Manifesta 2012 v belgijskem Genku
Nomadsko, odprto, eksperimentalno
Foto: Manifesta/Kristof Vrancken
14. 06. 2012
Manifesta, evropski bienale sodobne umetnosti, zasnovana kot zasebna fundacija vseevropske razstave mladih, je bila posledica padca berlinskega zidu. Zapolnila je delček praznine in pričakovanj z obeh strani Evrope. Čeprav sta se po drugi svetovni vojni politični ideologiji obeh zmagovitih sil sklicevali na mladostni elan, periodično ponavljajočih se razstav, ki bi promovirale likovno umetnost mladih na starem kontinentu, pred letom 1989 ni bilo v izobilju.
Manifesta se je lahko naslonila na skromno zapuščino, in sicer le na razstave v zahodnem delu Evrope. Med njimi sta bila bienale v Parizu (nastal je leta 1959 na pobudo desno usmerjenega francoskega romanopisca in kulturnika Andréja Malrauxa, ki se je v sredini osemdesetih let izpel) in Aperto, razstava Beneškega bienala, ki so jo zasnovali Martin Kunz, Achille Bonito Oliva in Harald Szeemann leta 1980, a je bila kratke sape in je po dobrem desetletju zamrla.
Večino umetnikov teh razstav (umetnic nima smisla omenjati, saj je bila to predvsem moška družba) so podpirale prestižne zasebne galerije ali močne državne agencije, kar pomeni, da so bile socialistične države le vzorčno predstavljene. Levo usmerjeni intelektualci so razstavam očitali, da so promocijsko okno zaprtega kroga, ki ga poganjajo Zahod in bogataši. Še posebej so bili skeptični do zadnjega Aperta leta 1993, ko je razstavo postavila Helena Kontova, žena Giancarla Politija, vplivnega založnika revije Flash Art, ki se je razvila iz nizkocenovnega avantgardnega lista v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in postala chici-ricchi revija. Iz tega strukturnega primeža se ni mogel izviti niti bienale v Parizu, in to navkljub Malrauxovi naklonjenosti do kultur zunaj Evrope, ki jih je izmaličil evropski kolonializem.
Manifesta je tako v svoje temelje vgradila nekatere rešitve za takratne problematične karakteristike omenjenih razstav. Prizadevala si je uravnoteženo predstaviti umetnice in umetnike iz vseh evropskih držav, ne glede kraj rojstva in podporo močnih zasebnih galerij. Ni se pretirano ukvarjala z vprašanjem, kje se Evropa politično začne in kje konča. Kot protiutež takrat prevladujočemu individualnemu delu ustvarjalcev razstav (exhibition maker) je postavila skupinsko delo, medkulturnost, mednarodnost, medgeneracijskost in interdisciplinarnost. Omogočila je, da so mladi ustvarjalci razstav oziroma kustosi, ki so bili največkrat na začetku svojih karier, prepotovali Evropo. Najprej je vzpostavila dialog vzhod–zahod, nato sever–jug. Za ideal si je postavila uresničitev procesa Euroasianstaff Josepha Beuysa. Pazila je na to, da ne bi perpetuirala problemov, na katere so opozarjale spolne in etnične kulturne študije, ki so nastale dve do tri desetletja pred prvo Manifesto. Nezavedno je povzela nekatere standarde solidarnosti, ki so jih gojile socialistične države. Danes lahko rečemo, da je dosegla zastavljene cilje. Čeprav ni več namenjena le mladim, saj je Evropska unija vzpostavila obilje drugih programov za njihovo povezovanje (podobnih tistim iz nekdanje Sovjetske zveze in njenih političnih evropskih zaveznic), je še vedno ena od bolj odprtih in eksperimentalnih velikih razstav.
Od prve postavitve v Rotterdamu leta 1996 se je zvrstilo sedem razstav: v Luksemburgu, Ljubljani, Frankfurtu, San Sebastianu, na Trentinskem - Zgornjem Poadižju/Južni Tirolski in v Murciji v dialogu s severno Afriko. S selitvijo iz mesta v mesto je gojila idejo nomadstva. Glede na to, da so razstavo v Nikoziji odpovedali, je bila Ljubljana geografsko najbolj vzhodno mesto, v katerem je gostovala. Druga mesta na geografskem vzhodu Evrope, ki so se potegovala za gostovanje, žal niso mogla zagotoviti finančnih sredstev.
Bilo je nekoč v Ljubljani
Manifesta je v Ljubljani dvignila veliko prahu. Kot vsak večji projekt, ki ponuja možnosti za realizacijo mnogih ambicij, je sprla veliko ljudi. Kulturnike v Sloveniji je razdelila na konservativne in napredne (kar večina akterjev vzdržuje vse do danes), danes bi rekli na moderne oz. sodobne, in na drugi strani na krog okoli NSK in druge (kar ni več tako očitno). Še preden so sestavili seznam umetnikov, so se nehali pogovarjati tudi štirje kustosi. Ole Bauman se ni več udeleževal sestankov, čeprav ga je generalni direktor Cankarjevega doma (ki je producent razstave) pozival k odgovornosti in pisma naslavljal z »Ole, ole Ole«.
Razstava je napojila žejno slovensko kulturno skupnost, ki je pogrešala megapredstavitve sodobne mednarodne likovne produkcije, saj so bili mednarodni grafični bienali že dve desetletji v depresiji in niso zadoščali potrebam mlajših generacij. Širše, ne le v Sloveniji, je utrdila ustvarjanje, za katerega se danes uporablja ohlapen termin »sodobna umetnost«. Izbrana dela so izražala homogeniziran likovni izraz kot posledico globalizacije sveta in bila družbeno angažirana, multidisciplinarna in intelektualno izzivalna. Naslonila so se na zgodovino avantgarde s tem, da je umanjkala revolucionarna napetost avantgardnega hotenja po spremembi družbe. Po Ljubljani se je govorilo, da je na razstavi le ena slika (morda od tam izvirajo zavajajoče opredelitve sodobne umetnosti kot produkcije, ki ni slikarska).
Tema razstave o mejah, ki jo je povzemal naslov Borderline Syndrome: Energies of Defence (katalog je bil le v angleščini), je bila široko zastavljena. Psihološka vprašanja so se nanašala na mentalne disfunkcije človeka, medtem ko so sociopolitična govorila o novih ekonomskih in političnih dogajanjih. S padcem berlinskega zidu je Evropa odpravila veliko mejo, a hkrati postavila mnogo novih z ustanavljanjem majhnih egoističnih držav in utrjevanjem razlike med Evropsko unijo in drugimi.
Prizorišče Manifeste 2012 je opuščeni premogovnik Waterschei
Manifesta danes – Globina moderne
Manifesta je letos postavila šotore v Genku v Belgiji. Kurator Cuauhtémoc Medina, ki prihaja iz Ciudada de Mexica, kjer je tudi študiral zgodovino, nato pa doktoriral iz umetnostne zgodovine na univerzi v Essexu, se je osredotočil na zapuščino rudarstva in železarske industrije ter njen vpliv na kulturo v pokrajini in umetnost nasploh. Limburg je bil obljubljena rudarska in industrijska pokrajina. Ponujal je delo mnogim ekonomskim migrantom, tudi Slovencem. Picerije in kioske s kebabom so v mestu odprli potomci prvih priseljencev iz Italije in Turčije. Rocco Granata, znan po popevki Marina, je bil sin italijanskega migranta iz Genka.
Medina je detajle razstave razvil s sokuratorkama Katerino Gregos, poznavalko sodobnega dogajanja, in Dawn Ades, velikim imenom umetnostne zgodovine (na univerzi v Essexu). Na tiskovni konferenci je izpostavil, da je The Deep of the Modern (Globina moderne) politična razstava z razstavljenimi eksponati kulturne dediščine in umetniške produkcije z družbeno vsebino. Obregnil se je ob Berlinski bienale, ki je šel z umetnostjo v neposredno politično akcijo.
Razstavo senzibilno, poglobljeno in sistematično sestavljajo trije segmenti. Prvi je kulturni, ki je izjemen antropološki oziroma etnološki pregled materialne in nematerialne dediščine Limburga ter predstavlja ekonomsko migracijo, delavski razred in rudarstvo. Med zidnimi prtiči, s katerimi so si delavske družine v Evropi krasile domove, sta tudi dva slovenska. Drugi del je umetnostnozgodovinski esej, ki skozi več tematik analizira vpliv premoga in rudarstva na razvoj umetnosti in estetike v zadnjih dveh stoletjih, o čemer je v umetnostni zgodovini malo znanega in raziskanega. Med drugim pokaže, kako je smog, ki je preplavil mesta zaradi intenzivnega kurjenja s premogom, vplival na nekatere impresionistične slikarje in kako je vizualna kultura v Sovjetski zvezi upodabljala udarništvo rudarja Alekseja Stahanova. Tretji del pa predstavlja 39 umetnikov s produkcijo sodobne umetnosti. Tu so Tomaž Furlan in Irwini. Vsako delo je kompleksna pripoved, analiza, razmislek ali predstavitev raznih aspektov dela, industrializacije in proletariata.
Globina moderne je tako neke vrste začasni muzej, ki revidira in dopolnjuje prevladujoče poglede na moderno in sedanjo umetnost, predvsem s tem, da povezuje kulturno in umetniško produkcijo. Eden od razstavljavcev je povzel časovne in vsebinske dimenzije razstave z izjavo, da so njegovi sorodniki prišli v Genk kot ekonomski migranti, on pa kot umetnik. Postavitev je zanimiva za galerijski in muzejski sektor v celoti. Zanimiva pa je tudi za delavski razred, o katerem se več ne govori. V Evropi se zdi, da je delo dematerializirano in čisto ter da premoga ni več, čeprav smo obdani z množico proizvodov, ki jih še vedno izdelujejo z umazanim in težkim delom in je 80 odstotkov elektrike proizvedene s premogom. Razstava, izjemno dobro postavljena v veliki zapuščeni zgradbi nekdanjega rudnika Waterschei, katere zunanja fasada spominja na palače, velike železniške hale ali bolnišnice, je pravzaprav poklon delu, tako tistemu v rovih pod zemljo kot onemu, ki mu pravimo ustvarjanje.
Globina moderne je ena boljših razstav ne le zadnjih let, temveč kar zadnjih desetletij!
Zmanjševanje sredstev vodi v vladavino ignorance
Pogovor s Hedwig Fijen, direktorico in pobudnico Manifeste
Kaj vas je prepričalo, da se izbrali Genk za gostujoče mesto Manifeste 9?Genk leži v srcu pokrajine, v kateri se je zgodila industrijska revolucija. Povezuje premog, rudarstvo in železo, torej ekonomsko osnovo, zaradi katere je pozneje nastala Evropska skupnost. Limburg je večjezikovno področje. Tu sobivajo trije narodi in živijo mnogi ljudje s preteklostjo priseljenstva. Ljudi v Genku (tako kot vsakega Evropejca) zadeva, kako je industrializacija vplivala na podnebje in kako se je odrazila selitev industrije iz Evrope v dežele BRIK v načinu življenja in mišljenja. Genk je majhen primer makrokozmosa Evrope.
Kako ste izbrali kustose?
Tokrat smo nekoliko spremenili proceduro. V Genk smo povabili tri kandidate. Kustosi nikoli ne izbirajo mesta gostiteljice Manifeste, zato smo jim dali priložnost, da se najprej seznanijo z institucionalnim, ekonomskim, političnim in družbenim kontekstom, v katerem bi delali. Nato smo jih prosili, da pripravijo natančne predloge za bienale. Med njimi smo izbrali koncept The Deep of the Modern mehiškega kustosa Cuauhtémoca Medine, ki je nato za sokustosinji povabil Dawn Ades za umetnostnozgodovinski in Katerino Gregos za sodobni del projekta.
Večino sredstev prispevata provinca Limburg in mesto Genk. Tretjina prihaja iz drugih, predvsem zasebnih virov. Proračun je okoli 4 milijone evrov. V pogodbi imamo določeno, da del proračuna namenimo naročilom za nova umetniška dela. Gre za tretjino do četrtino proračuna, odvisno od vrste razstave, ki jo pripravljamo. V primerjavi z drugimi uveljavljenimi prireditvami, kot sta Documenta in Beneški bienale, je celoten proračun Manifeste majhen. Zaradi krize smo dobili manj sponzorjev in finančnih podpor. Problem smo reševali z iskanjem zasebnih partnerjev, ki bi nas podprli.
Ste poznavalka evropskih kulturnih razmer. Kje je finančna kriza najbolj radikalno zarezala v kulturo?
Najbolj radikalno so zarezali v državah, ki so imele odlično kulturno politiko, kot je na primer Nizozemska. Po mojem mnenju rezi niso temeljili na racionalni percepciji stanja, temveč na političnih in čustvenih odločitvah, ki bi pokazale, kako se udari po intelektualnih in umetniških aktivnostih ali kako se pokaže, kaj so stranke sposobne narediti … Žalostno je, da nas pri protestih niso podprli mnogi politiki, na katere smo računali. Zmanjševanje sredstev za kulturo nas vodi v vladavino ignorance in pomanjkanje civiliziranosti.
Glede na zmanjševanja javnih sredstev so postala sredstva zasebnih zbirateljev in podpornikov vse bolj pomembna. To pomeni, da bodo imele ozke skupine bogatih ljudi vse večji vpliv na odločitve, kaj je umetnost. A večina umetnikov ne pride do zasebnih zbiralcev in podpornikov. Ali vidite kakšno pot rešitve tega problema?
Nisem tako skeptična. Prihajajo nove generacije zbiralcev. Muzeji in druge institucije so pred tem, da na novo definirajo načine, kako sodelovati z zasebnimi zbiratelji, in razmislijo, kako lahko delamo skupaj. Najti je treba inovativne, alternativne načine. Muzejem ni treba pristati na umetnostni vpliv zbirateljev. Tudi Manifesta dela na tem.
Pogledi, št. 11, 13. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
