pisma bralcev
Ivo Svetina odgovarja Dimitriju Ruplu
Ivo Svetina
24. 10. 2012
Zasluge Dimitrija Rupla za osamosvojitev Slovenije in njeno demokratično prenovo so znane. Težko pa bi rekli, da so nesporne. Kajti Rupel se je v svojem javnem delovanju vedno izkazoval kot častiželjen človek. In to ne šele v osemdesetih, ko so se začeli evropski procesi, ki so privedli do padca berlinskega zidu in s tem simbolično do konca komunizma.
Že v šestdesetih, še zlasti tam okoli znamenitega leta 1968 se je Rupel izkazoval kot sposoben in inteligenten družbenopolitični delavec, kot se je tedaj reklo. Začenjal je svojo pisateljsko pot in bil med drugim tudi urednik študentskega časopisa Tribune, in prav to ga je privedlo (prvič) v konflikt s tedanjo oblastjo. Jeseni 1968, mesec, dva po okupaciji Češkoslovaške republike, ko so bile vse, še zlasti pa jugoslovanska oblast precej nervozna, saj ni bilo jasno, do kam naj bi segla t. i. doktrina o omejeni suverenosti socialističnega evropskega vzhoda, je Rupel kot odgovorni urednik Tribune dopustil, da so se pojavile v njej določena besedila, zlasti pesmi in provokativni manifesti, ki so pozivali k proletarski revoluciji in »reviziji« t. i. socialistične revolucije in pa tradicij NOB. Ob tem je prišlo do ostre reakcije varuhov tradicije, ki so v Delu objavili celostranski poziv Demokracija da, razkroj ne! Seveda so puščice letele tudi na Rupla kot glavnega urednika, a zadeva je bila nekoliko delikatna, saj je bil tedaj Rupel član zveze komunistov in celo kandidat za člana centralnega komiteja. Čeprav so bili avtorji inkriminiranih prispevkov poklicani k preiskovalnemu sodniku, pa se z njimi kaj hujšega ni zgodilo. Hujši problem je bil Dimitrij Rupel, o kateremu so na sestanku republiškega vrha zgodaj spomladi naslednjega leta imeli dolgo diskusijo (magnetogram obsega več kot 40 strani), in sicer o tem, kaj naj z njim naredijo. Nekateri starejši partijski tovariši so predlagali, da se ga izključi iz ZK, saj je človek, ki eno govori, drugo dela itn. Je neiskren, nezanesljiv in dvoličen človek. In tako se je zgodilo, da Rupel ni bil več kandidat za člana CK ZKS, kar mu je pozneje seveda samo koristilo.
To epizodo iz bogatega družbenega in političnega življenja Dimitrija Rupla omenjam zato, ker dovolj plastično opisuje njegove zgodnje »zasluge« za rušenje totalitarnega, enopartijskega režima.
1. Prvorazredne in drugorazredne teme
Za Rupla je prvorazredna tema tako za Slovence kot za vse Evropejce gospodarska kriza. To vsekakor drži. Vendarle Rupel s to prvorazredno temo opravi zelo na kratko. Le tako, da jo imenuje. Vzrokov ne išče. Bolj pomembno mu je vnovično izpostavljanje t. i. »drugorazredne« teme, s čimer meri na znano (in res nepremišljeno) izjavo predsednika republike, ki jo je izrekel 8. marca 2010 ob vprašanju, kako komentira ravnokar odkrito množično grobišče v Barbarinem rovu. Jasno je ne le »tako imenovanim kulturnikom« in zgodovinarjem, da brez preteklosti ni prihodnosti, še več, da je pravzaprav vse, kar imamo, preteklost in hipi sedanjosti, prihodnost pa je šele onstran nocojšnje noči. Jasno je, da bomo Slovenci enkrat vendar morali zbrati toliko moči in se soočiti z preteklostjo, ki pa seveda niso samo povojni zunajsodni poboji, ampak tudi ali predvsem kolaboracija! Poskus sprave je bil storjen že leta 1990 s spravno mašo v Rogu, vendarle sprava s tem še ni bila dosežena. Nenazadnje je ob konstituiranju prvega demokratično izvoljenega parlamenta njegov predsednik France Bučar izrekel znamenite, a tako rekoč preslišane besede: »S tem je državljanska vojna končana.« Rupel ima prav, ko meni, da se je Fukuyama motil z napovedjo konca zgodovine, vendar to prepričanje povezuje z dejstvom (?), da z demokracija ni pospravila z diktaturami, pri čemer v isti sapi omenja Rusijo, Slovenijo in arabsko pomlad. Nekoliko preveč površno za nekdanjega zunanjega ministra in sedanjega generalnega konzula v Trstu. Namesto da bi govoril o vzrokih gospodarske krize, še zlasti pa o ponesrečenih poskusih njenega reševanja, se raje predaja zapeljivim ideološkim sirenskim glasovom.
2. Spopad civilizacij
Spopad civilizacij je nastal – ne zaradi nestrpnosti islamskega sveta, ampak zaradi ošabnosti zahodnega sveta. Krščanstvo je svojo vero v odrešenika širilo z ognjem in mečem. In pri tem pobilo na milijone poganov! Kaj delajo naši vojaki v Afganistanu? Pomagajo vzpostavljati demokracijo in njene ustanove? Nikakor ne! Tam so, ker smo poslušni člani zločinske organizacije, ki se ji reče Nato. Kakšni so interesi ZDA v Afganistanu (in še prej od Vietnama dalje), bi moralo biti jasno, še zlasti nekdanjemu zunanjemu ministru. Nato je orodje in orožje ZDA, ki ne glede na belega ali črnega predsednika zvesto služi kapitalu, orožarski industriji in prisvajanju nafte! In še: norčevati se iz lastne vere, cerkve, je popolnoma nekaj drugega kot norčevati se iz tujega preroka! Pri čemer je treba upoštevati tudi dejstvo, da je islam mlajša vera od krščanstva, iz česar izhaja občutek ogroženosti. Ob tem, da vsi pomembni islamski misleci vedno znova poudarjajo, da islam nima ničesar skupnega s slepim fanatizmom in da temelji na tolerantnosti.
3. Kulturni molk
Da, resnično »prvorazredna« tema je današnji molk oz. glasnost, in to še zlasti tistih, ko so pred tridesetimi leti ustanavljali Novo revijo. Kajti vsi po vrsti (ustanovitelji Nove revije) so danes tiho. Molčijo! Oglašajo s druge skupine državljanov, civilne družbe itn. Rupel, Jančar, Hribarjeva, Grafenauer, Urbančič, Snoj, Jambrek, Skrušny in še mnogo jih je, danes molčijo! Ker se strinjajo s tem, kar vladajoča elita počne s Slovenijo in z nami, njenimi državljani! Draga Jančarja sem javno pozval, naj se oglasi in s svojo besedo opozori na (milo rečeno) nesmotrne poteze vlade. Odgovoril je, da je podpisoval peticije tedaj, ko je bilo to nevarno! In šel podpisat peticijo za predsedniškega kandidata Milana Zvera! A ne molčijo le o sedanjem stanju duha na Slovenskem, močijo celo o tem, da je kulturni tajkun, direktor založbe Nova revija, Tomaž Zalaznik, spravil Novo revijo na kant! In tako »zapil« ves njen kapital, ki si ga je skozi desetletja ustvarila; skupaj z znamenito 57. številko!
4. Zgodovinski in kulturni narodi
Prav ima Dimitrij Rupel, ko zapiše, da smo se Slovenci utemeljevali in utemeljili na kulturi. O tem nenazadnje priča naslov zgodovine Slovencev, ki jo je napisal dr. Peter Vodopivec Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Žal je res, da ko se kultura preseli v parlament, postane manj pomembna. Še zlasti, če so predsedniki parlamentarnega odbora za kulturo ljudje takega kova, kot je dr. Branko Grims! Prav zaradi tega smo ustanovili KOKS, ki si je zadal nalogo, da zaustavi nerazumne in škodljive poteze vlade na področju kulture, šolstva in znanosti, ki v parlamentu dobivajo večinsko podporo. In da ljudem, ne poslancem, jasno povemo, da nismo zajedavci in paraziti! In da se ne borimo za »privilegije«, ki jih nihče ne zna definirati, ker jih ni!
5. Od tisočletnih sanj do brezbrižnosti
Problem ni v brezbrižnosti državljanov do države, ampak v tem, da si je vladajoča elita prilastila državo, jo vzela za svoje golf igrišče, državljane pa za svoje talce, ki jim dnevno grozi, kaj vse se jim bo (še) zgodilo, če ne bodo takoj sprejeli vseh ukrepov, ki naj bi nas »potegnili« iz krize, četudi je evidentno, da nas še globlje tirajo vanjo. Predsednik vlade si je privoščil celo grožnjo, da tisti, ki ne bo podprl ukrepov vlade, tako rekoč ogroža suverenost Slovenije! Demagogija, ki bi lahko bila izrečena v tridesetih letih prejšnjega stoletja v kakšni münchenski pivnici. Država jemlje državljanom osnovna sredstva za preživetje, resetira socialno državo in namesto nje ustanavlja t. i. drugo republiko. Celo himno je treba spremeniti, da bomo v začetku 21. stoletja (50 let po Drugem vatikanskem koncilu!) lahko v himni povzdigovali Boga!
6. Nov koncept slovenstva
V dvajsetih letih je vladajoča elita (tako leva kot desna!) uporabljala, izrabljala in dokončno zlorabila državo in državljane za uresničevanje svojih lastnih egoističnih ciljev. Iz t. i. »zgodbe o uspehu« smo – po Ruplu – postali »evropski problem«. Rupel kot član te elite je torej odgovoren za to, da smo zdaj »evropski problem«. Prepričan sem, da nismo evropski problem, ampak da je naš temeljni problem to, kar Rupel za Dušanom Pirjevcem ponavlja, in sicer, da naš problem ni v tem, kaj drugi počno z nami, ampak kaj Slovenci počnemo sami s seboj. Da je demokracija najboljša od slabih oblik vladavine vemo, da je temelj demokracije dosledno spoštovanje vseh postopkov, institucij in avtoritet, med katerimi je (tudi) predsednik republike, ki so ga neposredno izvolil volivci. Dokler bo predsednik vlade ignoriral sodno oblast in jo s tem zaničeval in poniževal, se ne bomo »izvlekli«, če uporabim Ruplov terminus technicus, iz sedanjega položaja. In še manj svobodno in neobremenjeno razmišljali o naši prihodnosti, o »novem konceptu slovenstva«. Dokler ne bomo sami sposobni »očiščenja in pomlajenja« – kar pomeni, da se bomo očistili bremen, s katerimi so nas obremenili osvoboditelji in osamosvojitelji, in sicer: orožarska afera, izbrisani in nenazadnje tudi »spor« s Hrvaško glede meje, ki ga je zakrivil tedanji notranji minister Igor Bavčar, ki je pristal na »začasno« prestavitev mejnega prehoda ob Dragonji –, toliko čas bomo ostajali talci strank, konkretno stranke, katere vidni član je tudi Dimitrij Rupel. Eno je nesporno: »naša današnja muka je prav v tem, da smo stopili v evropsko skupnost s še neizoblikovano nacionalno zavestjo o sebi in svoji državi«, kot je pred leti zapisal Ciril Zlobec.
7. Nova slovenska enciklopedija
Da je potrebno Enciklopedijo Slovenije dopolnjevati, ni sporno. Tudi druge enciklopedije (ne le Encyclopedia Britannica) izdajajo dodatne zvezke. Vendar mora ta potreba izhajati ne iz želje po revidiranju zgodovine, ampak iz potrebe, da se znanstveno obdelujejo tudi novejši družbeni, politični in kulturni pojavi. Slovenska osamosvojitev leta 1991 ne more nadomestiti NOB in socialistične revolucije, lahko jo le dopolni in dodatno osvetli njen pomen za samozavedanje in samozavest Slovencev.
8. Uspešna zunanja, neuspešna notranja politika
Verjetno ni nikogar, ki bi bil tako dobro poučen o tem, kako se je oblikovala in udejanjala naša zunanja politika, kot je Dimitrij Rupel. Vendar: tudi naša zunanja politika, ki jo je dolga leta usmerjal in vodil prav Rupel, ni tako zelo uspešna, kot se zdi na prvi pogled. Res je Slovenija postala članica mnogih mednarodnih organizacij, a to še ne pomeni, da smo zaradi tega uspešni! Članstvo v Natu in naši vojaki v Afganistanu je naša velika sramota! Res se smo se na referendumu leta 2003 odločali za vstop v Evropsko unijo in Nato, a za vstop v EU je glasovalo 89 % volivcev, za Nato pa 66 %. Prepričan sem, če bi bil danes referendum za izstop (!) iz Nata, da bi večina glasovala za!
Eno od najbolj perečih mednarodnih vprašanj je ureditev odnosov s Hrvaško. Desne vlade (torej SDS!) tega niso znale, hotele, leve tudi ne. Sporazum o arbitraži, ki ga SDS zavrača, se je »posrečil« SD oz. njenemu tedanjemu predsedniku in prejšnjemu predsedniku vlade Borutu Pahorju. Kaj nam bo prinesel, ne vemo. Zgodovinska dejstva govorijo jasno in nedvoumno: Piranski zaliv je slovenski, a (tudi) v tem primeru zgodovina ne šteje (veliko), saj jo je mogoče tudi revidirati.
In dalje: pristop k t. i. Vilniuški izjavi (2003), ki ga je Rupel tako rekoč izpeljal sam, je velika sramota, ki je legla ne le na slovensko zunanjo politiko, ampak na Slovenijo! Zakaj? Ker danes predobro vemo, da so ZDA napadle Irak iz čistega pričakovanja dobička – profita! Koliko tisoč ljudi bo zato moralo umreti, komu mar! Orožarska industrija mora prodajati orožje.
In naša notranja politika bo lahko postal uspešna, celo zelo uspešna, če se bomo dokončno otresli preganjavice s komunizmom, ki ga slovenska desnica nenehno »obuja«, saj s tem, v povezavi s Cerkvijo, zakriva (znova) zgodovinska dejstva o kolaboraciji in narodnem izdajstvu med NOB. Priznanje povojnih pobojev bo doseglo svoj pravi namen le, če bo tudi (slovenska) Cerkev priznala svoj krvavi delež v letih 1941–1945!
9. Vrednotna kriza
Takoj ko nekdo (ni nujno, da je doktor znanost in redni univerzitetni profesor) začne govoriti o »desnih« in »levih« vrednotah, si sam jemlje vso avtoriteto in verodostojnost. Desnica sploh ne zmore uveljavljati svojih »vrednot« (ki so vrednote RKC!), ker nenehno išče in brska za vrednotami levice, ki naj bi bile: nostalgija po komunizmu/socializmu, nostalgija po Jugoslaviji, ohranitev privilegijev oz. »pridobitev socializma« (le katerih, se sprašujem?), slavljenje partizanski (totalitarnih) simbolov itn. Dokler je predsednik vlade nekdanji član Zveze komunistov Slovenije, prav tako kot tudi eden najbolj razvpitih tajkunov Igor Bavčar, je anatemiziranje t. i. vrednot levice popoln nesmisel. Je zamegljevanje pravih problemov, s katerimi se srečuje danes Slovenija. In nikakor ni res, da »na obzorju ni nobenega pravega in dosegljivega cilja«, kot piše Rupel. Ciljev je veliko: prvi in najpomembnejši je zagotoviti delo ljudem, še zlasti mladim! Ohraniti socialno državo na vseh ravneh! Spodbuditi in omogočati tehnološki razvoj Slovenije. Obnoviti zavestno uničene gospodarske sisteme. Predvsem pa: vlada naj upravlja z državo kot dober gospodar! Naj se (poskuša) naučiti veščine vladanja brez ideoloških pripomočkov! Kajti če se to ne bo zgodilo, in to kmalu, se bodo začeli uresničevati Ruplovi strahovi pred »starimi ponudbami, ki temeljijo na vrednotah revolucije«! Še več, tudi v Sloveniji bo prišlo do vstaje ponižanih in razžaljenih! In ta revolt bo temeljil na izročilu preteklosti: če se ne da družbe spremeniti na demokratičen način, je potrebna revolucija!
10. Nepristransko izbiranje ljudi in čiščenje ustanov
Urejanje Slovenije si Rupel predstavlja kot »čiščenje ustanov«, hkrati pa v 8. točki priznava, da je ena od naših težav »skromen bazen talentov«! Prepričan sem, da se Rupel zelo moti! Predvsem ima Slovenija velik bazen mladih (!) talentov; med gerontokracijo (v katero se verjetno že uvrščava tudi midva z Ruplom) jih je res samo še za prgišče. Ustanavljanje novih (zasebnih), slej ko prej »partijskih« šol, ni nikakršna rešitev. Država mora zagotoviti dovolj sredstev za funkcioniranje obstoječe mreže šol in univerz. Z ustanovitvijo nove fakultete (npr. v Novem mestu), kjer bodo zasedli mesta predavatelji člani in sopotniki vladajoče stranke ali tistih, ki se zavzemajo za t. i. »desne« vrednote, nas ne bo »povlekla« iz krize. Ponavljanje starih (»vedenjskih«) obrazcev, o katerih piše Rupel, je tudi razmišljanje o moralni neoporečnosti, saj je bilo tako razmišljanje aktualno tedaj, ko je Dimitrij Rupel študiral in diplomiral na ljubljanski Univerzi – v času t. i. svinčenih let! Pravo vprašanje pa se glasi: zakaj Slovenske akademije znanosti in umetnosti molči? Res je bila pred kratkim objavljena pomembna izjava o jeziku, a za jezik je skrbelo že jezikovno razsodišče pri SZDL! Mislim, da je SAZU poklicana, da kot vrhovna znanstvena in umetniška ustanova izreče jasno sodbo o sedanjih razmerah na Slovenskem in glasno apelira k urejanju stanja brez kakršni koli ideoloških predznakov. Ker ji ni uspela t. i. spravna izjava, je še toliko bolj odgovorna za današnje stanje. Kajti, kot je zapisal Božo Vodušek leta 1927 v spisu Etika in politična miselnost Slovencev: »… nas nihče, niti sam Bog, ne more odvezati zahteve, da če smo enkrat spoznali svoj krivični hlapčevski položaj, vstanemo in se borimo in storimo vse, kar naša vest zahteva od nas. Kdor občuti in ničesar ne stori, ga mora sramota ubiti.«
11. Celovita, moderna in demokratična Slovenija
Prav ima Rupel, ko zapiše, da mora Slovenija dobiti, če hoče iz krize, vlado, ki bo »bi-partisan«, ki bo presegala strankarske interese. Žal sedanja vlada, ki je svoj mandat komajda začela, deluje prav nasprotno, kot si želi Rupel, vidni član vladajoče stranke. Najmanj, kar se da reči, je, da ta vlada zagotovo ni »kvalificirana prepoznavati ponaredke, neresnične podatke, izmišljotine, neumnosti itn.« Ob tem se poraja misel: prejšnja vlada je padla, ker je Pahor hotel presegati (zgolj) strankarske interese, četudi je to počel dovolj nespretno. Že ob prvem poskusu mu je spodrsnilo: že zaposlitev Dimitrija Rupla kot (p)osebnega odposlanca predsednika vlade za mednarodne zadeve je bil tak spodrs!
In ko Rupel omeni še »moralno neoporečnost«, ki naj bi bila pogoj za zaposlovanje ljudi na odgovornih mestih, me ta sintagma spominja na moralno politično primernost iz svinčenih časov. In: si mar Dimitrij Rupel upa (vsaj sam sebi) priznati, da je »moralno neoporečen«? Že njegovo pisanje, na katerega odgovarjam, govori o tem, da je pri njem morala od časa so časa nekoliko v zadregi.
12. Elite
Da, elite, vendar ne politične, ampak intelektualne: znanstvene in kulturne. Politika mora biti izključno v službi ljudstva! Vlada mora delovati v korist ljudstva. Mora opravljati vse tiste naloge, ki ljudem olajšujejo življenje. Zato je to le bolj ali manj častna služba. Služba, ki izhaja iz glagola služiti! Pa ne denar, ampak služiti nekomu, ljudstvu. Ne pa da izvaja nad ljudmi teror in jih ustrahuje in ponižuje! Zato je Ruplova želja po elitah (in avtoritetah) tesno povezana prav s tem, kar v imenu varčevanja (!) počne trenutna vlada: onemogoča kakršno koli materialno, znanstveno, kulturno in duhovno rast! Vse svoje napore vlaga v to, da zatre, uniči še zadnje preostanke elit na Slovenskem. In še: o novih, svobodomiselnih, 21. stoletju primernih elitah bomo lahko govorili šele tedaj, ko se bo dokončno udejanjila v ustavi zapisana ločitev Cerkve od države! Ko bom resnično postali dediči razsvetljenstva in njegovih gesel o svobodi, enakosti, bratstvu, vladavini zakonov itn. Dediči luči in razuma, stoletja stoletij, ki se ni zadovoljilo le z reformacijo, ampak hotelo je »podreti križ«.
*************
BOŽO VODUŠEK
Etika in politična miselnost Slovencev, 1927
(Lastna državna oblika je za narod enak ideal kakor za poedinca oseba svoboda. Ona je za narod, kakor hitro se samega sebe zave, ravno tako nujna zapoved samospoštovanja kakor za poedinca. Ako je naš slovenski narod še do danes ni zasnoval, je to znak prevelikega zaničevanja, podcenjevana in premale zahtevnosti do sebe.) Če govorim o etiki in politični miselnosti Slovencev, podčrtujem etiko zato, ker je to pri naši naturi potreba. Kjer namreč drugi narodu vidijo krivico od strani drugih in instinktivno odgovorijo nanjo z odporom, vidimo mi le žrtev do samega sebe, ki jo tak odpor od nas zahteva. Ta naša narava je posledica tega, da smo majhni in številčno slabi ter smo vsled tega do danes vedno le služili drugim. In potem jemljemo to realnost, češ, saj nas je le poldrug milijon, in zakrivamo z njo svojo etično pomanjkljivost. Vse govorjenje o realnosti pa nas ne more in ne sme spraviti preko spoznanja: da ako nas je tudi le poldrug milijon in ako nas bi bilo še desetkrat manj, nas nihče, niti sam Bog, ne more odvezati zahteve, da če smo enkrat spoznali svoj krivični hlapčevski položaj, vstanemo in se borimo in storimo vse, kar naša vest zahteva od nas. Kdor občuti in ničesar ne stori, ga mora sramota ubiti.
SREČKO KOSOVEL
»Dobrotnikom«
Tako so gospodje politiki, predstavniki »milega naroda« in »lepe naše domovine« zavozili tako daleč, da so zamenjali državo za stranko. (…) Stranka, vlada, to je orodje, a vest je mojster. Šele mojster, ki ga uporablja, lahko kaj napravi, kdor pa vest zatira, bo kriv njenega razdejalnega vstajenja.
DRAGO JANČAR
Egiptovski lonci mesa, 1995
Politika ni ljubljanski mestni transport, ki nas prevaža tja in nazaj kot živino. Politika je stvar kulture, kot je to že zdavnaj pripovedoval Bojan Štih. Če ni kulturna in ustvarjalna, ni vredna počenega groša. Manj kot to. Nič ni vredna. Politika kot stvar kulture je vzdrževanje, spodbujanje, omogočanje sistema vrednot in smisla. In smisle družbe ni njena političnost, temveč kulturnost in ustvarjalnost. Politika je tukaj zato, da služi, ne pa da vtiskuje v zavest slehernega posameznika svojo posestniško naturo.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
