Ali smo že vse pozabili?
Na prvi pogled je videti, kot da je Emmanuel Villaume, šef dirigent Orkestra Slovenske filharmonije, v svoji prvi sezoni ubral srednjo pot med svojima predhodnikoma: Marko Letonja, ki je bil šef dirigent dobro desetletje od začetka devetdesetih, je redko dirigiral več kot tri redne abonmajske koncerte, George Pehlivanian pa jih je v letih 2005–2008 kar po osem na sezono. Villaume se je odločil za šest, po tri v vsakem ob obeh ciklov, dva lani jeseni in štiri marca in aprila. Vsebinsko je, sodeč po letošnjih programih in lanskih dveh rednih koncertih (francoski impresionisti z Marjano Lipovšek in Brahmsov Nemški requiem), nekoliko zadržan v primerjavi tako s Pehlivanianom kot z Letonjo. Treba je reči, da je Letonja v devetdesetih programsko še dopolnil prejšnja desetletja delovanja Slovenske filharmonije, ki je v sedemdesetih in osemdesetih igrala čisto sodoben program. Resda je šlo za posamezne bolj ali manj drzne skladbe, ki so bile previdno uvrščene med temelje simfoničnega repertoarja, a na splošno vzeto je Filharmonija v zadnji četrtini preteklega stoletja ponujala bolj sistematičen pregled nad sodobno glasbo kot danes. Letonja se je včasih še posebno izkazal z originalnimi repertoarnimi odločitvami, pa z neobičajnim vrstnim redom skladb in ne nazadnje celo s popularnimi sporedi – v prelepem spominu ostaja njegov novoletni koncert s filmsko glasbo.
Pehlivanian je prinesel nekaj (zlasti ameriškega) 20. stoletja, pa z velikim žarom je dirigiral zlasti Šostakoviča in prvih pet Mahlerjevih simfonij. Ampak žal tudi on ni zares vzpostavil preglednega repertoarja, ki bi pripovedoval tehtnejšo zgodbo, poleg tega se je po kakih dveh letih navdušenja pojavila nenadna ohladitev med njim in orkestrom, ki se je dobesedno čez noč poznala tudi v skupnem muziciranju.
Namen tega pisanja ni raziskovanje, zakaj je Letonja odšel ali kaj se je zgodilo s Pehlivanianom, ko se je izpel čar prve zaljubljenosti med njim, orkestrom in občinstvom, a res je, da vsaj v Villaumovih spomladanskih nastopih lahko odkrijemo (zunajglasbeno) pripovedno linijo, kakršna je za repertoar Filharmonije relativna novost; v sedemdesetih je nekaj abonmajev konceptualno programiral tedanji umetniški vodja Darijan Božič, a s skromnim uspehom. V štirih zaporednih koncertih to pomlad pa Villaume predstavlja štiri zelo pomembna dela s preloma 19. in 20. stoletja: koncertno izvedbo 3. dejanja Wagnerjevega Parsifala (1882), Brucknerjevo 7. simfonijo (1884), 3. koncert za klavir in orkester (1909) Sergeja Rahmaninova ter 9. simfonijo Gustava Mahlerja (1911). (Resnici na ljubo je treba dodati, da Koncert Rahmaninova ni ravno na stratosferski ravni drugih treh del, je pa zanimiv podatek, da ga je v New Yorku dirigiral tudi Mahler. Vseeno bomo v nadaljevanju pozornost posvečali drugim trem.)
Na hitro poglejmo vseh šest Villaumovih letošnjih koncertov: poleg omenjenih treh velezalogajev je odigral še dva dostopnejša programa – poleg Rahmaninova skupaj z Orgelsko simfonijo Saint-Saensa že jeseni priljubljeni Bruchov Violinski koncert in Beethovnovo 7. simfonijo – ter popolno presenečenje: precej neznano celovečerno »dramsko simfonijo« Romeo in Julija Hectorja Berlioza. Če to potegnemo skupaj, dobimo kar spoštovanja vredno zbirko temeljnih del, nekaterih celo zelo priljubljenih, in nadvse ambiciozno željo predstaviti precej spregledano skladbo zelo cenjenega avtorja. Pri tem je treba pripomniti, da je na treh koncertih v okviru modrega abonmaja odigral tri krajše slovenske skladbe Zvonimirja Cigliča, Blaža Arniča in Pavla Mihelčiča. Dalo bi se reči, da gre za relevanten repertoar odgovornega šefa dirigenta, ki bolj moderne ali atraktivne koncerte prepušča drugim, sam pa skrbi za temelje. O uspešnosti teh koncertov so večinoma že presodili občinstvo in kritiki, lastno razumevanje predvsem bivanjske tematike pri Wagnerju, Brucknerju in Mahlerju je v posebnem zapisu za Poglede predstavil Villaume sam. Na tem mestu se zdi zanimiveje razmišljati o ambicioznosti takšne programske poteze in o morebitnih zamislih, ki bi jih v njej lahko našla slovenska kulturna politika.
Najprej je treba priznati, da smo si temo o glasbeni primerjavi tega in prejšnjega preloma stoletja bolj ali manj izmislili: abonmajski sistem Slovenske fi lharmonije sicer ponuja dva abonmajska cikla, a nekdo, ki bi med njima hotel najti kake razlike, bi bil v velikih težavah. To sicer ni novost zadnjih let, podobno je že desetletja, z žalostno izjemo ambicioznega Božiča. Žal. Villaumovi omenjeni velezalogaji so razdeljeni med dva cikla, Mahler in Wagner sta bila z Berliozom v oranžnem abonmaju, Bruckner pa se bo v modrem pridružil bolj priljubljenima programoma z Rahmaninovom, Bruchom in Beethovnovo Sedmo. In če bi se za Villaumove programe še dalo reči, da so v oranžnem zahtevnejši, jih drugi relativizirajo, podobno pa je v na prvi pogled »lažjem« modrem.
To je seveda škoda, kajti tako ambiciozen in dosleden program, kot je letošnji Villaumov, je med slovenskimi kulturnimi institucijami redek. Skorajda vsi se zanašajo na domnevno nezmotljivi pristop »za vsakogar nekaj«. Z nekaj zlobe se ta krilatica hitro obrne v »za nikogar nič«, to je seveda nesmisel, saj so dvorane kar polne, a vprašanje identitete institucij in/ali abonmajskih programov ostaja. Marketinško rečeno, gre za vprašanje ciljnih javnosti, pri tem je zlato pravilo »manj je več« – če določeni skupini ponudiš tisto, kar res potrebuje oziroma si želi, je bolje, kot če vsem prodajaš nekaj, kar je približno sprejemljivo za vse. Konkretno to pomeni, da bi Filharmonija morda prodala več abonmajev, če bi z njimi ločeno ciljala specifi čno občinstvo: denimo posebej tiste, ki želijo predvsem poslušati železni repertoar; pa posebej tiste, ki bi radi več sodobne glasbe; in morda nekatere, ki bi jih zanimala tako zastavljena zunajglasbena fabula, kot jo predstavljamo v tej številki. Vse to in še marsikaj številni podobni orkestri po svetu bolj ali manj uspešno delajo in škoda je, da se tako tehtna zgodba, kot jo to pomlad v Ljubljani pripoveduje Villaume, napol izgubi v labirintih desetletja zaprašene abonmajske politike.
Če pogledamo skozi optimistična očala, je res nekaj lepega zaznati tako mogočno, hkrati globoko intimno in historično relevantno strukturo, kot se je to pomlad sestavila Slovenski filharmoniji in Emmanuelu Villaumu. Škoda sicer je, da ni bila ambiciozneje napovedana in predstavljena, saj gre za pomemben dosežek. A zna biti, da je to davek kulturni politiki, ki že desetletja večjo pozornost posveča kvantiteti kot kvaliteti in ki je ne zanima še kako pomembna razlika med temeljnimi deli in bolj ali manj trendovskim kulturnim kruhoborstvom. Prav bi bilo, da bi Filharmonija takšne projekte zagrabila z obema rokama in vrgla rokavico drugim ustanovam in umetnikom, ki bi jo pobrali in še z večjim navdušenjem vrgli nazaj.
Na koncu je treba poudariti troje: primerjave s preteklostjo so seveda pogosto fascinantne, a ne toliko zaradi preteklosti kot zaradi zrcalne slike, ki jo vidimo v njej. Srhljivost Villaumovega triptiha je to, da se tako kot Mahlerjevi pogrebci pod težo krste morda tudi mi opotekamo proti koncu nekega zgodovinskega obdobja, a se delamo, kot da zadnje poglavje ne pomeni nujno tudi konca cikla. Okrog prve svetovne vojne so se kot v črni luknji zgostile vse tragedije novega stoletja in se po njeni eksploziji razletavajo še vse do danes. Zdaj se marsikatera zgodba znova zapleta, na sceno stopajo nove močne države, ki pričakujejo preureditev svetovnega reda, sedanje velesile se utrjujejo na svojih okopih, vedno bolj na glas se govori o klasikih marksizma in umetnost se vedno bolj ukvarja sama s sabo. Najbrž za nikogar ne bi bilo dobro, če bi današnji umetniki ponovili gesto Thomasa Manna, ki poleti 1914 nikakor ni edini navdušeno pozdravil začetka vojne. In posledice trpel še desetletja, ko je bil v času nacizma v izgnanstvu zaradi svojega judovskega rodu in je v svojem “glasbenem romanu« Doktor Faustus delal posredno pokoro za svojo naivnost, s katero je brezobzirnost vojne zamenjal za brezbrižnost “mehkega” fi n-de-siecla.
Nato je treba poudariti, da Slovenski fi lharmoniji in Emmanuelu Villaumu s tem prispevkom sicer izrekamo veliko priznanje, a obenem se merilo za ocenjevanje njunega dela premo sorazmerno viša. Prav za to pa tudi gre! In nazadnje je vredno opozoriti, da številni ugledni orkestri zelo veliko vlagajo v sodobno glasbo, tako, ki je v resničnem živem – in ne predvsem duhovnem – stiku s svetom, v katerem živimo. Čas bi bil, da se Filharmonija tudi te naloge loti z vso odgovornostjo svojega poslanstva osrednje slovenske glasbene ustanove. Emmanuel Villaume kot vrhunsko izobražen in mednarodno uveljavljen umetnik bi bil pri tem lahko v veliko pomoč.
Pogledi, 21. april 2010