Med včeraj in jutri
Festival Mesto žensk
20. 10. 2010
Med preteklostjo in prihodnostjo ni le rdeča nit letošnjega festivala Mesto žensk. Je stanje negotovosti, ki ga določa razpetost med zanikanjem tradicije in prihodnjo spremembo. Pa tudi točka, na kateri danes stoji žensko gibanje.
Feministični angažma je v sodobnem svetu, ko v ospredje prihajajo drugačni emancipatorni projekti (postkolonializmi, queer teorije, teorije manjšin itd.), skrhan od nenehnih revizionizmov, od zanikanja patriarhalne tradicije in sprotnih zanikanj predhodnih feminističnih tradicij. Ob tem pa poraja samospraševanje o smislu in potrebi njegovega iskanja danes.
Čeprav bi se utegnilo zdeti, da te potrebe v zahodnem svetu skorajda ni več, da so ženske v kulturi že zadostno »promovirane« in ne potrebujejo posebnega festivala, ki bi izpostavljal njihove presežke, pa del letošnje festivalske edicije dokazuje, da je treba žensko vprašanje z vso ostrino še vedno zastavljati tudi na domnevno liberalnem Zahodu. Onstran vprašanj feminističnega angažmaja pa je poglavitna vrednost festivala morda ta, da vsako leto pripelje k nam umetniške prakse, ki so pri nas manj pogoste ali vsaj zelo slabo medijsko pokrite.
Uporniške geste
Pohvalna je gotovo posebna pozornost, ki jo Mesto žensk že vrsto let namenja žanru live arta in performansa; s svojim razmahom v šestdesetih in sedemdesetih sta tudi tudi zgodovinsko vezana na feministični angažma. Svojevrstna primerka sta performansa Helene Hunter in Eleanor Bauer, ki bolj kot iz body-arta izhajata iz polja teatralnega in sodobnega plesa. Prva je v plesnem performansu Druga soba oblečena v baletno obleko in s konjsko glavo neumorno poskušala plesati zgodovinsko in politično zaznamovani ples – step, po diktatu reflektorjev in tesnobne klavirske glasbe. Poskus pa ji je na spolzkem terenu (metaforično rečeno: ne v lastni sobi Virginie Woolf, ampak na tujem terenu, v drugi sobi) redno spodletaval. Potencialno neskončno odprta koreografija padanja in drsenja se zdi eksemplaričen primer izčrpavajočega plesa, kakor v istoimenskem delu André Lepecki tematizira prakse zastoja, spotikanja, padanja v sodobnem plesu kot politične upore kinestetičnemu idealu plesnega modernizma, ki je zgolj zrcalo nenehne kinetične samorevolucije kapitala.
Avtoreferencialen je bil tudi performans Eleanor Bauer Velike punce počno velike stvari, v katerem je kot deklica posnemala nastope odraslih ženskih performerk kot objektov voajerskega užitka občinstva. Ženska kot svojevrstna »performerska žival« je bila tokrat polarni medved – po uvodnem zvijanju v medvedji koži je performerka ob vzpenjanju na lestev v vse višjih registrih prešla na izčrpavajoče petje, vse do hripavosti. Na vrhu lestve je v monologu z refrenom »and nothing happened!« preizpraševala učinkovitost in smiselnost vsake, angažirane ali servilne performerske geste; v zaključnem spustu z lestve z gibi akrobatke pa je razkrila, da se tudi tovrstno samospraševanje ujame v zanko teatralne ekshibicije sposobnosti za zabavo občinstva.
Festival je prinesel tudi veliko performansov, vezanih bolj na body-art in vizualno umetnost, v katerih so umetnice z delom na svojih telesih tematizirale žensko telo v kontekstu kulturnih in zgodovinskih presečišč: v izmenjavi oblek na srednjem mostu ljubljanskega Tromostovja sta v site specific performansu Oreet Ashery in Roberto Foddai z izmenjavo oblačil simbolično udejanjala stanje liminalnosti na prehodu med identitetami. Oreet Ashery je v politično nabitem soloperformansu Hairroism z maskiranjem sebe z lasmi občinstva prehajala med identitetami političnih mož danes, ki so vizualno in drugače vezane na lase: od Jaserja Arafata do Ringa Starra, od visokega predstavnika Hamasa do nekdanjega generala izraelske vojske. V štiriurnem performansu Padanje po stopnicah se je Kira O’Riley na stopnišču Gruberjeve palače z upočasnjenim padanjem metonimično postavljala po robu družbeno diktiranemu hitremu gibanju navzgor – napredku.
Filmi in rekonstrukcije
Poleg premišljenega in kakovostnega filmskega programa v selekciji Vanje Klauđerčić je treba glede dilem, pred katere nas postavlja sodobni kapitalizem, izpostaviti serijo video del po izboru Marine Gržinić. V njenem lastnem delu (z Aino Schmidt) Čista svoboda tematizira odnose med zahodom in vzhodom in sam medij videa kot poslednjega izraza globalnega kapitalizma. Tanja Ostojić in David Reich v dokumentarnem delu Sans Papier prinašata pričevanja o nehumanem ravnanju z nelegalnimi priseljenci v nemškem azilnem domu. Političnost scenskih umetnosti v sodoben kontekst postavi tudi film Ise Rosenberger ESPIRAL: ples smrti, ki z rekonstrukcijo prvega političnega baleta Kurta Jossa vzporeja čas ekonomskih kriz in vzpona nacizma v weimarski republiki ter sodobni čas monopola avstrijskih bank v Vzhodni Evropi.
Manj avtorsko branje sta pomenili suhoparni rekonstrukciji kultnih predstav Lucinde Child 2: Dialogi z Lucindo koreografinje Nicole Beutler, ki sta morda negativen primer tega, da je (če parafraziram Janeza Janšo) rekonstrukcija smiselna le, če svoj interes črpa v sedanjem trenutku.
Podobno velja tudi za festival, ki temelji na angažmaju. Svojo legitimnost onstran festivalskega dogajanja, polnega koncertov in priložnosti za druženje, črpa iz želje po afirmaciji umetnosti žensk kot potencialno feministične in politične tematike ter iz njihove umetniške vrednosti. Z razpetostjo med gverilskim angažmajem, ki noče biti getoiziran in marginaliziran, ter pri nas manj konvencionalno ponudbo in kakovostjo izvedbe, ki noče zapasti v utečeno institucionalno komodifikacijo, pa Mesto žensk vsaj temeljito prevetri ozračje. To pa je več kot številni drugi festivali.
Pogledi, oktober 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
