Ponečedevalec avstrijskega gnezda
Thomas Bernhard: Potonjenec. Prevod Lučka Jenčič. Mohorjeva družba, zbirka Austriaca. Celovec 2010, 160 str., 14 €
07. 04. 2011
Pred skoraj natanko osemdesetimi leti rojenemu Thomasu Bernhardu se po vsej verjetnosti skoraj nič ne bi zdelo bolj vredno posmeha kot to, da akademiki, univerzitetni profesorji, literarni kritiki in teoretiki praznujejo njegov osemdeseti rojstni dan, on pa je že več kot dvajset let mrtev.
»Če bi njegovi nasprotniki dejali, da je njegovo obračunavanje vedno enako, bi zagovorniki trdili, da so njegovi opisi človeških stisk pretresljivi na drugačen način.«
Prav verjetno bi se Bernhard posmehnil tudi temu zapisu, sploh če je verjeti besedam njegovega prvoosebnega pripovedovalca v nedavno izdanem slovenskem prevodu romana Potonjenec, ki je bolj kot vse drugo sovražil občinstvo in vse, kar je v zvezi s tem občinstvom.
Pa vendar bi si malokdo bolj zaslužil simpozijev in člankov sebi v čast kot izjemen avstrijski pisatelj in dramatik Thomas Bernhard. Problem je le v tem, da imajo simpoziji (februarja ga je Oddelek za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete organiziral tudi v Ljubljani) nemalokrat vonj po naftalinu in okus po akademski zakrnelosti, zato so namenjeni le sami sebi in peščici fanatikov. Razpravljalci si tako zagotovijo objavo v strokovni publikaciji (zborniku s simpozija), ki je živa duša, razen morda kakšnega desetk željnega študenta, ne bo vzela v roke, fanatike pa nagradijo z občutkom privrženosti visoki stvari, v tem primeru Thomasu Bernhardu. Bralcev Thomasa Bernharda pa, četudi združimo vse simpozije sveta v eno samo vseobsegajoče strokovno srečanje, ne bo nič več. Vsi se namreč preveč ukvarjajo s svojo strokovnostjo in jim zmanjka besed za to, da bi ljudem povedali, naj berejo dela moža, ob katerih bodo lovili sapo v njegovem ritmu pisanja, naj berejo dela, ki so najnatančnejša družbena kritika našega časa, naj berejo dela, ki razkrijejo norost v sleherniku, in naj berejo dela, ki jih bodo ljubili ali sovražili, nikakor pa ne bodo, četudi živijo v času brezbrižnosti, ostali ravnodušni.
Thomas Bernhard ni bil ravnodušen do nikogar. Sodniki in učitelji denimo »brezobzirno in brezvestno, iz gole priskutne muhavosti in maščevalnosti zaradi lastnega nesrečnega in zavoženega življenja nenehno uničujejo življenje vsem, ki so pod njihovim vplivom«, učitelji sami pa »uničujejo učence, to je stoletna resnica«, psihiatri so »najbolj nekompetentni in vedno bližji seksualnemu morilcu kot svoji znanosti«, nemške in avstrijske matere so »v večini primerov brezobzirne in nizkotne uničevalke«, katoličani in Habsburžani »so krivi skoraj popolnega uničenja avstrijskega duha«, v slehernem Dunajčanu tiči »množični morilec« in tudi Avstrija sama je »duhovna in kulturna kloaka«. Pri ministru ga na podelitvi literarne nagrade niso motile nesmiselnosti, ki jih je bral z lista, saj je dobro vedel, »da je neumni človek iz Štajerske, ki je bil, preden je postal minister, tam v Gradcu sekretar kmetijske zbornice in je bil predvsem pristojen za živinorejo ... Neumnost mu je bila, kot brez izjeme vsem drugim ministrom, zapisana na obrazu«, podeželje pa »duhovnemu človeku vzame vse in mu ne da (skoraj) ničesar«. Za povrh pa nagrade, ki jih je bil Thomas Bernhard za časa svojega življenja nemalokrat deležen, »vedno podeljujejo zgolj nekompetentni ljudje, ki se hočejo nekomu podelati na glavo in ki se mu izdatno podelajo na glavo, če nagrado sprejme.«
Bernhardu je uspelo v vsakem delu posebej in v vseh skupaj razvrednotiti vse, kar je avstrijskega: podeželje, vero, zgodovino in celo avstrijsko mater. Prenesel ni niti dunajske literarne kavarne in je svet literatov razglasil za »najbolj odvratnega od vseh svetov«, kar je utemeljil s tem, da ne more prenašati niti samega sebe, kaj šele cele horde razmišljujočih in pišočih sebi enakih. A ves nakopičen prezir še ne pomeni, da je bil ljudomrzen. Ni toplejših besed od tistih, ki jih je Bernhard namenjal, svojemu, kot se glasi v prevodu, življenjskemu človeku (Lebensmensch), svoji prijateljici in zaupnici Hedwigi Stavianicek. In težko si je predstavljati bolj ganljivo zgodbo o prijateljstvu, kot je Wittgensteinov nečak, o Paulu Wittgensteinu, nečaku slavnega filozofa Ludwiga, ki ni zmogel krotiti svoje norosti. Opisi starega Paula, ki se nemočen in ostarel z vrečkami živeža potika po dunajskih ulicah, so srce parajoče izpovedi pisatelja, ki je klonil pred lastnimi pričakovanji in se je, namesto da bi bil stal ob strani enemu izmed treh ljudi, ki so mu v življenju nekaj pomenili, zavestno ogibal prijatelja iz nizkotnega nagiba samoohranitve. Mož, ki je skoraj vse življenje preživel kot težek pljučni bolnik in mu je, kot je dejal v nekem intervjuju, smrt neprenehoma čepela na desni rami, se ni zmogel soočiti z umirajočim.
Smrt je v delih Thomasa Bernharda ena izmed osrednjih tem. Like, ki mu niso pri srcu, kot denimo bogate avstrijske malomeščane, rad ubije mimogrede. Tako v prometni nesreči umreta osovražena starša prvoosebnega pripovedovalca v Izbrisu, pa tudi starša pianista Wertheimerja iz Potonjenca. Smrt globljih likov pa nikoli ni le naključje. V Potonjencu se prvoosebni pripovedovalec ves roman sprašuje o vzrokih za dve smrti: o smrti genialnega pianista Glenna Goulda (ki se v pripovedi, podobnosti navkljub, razlikuje od resničnega kanadskega pianista) in o smrti nekdanjega izvrstnega, pa vendar ne genialnega pianista Wertheimerja. Prvi je umrl zaradi kapi, drugi pa je naredil, kot pravi moto knjige, dolgo načrtovani samomor, ki ni nikakršno spontano dejanje obupa. Če bi Bernhardovi nasprotniki lahko dejali, da je njegovo obračunavanje vedno enako, bi njegovi zagovorniki trdili, da so njegovi opisi človeških stisk vsakokrat pretresljivi na drugačen način. In kar je Bernhard pripisal svojemu junaku Glennu Gouldu, je pravzaprav počel sam: »O svoji pljučni bolezni je govoril, kakor bi bila njegova druga umetnost.«
Čeprav so dela Thomasa Bernharda temačna, kot je bilo vsaj do neke mere temačno tudi njegovo življenje, v katerem mu je neprenehoma zmanjkovalo zraka, ima avtor svojevrsten smisel za humor, ob katerem se bralec lahko, če mu ga seveda uspe začutiti, prvovrstno zabava. Ko je Glennu Gouldu v usta položil besede: »Kdor se ne zna smejati, tega ni mogoče jemati resno,« je imel v mislih nedvomno tudi sebe. Kajti le kdor se je ob branju Bernhardovih del sposoben smejati, lahko razume tudi njegovo resnost.
Kdor bo do konca prebral katero koli Bernhardovo delo, bo prebral tudi vsa druga. In obratno: kdor enega dela ne bo zmogel prebrati, naj se ne trudi z drugimi. Kot so se (sploh Avstrijci) v času njegovega življenja delili na tiste, ki so ga ljubili, in one, ki so ga sovražili, se po njegovi smrti ni nič spremenilo. Razlika je le v tem, da je Bernhard postal kanon, ki se ga mora spoštovati. Profesorji književnosti zatorej o njem sila radi razpravljajo, pišejo strokovne članke in analizirajo literarne prvine v besedilih, pri čemer pa se človek, sploh če opazuje Avstrijce, ne more znebiti občutka, da ga globoko v sebi in čisto tiho vendarle malce prezirajo kot nestbeschmutzerja, ponečedevalca avstrijskega gnezda. Bržkone jim je tudi malo nerodno, saj se zavedajo, da po vsej verjetnosti utelešajo tisto avstrijskost (in človeškost), ki jo je Bernhard najbolj preziral.
Smrt Thomasa Bernharda so obžalovali prenekateri veliki literati našega časa, kot denimo Elfriede Jelinek ali W. G. Sebald. Verjetno je prav, da se veselimo njegovega rojstva, nenazadnje je v svojem z bolečino napolnjenim življenju ustvaril nesmrtne literarne spomenike. A za slovenski kulturni prostor je bolj kot štetje let, ki so minila od njegovega rojstva, pomembno štetje njegovih v slovenščino prevedenih del ter uprizoritev njegovih dram. Končno pa bi ga lahko vključili tudi v gimnazijske učne načrte. Če so najstniške glave dovolj odprte za Dostojevskega, Prousta in Kafko, bodo zmogle tudi kakšen Bernhardov odlomek. Ali, če bi poslušali Bernharda, bi vsaj Goetheja in Thomasa Manna zamenjali za Jeana Paula in Kleista.
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
