnimi stroški, je, preden so jo ukinili, naštela celih 1245 delov in z vsakim od njih je postajala bolj improvizirana, bizarna, nelogična in odlepljena od realnosti. Morda pa je filmska zgodba namerno napisana malo površno, da bi ujela ad hoc duha izvorne serije? Film Temne sence najbrž res ni vrhunec tega, kar znata ponuditi Burton in Depp, a če so bizarke vaša šibka točka in če niste pretirano občutljivi na iracionalne, včasih neosnovane preskoke v zgodbi, bi vas kljub temu utegnile zabavati.
Pogledi, št. 10, 23. maj 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
