Evropsko nogometno prvenstvo na Poljskem
Groteskna čepica za nogomet in mesto
28. 06. 2012
Tukaj?« »Ne: tam … Ne, čakaj: tukaj!« »Ali pa: tam?« »Uf, a tukaj?« »Jah, mogoče tam.«Prav dobro vemo, da smo stali tu nekje, točno tu nekje, in na beli reki je bila črna pika. Pravzaprav se je videlo, da je bila črna pika ribič, ki je sedel na pručki sredi zaledenele Visle in v izvrtano luknjo namakal silk pod led. Imel je kratko palico in če si pogledal z zadosti domišljije, si lahko videl, kako jo je od časa do časa cuknilo navzdol.
Ribič je imel tudi kučmo in plašč, mi pa smo stali do kolen v snegu. Pravzaprav smo stali čisto na vrhu zapuščenega stadiona Dziesieciolecia v varšavski četrti Stara Praga, gledali smo daljno varšavsko obzorje, kjer je bila najprej reka, potem pa mesto in Palača kulture, pod nami je šla stadionska tribuna čisto bela navzdol in mogočni zasneženi amfiteater ni čisto nič spominjal na šport. Spominjal je na hladno fronto, bilo je minus dvajset, januar, in na najvišji tribuni so bile stojnice z rabljeno robo, najbolj so šli podloženi bulerji.
In to je zdaj zadrega. Kje točno smo takrat stali, da je bil razgled tako lep? Ne najdemo in ne najdemo. Kajti zdaj, ne samo da ni več snega in hladne fronte, tudi zapuščenega stadiona Dziesieciolecia ni več. Ni več niti založenega bolšjaka, kjer bi človek lahko našel bulerje ali Adama Mickiewicza v originalu, kaj šele največje znamenitosti tega prostora, ogromne vietnamske tržnice, največje na kontinentu, z juhami in začimbami in Vietnamci, ki bi govorili poljsko.
Tržnici se je reklo Jamark Europa, okrog leta 1990 so jo ustanovili vrhunski vietnamski intelektualci in poslovneži, torej najboljši študenti iz Severnega Vietnama, ki so nekoč prišli na Poljsko s štipendijami sovjetskega bloka. Z razmahom poslovnih priložnosti za prodajo na prostem je v Varšavo prišel še drugi val vietnamskih priseljencev. Po podatkih organizacije Krytyka polityzc se je približno petdeset Vietnamcev v Varšavi okrog leta 1960 razmnožilo na približno 30 tisoč okrog leta 2000. Ampak zdaj ni od te tržnice ostalo nič več in mnogi prodajalci so šli nazaj v Hanoj. V Vietnamu so ustanovili tržnico, ki ji rečejo Little Warsaw.
Mi v zadregi tekamo naokrog kot snete metle. Kje so zdaj tiste barake z lampijončki? Kje so piratski devedeji, kitajske petarde in dolge spodnjice z zadrgo? Kje je odprta tribuna in razpadli stadion iz leta 1955, ki so ga zaradi predragega vzdrževanja leta 1983 opustili in je potem postal bolšjak? In najpomembnejše: kje je razgled na reko z ribiči?
Hja, razgleda ni več. Oziroma je, pa se ga ne vidi, ker je povsod ograja. Še sto dni lahko skačemo naokoli in iščemo točko, od koder smo tistega januarja občudovali zasneženo Varšavo, pa je ne bomo našli. Saj bi protestirali, a je ta ograja zelo pomembna ograja. Oblečena je v rdeče-vijolično blago, gor pa s prazničnimi črkami piše: Euro2012. Za njo se dviga: stadion. Novi. Novi varšavski Narodni stadion. In noter je doma: nogomet. Navijači so v vrhunski formi in vsak ima svojo kričečo lasuljo v barvah nacionalne zastave. Že količina prisotnih varnostnikov nam pove, da gre za nekaj izjemno velikega. Le norec bi v takem pomislil na ribiče in reko.
Pesniki proti fuzbalerjem
»Četrt Stara Praga je ena najbolj degradiranih četrti v Varšavi z najvišjo stopnjo revščine in kriminalitete. Z novim stadionom in novo prometno infrastrukturo naj bi postala privlačnejša, bolj povezana s centrom mesta, predvsem pa prijaznejša do njenih prebivalcev,« razlaga Agata Diduszko-Zyglewska, predstavnica varšavskih nevladnih organizacij, dolgoletna kulturna delavka in soavtorica vladnega Razvojnega programa za kulturo Varšava 2020. »Realnost je povsem drugačna. Novi stadion je tamkajšnje prebivalce še bolj odrezal od sveta. Okoli stadiona po novem teče ograja, ki zapira dohod do vseh tistih ogromnih zelenih površin, ki so jih meščani nekoč uporabljali za druženje in rekreacijo.« Civilna iniciativa Stara Praga zaradi tega v času nogometnega prvenstva organizira posebne vodene oglede po dotrajanih in žalostnih blokovskih naseljih, ki so jih mestne oblasti z novim stadionom še bolj odrezale od sveta. Tudi tam igrajo nogomet. V vzporednem evropskem prvenstvu za »dobro mislečo alternativo«.
»Evropsko prvenstvo je v Varšavo zanesljivo prineslo dobre reči: pospešek pri izboljševanju infrastrukture, predvsem izgradnjo nekaterih pomembnih postaj javnega prometa. Zaradi množice gradbišč je prineslo tudi grozljive zastoje na cestah, kar – kako ironično – svoj vrhunec doživlja prav med nogometnim prvenstvom. Na svoj optimistični kolesarski način upam, da bodo katastrofalne razmere na cestah streznile meščane in jih prepričale, da bodo v prihodnosti bolj uporabljali javni promet ali kolo,« pravi Agata Diduszko-Zyglewska. A tudi tukaj se zatakne. Tik pred prvenstvom so poljske oblasti v vseh mestih, ki gostijo tekme, podvojile cene javnega mestnega prometa. »Prosijo nas, naj avtomobile pustimo doma, v isti sapi pa nam zvišajo cene vozovnic …«
Varšavske nevladne organizacije se bojijo, kaj bo ostalo po prvenstvu. »Zgodile so se strašanske spremembe v razporeditvi javnega denarja, najhujše luknje so nastale v otroškem varstvu, izobraževanju, kulturi. Cene vrtcev so se potrojile, ponekod celo početverile. In tukaj ne govorimo o tako razširjenem evropskem varčevanju in gospodarski krizi, saj je Poljska v zadnjih letih država, ki prejema največ evropskih sredstev. Evropsko prvenstvo doma lahko prinese politične točke in zakrije pogled na vsakodnevne stiske državljanov. A luknja, ki bo ostala v proračunu, skupaj z vsemi temi stadioni, ki jih bo treba vzdrževati, je resnično zastrašujoča.«
Devetdeset milijonov zlotov (približno 21 milijonov evrov), ki jih od mestnih oblasti vsako leto prejmejo vsa varšavska gledališča skupaj (19 gledališč), se je letos zaradi prvenstva skrčilo na 60 milijonov, kar je nekatera manjša gledališča popolnoma uničilo. Še več. Tako imenovano Fan Area, torej prostor za navijače, ki ga UEFA ob vsakem pomembnem prvenstvu organizira v središču mest gostiteljic (gre za neke vrste nogometni zabaviščni park z velikim platnom, stojnicami z nogometnimi modnimi dodatki in prostočasnimi igrami za otroke …), so postavili tik pred vhodom v dve gledališči, galerijo in muzej, in to tako, da je vstop vanje onemogočen. Dobesedno. Ni vstopa. Štiri mesece – pred, med in po prvenstvu – ljudje nimajo dostopa do osrednjih kulturnih ustanov (ki pa morajo kljub temu in za ves ta čas plačati najemnino v mestni proračun).
»Varšava je kandidirala na natečaju za Evropsko prestolnico kulture 2016. Ko smo v natečaju izgubili, so mestne oblasti dobile 'dokaz', da se v kulturo ne splača vlagati. Od takrat naprej je naš hit: Euro2012. Največji absurd je, da je mestni svet marca letos ponosno sprejel dokument »Razvojni program za kulturo Varšava 2020«, ki sem ga tudi sama pomagala oblikovati ga je mestna oblast razglasila za 'obvezujoči dokument'. A v njem piše o participatornem kulturniškem proračunu, razvoju eksperimentalnega gledališča, spodbujanju umetnikov … Kje je zdaj to?«
Fuzbalerji proti modernemu fuzbalu
Smo torej spet pri tistem klasičnem: pesniki proti fuzbalerjem?
»Bojim se, da bo vse, kar bo ostalo od tega prvenstva, strahotna luknja v naših žepih,« pravi nogometni navdušenec, politolog Michal Syska, strastni navijač Slaska iz Vroclava ter italijanskega kluba Livorno. »Poglejmo samo varšavski stadion. Uporaba stadiona je predraga za oba pomembnejša varšavska kluba (Legia in Polonia, op. p.), ki torej na njem nikoli ne bosta igrala, oba imata tudi že svoj stadion. Obenem je stadion premajhen za največje mednarodne klubske nogometne dogodke, kot je recimo finale Lige prvakov (potrebovali bi vsaj 60 tisoč sedežev, novi Narodni stadion Varšava jih ima 58 tisoč). Za druge športe na stadionu ni kapacitet, in to zgolj zato, ker so oblasti hitele z gradnjo in niso upoštevale nasvetov strokovnjakov, naj bo na stadionu tudi prostor za druge športe ... Poleg tega je stadion s svojo arhitekturo izjemno vpadljiv, povsod ga vidiš, kamor koli v mestu se postaviš. Kakor groteskna čepica pokriva mesto, vsako njegovo veduto. Kot da bi bili v nogometni Braziliji, ne pa na Poljskem! Groteskno je tudi, da vemo, kaj se je zgodilo s stadionom iz leta 1955, ki je stal na tem istem mestu in je na koncu postal vietnamska tržnica …«
Syska postavlja radikalno tezo: »Največji nogometni navijači na Poljskem niso navijači tega prvenstva.« Zakaj? »Distribucija vstopnic je bila bizarna, cena nedosegljiva, štirje novi stadioni, ki so jih zgradili v Varšavi, Vroclavu, Gdansku in Poznanju, pa so že v tem trenutku kapitalne finančne katastrofe. Če bi res hoteli narediti kaj dobrega za poljski nogomet, bi morali investirati v mladinsko nogometno vzgojo, saj model modernega nogometa, kakor si ga predstavlja UEFA, na Poljskem ne more zaživeti.« Kaj to pomeni? »Človek mora biti res nogometni navdušenec, da bi gledal poljski nogomet. Kaj šele, da bi kupoval drage karte za stadion. Nekaj podobnega so v preteklosti poskusili pri varšavskem klubu Legia – obnovili so stadion, ga dali v upravljanje sponzorju, ta je zvišal cene in stadion spremenil v nakupovalno središče, a stvar ne deluje. Tribune so prazne. Na Poljskem preprosto nimamo dovolj močnega srednjega sloja, ki bi se lahko igral moderni nogomet, čeprav se nekateri zelo trudijo, da bi ga speljali v to smer. Pred kratkim sem govoril z nekaterimi trenerji mladinskih nogometnih klubov, ki so izpostavili zelo zanimiv problem. V preteklosti so imeli med fanti, ki so trenirali nogomet, zelo veliko prestopnikov, težavne mladine, ki je prihajala iz revnih družin, fantje niso imeli niti čevljev, trenirk … Danes na treninge prihajajo lepo počesani mladci z najboljšimi čevlji in drago opremo. Spremljajo jih starši, ki med treningi stojijo ob igrišču in kričijo na trenerja … Nogomet je postal sodobni tenis.«
Nogomet imamo radi, ker v svojem bistvu ne prenese balasta. Je preprosta stvar. Eden na enega, vsi na vse, žoga. To nas zanima. Zelo dobro se spomnimo časov, ko na stadionu ni bilo ne časa ne želje, da bi med pavzo (kaj šele med igro!) šli na stranišče, in so gledalci odpirali šilce kar stoje, na tribunah. Saj ne, da bi zdaj obujali tovrstno nostalgijo, še posebno, ker punce na tribunah lulamo težje. Ampak legitimno in odgovorno je, da nas skrbi za domišljijo. Zaradi nje čakamo na vsako evropsko prvenstvo in se ga veselimo, 90 minut ne hodimo na stranišče in zadržujemo dih. To je naše razkošje. Ali vedno večja bohotnost prvenstev, vsi ti novi stadioni, vsi ti nogometni modni dodatki, vse te lasulje in make up bohotijo tudi naše nogometne užitke? Povedano drugače, so zaradi tega nogometaši na zelenici boljši? Bodo vedno boljši? Kje sploh – v vsem tem kaosu in če odštejemo balast – so nogometaši? In kje smo mi?
Vstopimo, že od daleč se sliši televizijski prenos. Tovornjakarska restavracija na poljsko- nemški meji. Iz žepov, denarnic, torbic in vseh predalčkov v avtomobilu stresamo preostale kovance zlotov. Nogometno turo v Varšavo končujemo s posebnim luksuzom. Kajti to je res evropski luksuz, ki se ga spomnimo še od malega. Ko na zadnjem postanku pred prestopom meje preštevaš, koliko tuje valute ti je ostalo, en kovanec tu, drugi pod sedežem, in ne preračunavaš nazaj v evro, pač pa najdeš druge – lokalne – vrednosti: koliko klobas, koliko piva in koliko palačink z marmelado je vse skupaj vredno? Poleg televizija, nogometni prenos in ti, ki – kot vedno – navijaš za boljšega.
Pogledi, št. 12, 27. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
