Pesniški festivali, bleščeča kulisa za klavrno stvarnost?
Morda ste ga zadnje dni opazili v vašem kraju: spominja na možaka zgodnjega dvajsetega stoletja iz obrobnega mesta nekdanje avstro-ogrske monarhije, okrasni gumbi njegovega žametnega suknjiča se zlato svetijo v soncu, njegov polcilinder se med hojo rahlo pozibava in umetelno izdelana sprehajalna palica lahno udarja ob tla. Morda ste ga opazili in mu namenili dobrohoten pogled, saj vas je spomnil na lik iz romana, ali pa vam je vaš znanec na uho pikro prišepnil: »Glej ga, pesnika,« vi pa ste se spomnili, da so zadnji poletni dnevi tudi čas pesniških festivalov in da je možak prav gotovo pobegnil z enega izmed njih. In res je.
Med sicer mirnimi ljubitelji poezije je letos zavrelo že pozno spomladi, ko je kot strela z jasnega udarila novica, da štirinajsti Dnevi poezije in vina letos ne bodo v tradicionalni Medani v Goriških brdih, temveč se selijo na Ptuj. Ljubitelji poezije, največkrat krotka bitja, so se razburili kot že dolgo ne in glasno obljubljali, da bodo bojkotirali festival, ki naj bi s selitvijo izgubil dušo, tristo podpornikov pa je dobila tudi peticija na spletnem socialnem omrežju Facebook, ki zahteva, naj se Dnevi poezije in vina vrnejo, od koder so prišli, torej v Medano. Naprezanje je bilo zaman: pesniški festival pod pokroviteljstvom Študentske založbe je na Ptuju zaživel, Medana pa je dobila Sanje v Medani, Dnevi knjige in vina, ki jih je organizirala založba Sanje. Za konec pa so si ljubitelji žlahtne besede lahko privoščili še festival Vilenica, najstarejšega izmed literarnih festivalov pri nas, ki se je začel komaj nekaj dni po tem, ko je odjeknil zadnji verz v Medani in na Ptuju.
Eden izmed najteže razložljivih rekov, da smo Slovenci narod pesnikov, ki ga pri najboljši volji ne znam povezati z ničimer drugim kot s spominom na osnovnošolske učiteljice, ki so učencem za domačo nalogo neutrudno nalagale pisanje verzov, v katerih se zadnje besede rimajo, bi v zadnjem tednu avgusta in prvem septembrskem tednu skoraj lahko zvenel resnično. Trije mednarodni literarni festivali v štirinajstih dneh so za dvomilijonski narod brez dvoma zavidanja vredni. A človek, še zlasti če ima rad poezijo, si ne more kaj, da se ne bi vprašal o smiselnosti prirejanja podobnih festivalov v istem časovnem obdobju. Narod pesnikov gor ali dol, človek le z muko uskladi vse tri festivale, ko si na tretjem že prijazno pokima z Jackom Dehnelom, pesnikom iz Gdanska s polcilindrom, zlatimi gumbi in sprehajalno palico. Ljudje so namreč na vseh treh festivalih pretežno isti, razen tujcev pa večina festivalskih obiskovalcev v imenu decentralizacije neutrudno roma iz Ljubljane v različna slovenska mesteca in vasi, da bi se naužili pesniške besede (in morda še žlahtne kapljice).
Ne glede na to, ali je identičnosti datumov festivalov Dnevi poezije in vina ter Sanje v Medani botrovalo rivalstvo med založbama, briška trma ali naključje, je takšna odločitev organizatorjev nesmiselna. Najmanj, kar bi organizatorja ne preveč številnim ljubiteljem književnosti morala omogočiti, je, da bi se lahko brez zahtevnejših načrtovanj udeležili obeh festivalov, sploh pa njunih zaključkov (vrhuncev), ki sta bila letos oba na zadnjo avgustovsko soboto. Po dolgem preučevanju programov je postalo jasno, da je najbolj pošteno, če si človek ogleda odprtje enega in zaprtje drugega festivala in na podlagi tega skuša podati sodbo.
Pot na ptujsko odprtje sem preklinjala, saj se je poletje v sredo, 25. avgusta, odločilo teatralno posloviti z nalivi po vsej Sloveniji. Bliže ko sem bila Ptuju, bolj neusmiljeno je lilo. Kot po čudežu je na Ptuju samo rahlo rosilo, zvečer, ob odprtju festivala pa razen nekoliko nižjih temperatur, kot bi jih človek pričakoval od poletja, razpoloženja na Vrazovem trgu ni prav nič kalilo. Že na prvi pogled je bilo jasno, da je letošnji ptujski festival po številu obiskovalcev presegel vse dosedanje medanske. To gre seveda pripisati številnim prebivalcem Ptuja, ki so se sprehodili do mestnega središča, da bi opazovali dogajanje, pa tudi spremembi programa. Festival je glasno odprl Pihalni orkester Ptuj, ki je za grande finale svojega nastopa razgrel zbrane z Golico, kot se za prireditve na Slovenskem – pa naj bodo športne, kulturne ali pa kar tako – tudi spodobi. Singapurski pesnik Alvin Pang je dogajanje nepretrgano snemal s kamero, kot bi zbranim želel potrditi stereotipno predstavo o Azijcih, ki kot turisti vsepovprek fotografirajo oziroma snemajo. Nato je s svojim nastopom požel tolikšen aplavz, da ga je samo za las prekosil le Vlado Kreslin, ki je bil poleg udarnega pihalnega orkestra verjetno drugi razlog, zakaj so se Ptujčani množično zbrali na Vrazovem trgu.
Ptujski Dnevi poezije in vina, ki so se trinajst let tradicionalno vrstili v Medani, razen imena in logotipa niso prav nič podobni svojim predhodnikom. V Medani so imeli ljubitelji poezije možnost uživati v zarotniških nasmeških in tihi medsebojni naklonjenosti, saj je dajala briška vasica občutek pesniške komune, v kateri so se, ne meneč se za neugledno Gradnikovo domačijo, zbirali le posvečeni, torej tisti, ki so razumeli žlahtno pesniško besedo in znali okusiti dobro vino. Ptuj je postal ljudski: na večernih branjih na Vrazovem trgu se niso zbirali le ljubitelji poezije, ampak so prevladovali naključni gledalci. Študentska založba se je odločila preseči ozračje pesniške komune in širiti poezijo med ljudi, ki se z njo sicer ne srečujejo. Sodeč po odzivu ob večernem branju na Vrazovem trgu, jim je uspelo.
Da bi bilo primerjanje letošnjih literarnih festivalov vsaj malo mogoče, so poskrbele vremenske razmere, saj so Slovenijo na zaključno festivalsko soboto, prav tako kot na otvoritveno sredo, spet zajele padavine. Pot v Medano se tako ni razlikovala od poti na Ptuj, je pa bila zato Medana sama le odsev ptujskega pa tudi svojega nekdanjega blišča. Brez dvoma je k temu pripomoglo vreme, saj se je dogajanje z vrta Gradnikove domačije preselilo v dvorano medanskega kulturnega doma. Ob Neži Maurer, ki ji je eterična prva dama založbe Sanje, Tjaša Koprivec, tudi zastavila nekaj vprašanj o pesniškem trpljenju in svetotvornosti poezije, sta svojo poezijo prebirala tudi Tomaž Pengov in Milan Dekleva. Zadnji je požel tudi največ navdušenja približno stopetdesetglavega občinstva. Mednarodna etnozasedba Ethno in transit, ki je skrbela za zabavo po koncu pesniškega branja in za radosten zaključek festivala Sanje v Medani, je bila na odru kulturnega doma pred težko nalogo, kako spraviti v pogon sedeče občinstvo. Zaključek festivala ni bil tako posrečen, kot bi si ga organizatorji želeli, a kljub temu je nujno omeniti zagnanost in pogum založbe Sanje, ki se je odločila nadaljevati medansko tradicijo Študentske založbe. Očitne so manjše spremembe v programu, saj Sanje, drugače od Študentske založbe, postavljajo v ospredje slovenske pisce, poleg tega pa pozornost namenjajo tudi otrokom, ki so lahko prišli na svoj račun v pravljični vasici Šmartno. Brez dvoma pa bo boj med briškim in štajerskim festivalom naslednje leto ostrejši, saj bo imela založba Sanje celo leto časa za snovanje novega programa. Upamo lahko le, da bo trma popustila in se festivala ne bosta prekrivala, saj od tega nihče, še najmanj pa ljubitelji poezije, ne bo imel nič.
Mednarodni festival Vilenica, zadnji izmed treh velikih pesniških festivalov, pa je potekal prvi teden v septembru in se zaključil v soboto. Četrt stoletja star festival ima nespregledljivo tradicijo, sploh iz časov, ko je bil najzahodnejša točka vzhoda in najvzhodnejša točka zahoda obenem. Festival je, kot je primerno njegovi starosti, postal institucionaliziran, to pa mu jemlje nekaj boemske razpuščenosti, ki krasita Ptuj in Medano, hkrati pa deluje kot njun resnejši starejši brat. K resnosti festivala prispeva (poleg politične podpore s predsednikom države na čelu) tudi podeljevanje nagrad: letošnjo je za svoje delo dobil Dževad Karahasan, bosanski romanopisec, dramatik in esejist, Goran Vojnović pa je za svoj literarni prvenec Čefurji raus! na vileniški matineji v Štanjelu prejel še eno v nizu nagrad – kristal Vilenice.
Vsaj do zadnjega in najstarejšega izmed festivalov je bilo vreme prizanesljivo – Štanjel se je minulo sobotno dopoldne kopal v soncu, v zraku so odzvanjale pesniške in pisateljske besede, šepet ljubiteljev književnosti se je včasih dvignil nad zbrane v obliki glasnega smeha, moške glave s klobuki so se obračale za pisanimi ženskimi krili in sprehajalna palica pesnika Jacka Dehnela, ki je literarno dogajanje na Slovenskem spremljal od Ptuja do Vilenice, je še slovesneje udarjala po tleh. Sij sobotnega dopoldneva je kalil le dvom o pristnosti pesniških festivalov: tako kot je Jacek Dehnel s suknjičem, z zlatimi gumbi in sprehajalno palico pojava, ki ji kljub prepričljivosti ne moremo verjeti, da prihaja iz mesteca na obrobju nekdanje Avstro-Ogrske, tako tudi pesniški festivali zbujajo občutek, da so le slovesna kulisa za siceršnji prezir do poezije. Vprašanje je namreč, koliko ljudi, ki so poeziji v čast nazdravljali na Ptuju in v Medani ter se med poslušanjem izbranih verzov nastavljali sončnim žarkom na Krasu, je v zadnjem letu kupilo vsaj eno pesniško zbirko.
Pogledi, september 2010