Pisave in podobe
Slovenska literatura in film: primer Feri Lainšček
Literatura je filmu dajala številne ideje že takoj po njegovem nastanku in še vedno velja, da je približno tretjina filmov posnetih po taki ali drugačni književni predlogi. Podobno je bilo kar nekaj časa tudi pri slovenskem filmu. Scenariji so se v začetku po večini opirali na leposlovje, ki mu je literarna zgodovina že priznala trajno vrednost (denimo Deseti brat, Jara gospoda, Cvetje v jeseni, Samorastniki itn.), ali so nastali po priljubljenih mladinskih delih (Vandotove zgodbe o Kekcu, Pastirci Franceta Bevka, Ko zorijo jagode Branke Jurca itn.) ali pa tistih delih povojne literature, ki so pri kritiki doživela pozitiven sprejem (Črni dnevi in beli dan Dominika Smoleta, Menuet za kitaro Vitomila Zupana, Pustota Vladimirja Kavčiča itn.). Tako kot drugod po svetu so se tudi pri nas formirali režiserji, ki so se tako rekoč specializirali za režiranje literarnih priredb, saj je na primer France Štiglic po njih posnel osem filmov, Vojko Duletič jih je režiral šest, po pet pa sta jih prispevala tudi Matjaž Klopčič in Jože Gale.
Osamosvojena Slovenija je prinesla upadanje literarnih adaptacij, potem pa so se te sredi devetdesetih počasi spet začele pojavljati, pri tem so v tem obdobju prevladovale priredbe sodobnih literarnih del (denimo Halgato po romanu Namesto koga roža cveti Ferija Lainščka, Carmen Metoda Pevca, Zvenenje v glavi Draga Jančarja, IVinka Möderndorferja). Ne glede na to, da literarne adaptacije preteklih let pogosto izvirajo iz dvojnosti pisateljske in režiserske vloge (recimo Metod Pevec, ki zdaj spet snema po svojem romanu Teža neba, pa Vinko Möderndorfer, ki je adaptiral dva svoja romana in ju tudi režiral, zdaj Goran Vojnović, režiser, ki se je prebil kot pisatelj, že končuje film Piran - Pirano po svojem izvirnem scenariju, napoveduje se tudi Nejc Gazvoda, ki je že bil koscenarist pri Osebni prtljagi, in še kdo), pa je treba dodati, da razen izjemoma ti filmi za zdaj niso pritegnili širšega občinstva. Komunikativen slovenski film samostojne Slovenije je tako večinoma slonel na izvirnih scenarijih. Edina resna izjema pri tem je literatura Ferija Lainščka.
Seveda je značilnost njegovega literarnega ustvarjanja, v svojih resnih delih namreč spretno kombinira regionalne prekmurske posebnosti ter mite in legende s prefinjeno in univerzalno metaforiko, v lahkotnejših romanih pa postreže z dovolj atraktivnimi zapleti in njihovimi izpeljavami, zgolj eden izmed razlogov, da je bilo ekraniziranih toliko njegovih del. Drugi, morda še pomembnejši je avtorjev aktivni pristop pri pretapljanju svojih romanov iz besed v slike, saj je kot koscenarist sodeloval pri vseh filmih, razen Petelinjem zajtrku.
Halgato: dober uvod
Prvič se je to zgodilo že pred skoraj šestnajstimi leti s filmom Halgato (1994), ki ga je po romanu Namesto koga roža cveti (iz leta 1991), nagrajenem s kresnikom, režiral Andrej Mlakar. Lainšček je za ekranizacijo zgodbe prijateljev Pištija in Halgata, ki ju v zgodnji mladosti v svetu nepregledne panonske nižine zaznamuje ciganski etos, pri tem Halgato ostane zvest svoji ciganski naravi, Pišti pa se odzove vplivu širšega okolja in skuša preseči svojo cigansko narojenost, takrat dejal, da je to po njegovem mnenju eden zadnjih slovenskih filmov, kjer je pri njegovi produkciji z njim živela vsa pokrajina. Kritiki so imeli do filma dokaj nevtralen odnos, čeprav je bil Halgato v tistem času precej inovativen, recimo z uporabo pristne prekmurščine, ki je filmu dala nezgrešljiv pridih lokalne avtentičnosti (ta logika je bila kasneje uporabljena tudi pri nekaterih drugih filmih po Lainščkovih predlogah), hkrati pa so bili dialogi iz precej poetično obarvanih v romanu solidno prilagojeni filmskemu mediju in igri (ne smemo namreč pozabiti, da se slovenskemu filmu tedaj še ni uspelo znebiti gledališkosti svoje govorice). Film Halgato tako še vedno velja za dober uvod v Lainščkovo filmsko ustvarjanje.
Mokuš: večno aktualen
Druga ekranizacija, Mokuša (po romanu Ki jo je megla prinesla iz leta 1993 in ga je, tako kot Halgata, spet režiral Andrej Mlakar), se je zgodila na prelomu tisočletij (2000). Tudi tu se film precej zvesto drži svoje literarne predloge, to pa je bil, glede na njene simbolične vložke in opisovanje nadrealističnih vizij, seveda precej zahtevnejši režiserski projekt. Zgodba o katoliškem duhovniku Jonu Urskem, ki prekrši cerkveni red in mora zato oditi v Mokuš, zapuščeno faro sredi močvirja, se Lainščku zdi »en od zadnjih v vrsti tistih slovenskih z izrazito izčiščeno idejo in angažiranim sporočilom, kakršnih žal ne snemamo več«. Čeprav je škoda, da se Mokuš še deset let po nastanku ni zmogel povsem znebiti nerazrešenih sporov in težav, zaradi katerih pravzaprav ni nikoli prišel na redni kinospored, je res, da gre pri njem za najbolj umetniški film po Lainščkovi literaturi, za estetski film, ki skuša kar se da zvesto poustvariti literarno predlogo, za film, ki mu čas ne krha vrednosti, saj je s svojim družbenim, celo ideološkim sporočilom večno aktualen, hkrati pa je to tudi edini film po Lainščkovih knjigah, ki je primeren zgolj za ozek krog filmskih gledalcev. Lainščkova, ob neki priložnosti izrečena ideja, da »bi bilo treba film razbarvati/prebarvati v sepijo« ter mu s tem dati nadčasovno aktualni kontekst (črno-beli Hanekejev Beli trak je denimo pri tem dobro izhodišče), lepo izraža razmišljanje ustvarjalca, ki se ne zadovolji z mrtvorojenostjo filma po njegovem romanu (ter o njem še vedno razmišlja skoraj desetletje po nastanku), in se zdi več kot primerna za ta nenavadni film, ki bi vsekakor moral dobiti aktivno mesto v slovenski filmski zgodovini.
Traktor, ljubezen in rock’n’roll: solidna komična drama
Tretjo Lainščkovo adaptacijo, Traktor, ljubezen in rock’n’roll (2007), je po njegovem romanu Vankoštanc iz leta 1994 režiral Branko Djurić. Tudi pri tem filmu so nastali finančni zapleti, tako da je štorija o kmečkem fantu Brezi, ki trza na rock’n’roll in skuša z igranjem kitare osvojiti vaško lepotico Silvijo (nedaleč stran je še drugi protagonist filma, Düplin, čudni prišlek in gluhonemi klatež), za zdaj ugledala zgolj svojo festivalsko projekcijo, pri tem pa se bo kmalu spet odločalo o njeni morebitni kinematografski poti. Traktor, ljubezen in rock’n’roll je film, ki je, glede na roman, doživel precej sprememb, tako vsebinskih kot značajskih pri posameznih likih, vse skupaj pa je vodilo k temu, da se je v filmu precej okrepila komična struktura. Največja sprememba je morda prenos statusa vaškega norčka z Düplina na Brezo, ki s svojimi tu in tam bizarnimi vragolijami na vsak način skuša osvojiti Silvijo (pri tem Düplin diskretno sodeluje ter kasneje skuša po svoje zavarovati to zvezo). Tudi konec filma je v primerjavi z romanom precej drugačen. Ne glede na precejšnje kreativne spremembe literarne predloge pa film deluje kot solidna komična melodrama z ustrezno sklenitvijo začetka in konca, ki bi v kinu brez dvoma pritegnila širše občinstvo ter bi se za obdobje po letu 2005 gotovo zapisala kot eden bolj dopadljivih slovenskih filmov. Poleg Petelinjega zajtrka, seveda.
Petelinji zajtrk: film iz vesolja
Petelinji zajtrk (2007), posnet po istoimenskem romanu iz leta 1999, deluje kot slovenski film iz vesolja, saj je bil že koncipiran, promoviran in distribuiran kot uspešnica. Dobro naoljen mehanizem te ljubezenske drame s primesmi srhljivke se je po koncu svojega kinematografskega predvajanja uvrstil na za zdaj peto mesto najbolj gledanih filmov od leta 1991. Zanimivo je, da je Petelinji zajtrk, kot se pri bolj gledanih slovenskih filmih iz naše zgodovine pogosto zgodi (spomnimo se recimo samo kritik filma Vesna in To so gadi), razdelil tako kritike kot strokovno javnost. Nekateri kritiki so hvalili tekočo in logično zgodbo ter jasno zasnovane like, nasprotno pa je ravno to pri drugi, bolj avtorsko usmerjeni struji sprožalo val omalovaževanja, češ da je Petelinji zajtrk preveč lahkoten in predvidljiv. Tako Petelinji zajtrk, brez dvoma uspešno izvedena literarna adaptacija, nadgrajena s filmskimi elementi, s svojo priljubljenostjo pri gledalcih (rekordi tudi pri televizijskem predvajanju) paradoksalno postavlja pod vprašaj tudi temeljno vprašanje slovenske nacionalne filmske strategije, katere filme podpirati: ali predvsem tiste, ki zadovoljujejo avtorske ambicije režiserjev (to je logika zdaj), ali tudi tiste, ki strežejo potrebam občinstva. Na njegovih valovih je lepo zajezdil tudi podobno strukturiran in še malce lahkotnejši televizijski film Hit poletja (2008), ki ga je po Lainščkovem istoimenskem romanu zrežiral Metod Pevec.
Več pisateljev v slovenski film
Če pri slovenski kinematografiji še vedno pogosto pogrešamo gibko domišljenost celovečernih scenarijev, ki bi se ponašali z izpiljeno dramaturško strukturo, potem lahko ta zapis sklenemo z ugotovitvijo, da filmom samostojne Slovenije v tem pogledu gotovo še vedno manjka krepkeje prisotne pisateljske veščine, ki zna dobro povezati vse pripovedne niti v zapletu in razpletu. Pregled slovenske filmske produkcije zadnjih dveh desetletij kaže, da je ta prinesla zelo raznovrstne primerke, od povsem hermetičnih do zelo gledljivih ter tematsko, dialoško in produkcijsko dovolj inovativnih. Prerez pokaže tudi to, da je pri filmih, kjer so s svojo predlogo (ali kako drugačno angažiranostjo) sodelovali pisatelji, le redko umanjkala jasna zgodba, saj se skorajda ni zgodilo, da se filmi po literarnih predlogah ne bi iztekli v konec, ki je dobro povzemal težnje glavnih likov skozi film. To velja tudi za filme po literarnih predlogah Ferija Lainščka, ki je s štirimi celovečernimi kinematografskimi in enim celovečernim televizijskim filmom najdejavnejši, najvplivnejši in najbolj adaptiran sodoben slovenski pisatelj. Brez filmov po njegovih literarnih predlogah bi bila slovenska literarnofilmska pokrajina zadnjih dveh desetletij veliko skromnejša, tako motivno kot vsebinsko. Produkcijski zapleti pri dveh filmih so širšemu občinstvu za zdaj preprečili užitje celotnega Lainščkovega literarnofilmskega opusa, a če se bodo težave razpletle, bomo lahko videli, kako ta raznovrstni, samosvoji in produktivni avtor, ki se brez dvoma že tudi pri filmu uvršča med slovenske moderne klasike, svojevrstno in ustvarjalno zgodbo svojega življenja piše tudi z gibljivimi slikami.
—
Objavljeno besedilo je deloma predelan prispevek iz knjige Po ravnici navzgor, ki je pred nedavnim izšlo pri murskosoboški založbi Franc-Franc in v kateri je več avtorjev reflektiralo in evidentiralo literarni opus Ferija Lainščka.
Pogledi, 16. junij 2010