pisma bralcev
Homo novus v polemiki
Igor Grdina
17. 11. 2014
Lično oplatničena knjiga Kako je nastal slovenski narod, ki je chef d'oeuvre štihovsko-andersonovske sive teorije, se je izkazala za intelektualno črno gradnjo. A vanjo je bilo investiranega preveč finančnega in znanskega kapitala, da bi se mirno dopustilo razkritje dejanskega stanja. Vsak lahko vidi, kaj se zgodi, če si človek drzne misliti o teh rečeh: problem postane stvarnost, ne pa z javnimi sredstvi sponzorirano propagiranje izmišljotine, da se Trubar ni označeval za Slovenca, in podobnih puhlic. Subvencionisti niti ne skrivajo, da jih ne zanima kvaliteta dela, marveč zgolj uspeh mreže, ki prek odločilne besede v znanstvenih svetih, uredništvih, upravnih odborih, učenih družbah, agencijah, gremijih za dodeljevanje nagrad itn. usmerja lokalno pridelavo in predelavo zgodovine. Sleherniku mora biti jasno, kaj ga čaka, če si drzne zgolj pisniti proti njenemu ponarejanju. Direktorji javnih agencij bodo nastopili proti njemu – ne le svetovalci. Ne le njihova žlahta. Ne le recenzenti. Ne le zapisovalci puhlic. Celoten sistem se bo pognal v tek. Kdor se mu zapiše z dušo in telesom, lahko računa na časti, slavo in denar iz javnih virov, kdor je kritičen do oktroirane linije, pa bo čutil njegovo pest v misli, besedi in dejanju. Vedno. Povsod.
Ker Kosija trenutno ne promovirajo financerji z Javne agencije za raziskovalno dejavnost, je treba nemilo vrzel, ki je pri propagiranju štihovsko-andersonovske teorije zazijala ob začasnem padcu njenega kultnega direktorja Francija Demšarja, zapolniti z intervencijo drugega dela subvencionistične strukture, tj. tistega z JAK. A spis Aleša Novaka kljub velikemu trudu niti za sekundo ne more sistirati posebnih zvez med Rokom in Katjo Stergar. Jasno je tudi, da ni dokumenta o izločitvi slednje iz postopkov dodeljevanja sredstev založbi, pri kateri njen brat nastopa kot recenzent. Zato je Novakov spis brez stvarnega pomena za polemiko, v katero posega. Je le značilen dokument izpod obokov subvencionizma. Namesto da bi nas direktor JAK obvestil, kako bo zagotovil nepristranskost svojih sodelavk v smislu 3. člena Zakona o državni upravi – ob sedanjem alarmantnem stanju bi to že moralo biti na njegovi agendi –, se spušča v neka zatrjevanja, ki z ničimer ne izpodbijajo mojih besed. Namen Novakove intervencije je bržčas le v dokazovanju, da sistem kljub blamaži deluje kot grom. Da je torej vse še zmerom pod nadzorom. Denar se bo delil, kot se je – in po tej poti se bo tudi z vso ostrino nastopalo proti kritičnim glasovom. Kakšne strasti se ob tem vnemajo, naj pove podatek, da me je eden naših najbolj bleščečih raziskovalcev med javno izmenjavo mnenj o Kosijevi knjigi poprosil, da si najdem službo drugod. Delovanje sistema, ki v dobi splošnega strahu in skrbi še dodatno plaši za usodo ustanov znanstvenega življenja marsikdaj kar manično panične uspešneže – kdor ne trobi na obtolčeno subvencionistično pozavno, je v zdajšnjih pritlehnih razmerah zaznamovan za vse življenje in že prijaznost do takega bitja utegne biti pogubna za slehernika –, je zares korenito. Očitno na male ljudi ponovno pritiska politika, ki prisega na maksimo: Problem je človek. Ni človeka – ni problema.
A preden duh eliminacionizma dokončno triumfira, poskusimo skleniti vsaj diskusijo o Kosijevi knjigi, katere izdaja je, kot je moč posneti iz izvajanj Vlaste Vičič, nagelj v gumbnici JAK (in dobro je, da zdaj vsakdo ve, kako zelo in za koga je angažirana ta ustanova). Štih in Anderson se lahko pri nas zaneseta le na medsebojno razglašene propagatorje. Jernej Kosi označevanje z deželnim imenom namreč šteje za znamenje neslovenskosti, njegov s kranjskimi klobasami ukvarjajoči se soimenjak pa v le-teh na istih idejnih temeljih najdeva povsem nasprotno poanto. To je res dialektika v praksi! Pohlinova Kraynska grammatika naj ne bi bila izraz slovenskosti, kranjska klobasa pa zagotovo je. Lepega dne nemara še izvemo, da je njena razširjenost kronski dokaz za naš imperializem! Morda bi se s humornim duhom nezgodovine nasičeni pristaši Štih-Andersonove sive teorije usedli skupaj in najprej pretuhtali, kako jim gre agitirati za teorije svojih mojstrov, kajti zdaj so te propagirane na tak način, da jih jemljejo resno samo z njimi povezane osebe in institucije. Znanstvenemu pretresu virov zaupajoči raziskovalec ter logiko upoštevajoči poznavalec nekdanje dejanskosti jih ne more vzeti na znanje drugače kot s kritično razsodnostjo. Prav slednja pa narekuje razsodno kritiko ideološko-politično zelo transparentnega traktata z naslovom Kako je nastal slovenski narod.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
