Errare humanum est, perseverare autem diabolicum
Igor Grdina se v svojih pisanjih bralcem Pogledov predstavlja kot nekakšen poslednji jedi, ki se bori proti temnim silam globalnih ponarejevalcev zgodovine. A brez posebnega mentalnega napora je mogoče pokazati, da v njegovem pisanju ni prav nič viteškega.
Nasprotno! V svojem odgovoru (Pogledi, 10. 9. 2014) sem pokazal, kako je brez vsakršne podlage njegova trditev, da naj bi bilo »vsakomur« jasno, da je Kosijeva knjiga subvencijo dobila mimo pravil, in sicer po zaslugi mojih družinskih povezav. Pojasnil sem, da Grdinova nesramnost ne drži, ker:
(1) moja sestra sicer je uradnica Javne agencije za knjigo, vendar ne sodeluje v postopkih ocenjevanja in izbora vlog za subvencije za domačo knjižno produkcijo, saj je pristojna za mednarodno promocijo;
(2) o dodeljevanju subvencij ne odločajo strokovni sodelavci in sodelavke JAK, ampak strokovne komisije za posamezna področja.
Kljub temu Igor Grdina svoje insinuacije ni preklical in se opravičil, ampak trdi, da so moje trditve »popolnoma brezpredmetne«. O njih naj bi bilo po njegovem mnenju mogoče diskutirati šele, ko bi pokazal »dokument o tem, da se je Katja Stergar izločila iz postopkov dodeljevanja subvencij založnici del bratovih recenzirancev«. Takšna zahteva je onkraj zdrave pameti! Kako naj bi kdorkoli sploh imel dokument, da se izloča iz postopka, v katerem tako ali tako ne sodeluje? Ne samo, da je nepotreben, ampak tudi ne more obstajati, tako kot ne obstaja dokument, da so se iz tega postopka izločile ljubljanske branjevke, mestni redarji, naključni pasanti, predsednik republike ali Igor Grdina. Zahteva je torej le spuščanje megle, ustvarjanje vtisa, da je v ozadju vendarle delovanje »mračnih sil« in »izbrisovalcev Slovencev iz zgodovine«.
Enak namen ima tudi zatrjevanje Igorja Grdine, da o subvencijah ne odloča strokovna komisija, kot trdim jaz, ampak »tam zaposlene uradne osebe«. Pa poglejmo, kaj o tem pravi merodajni Pravilnik o izvedbi postopkov javnega poziva in javnega razpisa s področja knjige (Uradni list RS, 19/2009 in 90/2011, www.jakrs.si/o_agenciji/pravne _podlage/). V 4. točki 7. člena piše: »Pristojni uslužbenec za strokovno komisijo pripravi kratke povzetke ustreznih vlog, ki jih skupaj z vlogami in poročilom iz prejšnjega odstavka predloži pristojni strokovni komisiji v nadaljnjo obravnavo.« Nato v 1. točki 9. člena sledi ključna formulacija: »Strokovno presojo in ocenjevanje vseh pravočasnih in popolnih vlog upravičenih oseb izvede strokovna komisija, pristojna za določeno razpisno področje.« Nazadnje v 1. točki 13. člena piše: »Na podlagi poročila pristojne strokovne komisije direktor v skladu z zakonom, ki ureja uresničevanje javnega interesa za kulturo, izda odločbo o sofinanciranju programov ali projektov.«
Odločbo torej izda direktor, vendar »na podlagi poročila pristojne strokovne komisije«. Moja trditev, da o dodeljevanju subvencij odloča komisija, torej vsebinsko povsem drži. A tudi če za trenutek sledimo Igorju Grdini in njegovemu zapisu, da odločajo na JAK »zaposlene uradne osebe«, je iz citiranih členov pravilnika povsem jasno, da v tem primeru definiciji »tam zaposlene uradne osebe« ustreza zgolj in samo direktor Javne agencije za knjigo. To pa moja sestra ni, kar je res lahko »vsakomur jasno«, čeprav niti v tem primeru ne morem predložiti »uradnega dokumenta«, v katerem bi to pisalo.
Ker Igor Grdina za svoje trditve niti tokrat ni predstavil relevantnih dokazov, saj jih ne more, vztrajam, da gre za nesramen in obrekljiv konstrukt. Ob tem je prav perverzno, da mi očita, kako se ne ukvarjam s polemiko o knjigi, ampak pišem o njem. Toliko bolj, ker sem že v svojem prvem pismu jasno povedal, da se oglašam zgolj zaradi nesramnosti, ki jih je zapisal na moj račun. Pa tudi sicer se mi dopisovanje z njim o vsebini Kosijeve knjige ne zdi niti potrebno niti smiselno. Potrebno ni, ker sem prepričan, da lahko Jernej Kosi svoje interpretacije dobro brani brez moje pomoči. Smiselno pa ni, ker polemika à la Grdina ne more biti produktivna. Kako naj bi le bila, če samorazglašeni zagovornik poliloškosti in neodvisne kritične misli zgodovinarje drugačnih pogledov vnaprej razglasi za nekompetentne, njihove interpretacije za »demodirane« ali na prvi pogled zmotne?
Zato naj si Grdina ne domišlja, da sem se polemiziranja o vsebini vzdržal, ker mi je ob njegovih vsebinskih argumentih »postalo prevroče«. Razlog je dosti preprostejši: ne maram obmetavanja z blatom. Če se že ukvarjam s športom, imam pač raje hokej na ledu.