pisma bralcev
Borut in Viktor Blažič
Alenka Puhar
11. 08. 2014
Lepo in ganljivo, kar je Marko Crnkovič napisal v prvi koloni besedila, ki ga je posvetil Nežmahovi Časopisni zgodovini novinarstva (Pogledi, 9. julija 2014). Uvodni del je vzet iz osebne izkušnje in izhaja iz globokih emocij: gre za opis srečanj z vrstnikom, ki mu je bilo ime Borut Blažič. Spomine nanj je izklicala nedavna smrt Viktorja Blažiča. Nekega dne se je Borut prijatelju Marku potožil, kako se mu je mešalo od jeze in sramu, ko so očeta zaprli.
»Verjetno je bilo v Unionu, ko mi je pripovedoval o svojem očetu in njegovem zaporu. Borut je bil štirinajstleten fant, ko so očeta aretirali in po famoznem 133. členu obsodili na dve leti zapora – ker je pri Delovi založbi izdal knjigo, ki oblasti ni bila všeč. Pogovora se spomnim le napol: meglen je, kot je bila kavarna zakajena in glava polna piva. Najprej se mi je zdelo, da si izmišlja ali vsaj pretirava. A bolj ko je zgodba postajala kompleksna in srhljiva, bolj mi je bilo jasno, da ne more biti drugega kot resnica. Pravil mi je, da se mu je mešalo od mešanice jeze in sramu.«
Čustva so v zapisu gotovo avtentična, s fakti pa je nekaj narobe. Ali jih lahko popravim, pri trezni pameti, to je nezakajena in neokajena? Malo iz spoštovanja do Viktorja in Boruta, nekaj tudi zaradi teme, ki so jim bile besede o njuni usodi le uvod; v zgodovini časopisov se povojno novinarstvo (to je po maju 1945) »odlikuje« s hudo zanikrnim, oholim, vzvišeno sovražnim odnosom do vseh »padlih«, to je do aretiranih, obsojenih, zaprtih, nesodno kaznovanih, izobčenih, »sovražnikov ljudstva«, »gobavcev« skratka. Boljši odnos lahko izkažemo že s tem, da smo pri opisih usod natančni in pri izbiri besed pazljivi.
V besedilu (in spominu) Marka Crnkoviča sta pomešani dve poglavji. Viktor Blažič je bil zaradi objave nekaj preostrih knjig v založbi Dela, zlasti spominov Vladimirja Vauhnika, kaznovan s premestitvijo. (O preprečeni objavi atentata na Leva Trockega sem pred tremi leti pisala v Pogledih). Založbo so ukinili, Viktorja Blažiča pa prestavili v dnevno redakcijo Dela, kjer je skrbel za objavo zunanjepolitičnih vesti. To je bilo pozimi 1972/73. Sodnih pregonov, povezanih z Delom, je bilo v vsej zgodovini prav malo. Zakaj? No, psov čuvarjev je bilo v hiši zmeraj toliko, da so o pravem času avtocenzurno in preventivno poskrbeli, da sodniki niso imeli veliko dela.
Tisto, kar je Viktorja Blažiča spravilo na hladno, je bil esej in ne časopisni članek. Poslan je bil in sprejet v objavo v reviji Zaliv, se pravi pri Borisu Pahorju, v Trstu, na drugi strani meje. To je bilo leta 1975/76. Naslov eseja je bil Ustvarjanje in svoboda – zares, nič drugače! – in Boris Pahor ga je z veseljem objavil, v dveh delih.
Partijski velmožje so se sprva ogrevali za obsodbo zaradi ilegalnega protidržavnega združevanja – no, potem pa so pristali na »sovražni propagandi«. In Viktor Blažič je pristal v zaporu.
O Borutu Blažiču, izredno nadarjenem študentu režije, ki je nenadoma naredil samomor, v nasprotju z Markom Crnkovičem ne vem veliko. Zdi se mi pa vseeno važno povedati ali vsaj ne zamolčati, da je njegova smrt Viktorja Blažiča zelo bolela, da si je tako rekoč ni mogel odpustiti, saj je domneval, da je tesno povezana z njim in njegovimi »grehi«. Mislil je, da so sina zalezovali, izsiljevali, trpinčili – vse v zvezi s tem, da je »otrok svojih staršev in njihovega socializma«, kot se je domiselno izrazil Crnkovič. Nekaj tednov pred smrtjo je Viktor Blažič poslal v prijateljski krog prošnjo, da bi kdo raziskal samomor njegovega sina Boruta. To je bila tako rekoč njegova poslednja želja.
To zapisujem, kot že omenjeno, da z nekaj treznimi stavki uvedem več reda in točnosti v kronologijo dogodkov. In da splošno razširjenemu posmehu nad ljudmi, ki »brskajo po zaprašenih arhivih«, dodam malo resnejšo noto: veliko samomorov se je zgodilo v hudo sumljivih okoliščinah. Viktor Blažič je utemeljeno domneval, da so z usodo njegovega sina šahirali tovariši iz državne varnosti in da so bili pri tem tako vešči, da so ga prignali do roba šahovske plošče – in končno čez njo.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
