pisma bralcev
Izjava Akademije za demokracijo
Akademija za demokracijo
10. 12. 2012
Izjava Akademije za demokracijo ob demonstracijah v Republiki Sloveniji
Akademija za demokracijose je v svojih dosedanjih izjavah dotaknila vprašanj, povezanih s krizo pravne države, sistemsko korupcijo ter širšim vrednostnim sistemom, ki tvori jedro vsake demokratične skupnosti. S pričujočo izjavo želimo opozoriti na ključen, toda pogosto prezrt vidik demonstracij, ki te dni potekajo po slovenskih mestih.
Splošne demonstracije niso motnja v delovanju demokracije, pač pa dragocen fenomen, ki manifestira njeno živost in vitalnost. Če so volitve izraz državljanske volje in osrednja točka demokratičnih procedur, so demonstracije tisto mesto, na katerem so sodobne demokracije najpogosteje naredile ključne razvojne korake. Najpomembnejši preboji v 20. stoletju, ki danes sodijo med civilizacijske dobrine Zahoda in celotnega človeštva, so izrasli iz širokih protestov: vse od boja za enakopravnost spolov, ukinitve segregacijskih politik, pa do padca berlinskega zidu. Tudi naša država se je izvila iz totalitarizma in vzpostavila suverenost na osnovi najširšega revolta.
Zato je prav, da v protestih, ki te dni potekajo v številnih mestih, vidimo nek potencial, ki je več kot zgolj »izražanje mnenja«. Priča smo povsem novim značilnostim zahtev, ki vzpostavljajo možnosti za revolucionarni premik v naši demokratični kulturi. Hkrati se je treba zavedati, da je produktivni potencial demonstracij – kljub temu, da je zavit v na videz mogočno predstavo množic – lahko tudi nebogljen. Zlahka se lahko izteče v prazni tek ali z različnih strani degradira na raven že videnih protestov v preteklosti.
Ker v Akademiji za demokracijo z naklonjenostjo gledamo na nedavne dogodke in ker bi radi, da se zavaruje njihov dragoceni potencial, se na javnost obračamo z naslednjim apelom:
1) Narediti moramo vse, da demonstracije ohranijo značilnosti, ki jih ločijo od vseh prejšnjih. Izražene zahteve imajo nespregledljiv karakter univerzalnosti. To se kaže najprej v tem, da so, prvič, tarča kritike prav vse funkcije v državi (od lokalne oblasti, do izvršilne, sodne in zakonodajne veje, pa do drugih avtoritet). In drugič, v zahtevah izpostavljajo povsem apolitična, celo abstraktna načela (pravna država, socialna država, etika izvrševalcev oblasti, družbene vrednote itd.). Čemu takemu nismo bili priča že desetletja. Resda je številčno največ osti obrnjenih zoper vlado. Toda povsem jasno je, da demonstracije tokrat segajo preko naivnosti, da je mogoče probleme slovenske demokracije locirati v eni osebi ali eni stranki ali enem političnem polu. Tokrat je skupnost izrekla zahtevo na načelni ravni, tj. na ravni najvišjih načel demokracije. To je neprecenljivo.
2) Kar demonstracijam manjka za njihovo dovršitev in od česar je odvisen njihov dolgoročni uspeh, je zmožnost, da državljani del kritike obrnemo tudi zoper same sebe. Z univerzalnostjo in apolitičnostjo zahtev je presežena naivnost, da je možno probleme locirati v nekem delu politike. Manjka še uvid, da problemov ne smemo poskusiti locirati niti v politiko kot tako. Drugače povedano, vsi smo del problema: vsi skupaj namreč tvorimo demokratično skupnost in smo za njo soodgovorni. Dejstvo je, da so bili mnogi nosilci oblasti izvoljeni s prepričljivo večino, čeprav se je že ob kandidaturi jasno vedelo za okoliščine, ki sedaj vzbujajo revolt. Brez spremljajoče refleksije zahtev slehernega izmed nas si ni mogoče zamisliti poti v revizijo demokracije ter v njeno rehabilitacijo, vse do vzpostavitve takšnih etičnih standardov, ki bodo neusmiljeno izločili iz naše skupnosti pojave, ki jih v teh dneh tako jasno vidimo.
3) Ob tem naj izrazimo še formalni pomislek: nenehno pozivanje k mirnim protestom je glede na nasilne ekscese razumljivo in upravičeno. Toda obenem je dvorezno, saj prinaša nevarnost, da prezremo resnični potencial demonstracij. Pozivanje k »mirnemu izražanju mnenj« namreč sugerira lažno alternativo: če bodo demonstracije nasilne, je to nekaj slabega; če bodo mirne, je to nekaj dobrega. Z mirnostjo demonstracij naj bi bil cilj že dosežen. Zavedati se namreč moramo, da je mirno izražanje mnenj samoumevno. V večini mest je bil tak način demonstriranja najširše pripoznan, saj so bili nasilni ekscesi omejeni na zaprto skupino ljudi in s strani večine izžvižgani. Brez nadaljnjega lahko rečemo, da je nasilje popolnoma tuja sestavina tistemu, kar je bistveno pri teh dogodkih in kar se izraža v njih. Da ne bo nesporazuma, naj eksplicitno zapišemo: v Akademiji za demokracijo obsojamo sleherno nasilje na demonstracijah.
4) Med protesti so bile izrečene tudi pogoste kritike na račun »neartikuliranosti« protestov ali protestnikov – njihovi kritiki so pogrešali konkretne zahteve in programe, pozivali so k jasnemu in diferenciranemu izražanju stališč itd. Menimo, da je največja moč teh protestov ravno v tem, da že sami po sebi izražajo program radikalne družbene in vrednostne spremembe – v smeri političnega ideala, izraženega v sintagmi res publica, za katerega velja, da ostaja neizrečeno bistvo vseh civilnodružbenih angažmajev. Treba je vztrajati pri navideznem paradoksu: prav v neorganiziranosti in neartikuliranosti demonstracij je njihova največja moč. Le take so fluiden medij, ki doseže vsako poro politike. Artikulacija zahtev nujno predpostavlja institucionalizacijo »odpora«, le-ta pa odpira vprašanje pripoznanja. S tem se bodo demonstracije neizogibno sprevrgle v prestižni in/ali ideološki boj, ki bo zgolj preslikava dobro poznanih samouničevalnih sil dnevne politike. Sedaj gre za najvišje ideale demokracije in ti niso last nikogar, temveč se izražajo skozi skupno voljo državljank in državljanov.
Nihče ne ve, kakšen bo rezultat teh dogodkov. Vendar pa je neodvisno od tega naša dolžnost, da jih poskušamo obravnavati kot izjemno dragocene in v tem zavarovati.
Rok Svetlič in Lenart Škof
Akademija za demokracijo, 10. december 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
