pisma bralcev
KULTURA NA RAZPOTJU
Igor Černe
03. 11. 2012
Zakaj je kultura v času recesije pomemben člen delovanja države in zakaj ne uvidimo, da to obdobje ne pomeni samo negativne spirale v gospodarstvu, temveč tudi v kulturi? Vse preradi pozabljamo, da denar ni korelat ali nadomestek odrešitve, ki se je prevesila iz večnega bivanja v onostranstvu, v tosvetno sledenje materialnim užitkom, ki bi naj prinesli mir in spokojnost. A kljub dobrinam, ki si jih lahko danes privoščimo v večji meri kot nekoč, ni opaziti, da bi bili mirnejši in spokojnejši. Kaj je torej šlo narobe? Dan za dnem televizija in radio vsiljujeta sodobno potrošnjo. Pomemben je denar in nič drugega, saj bomo le tako dosegli stanje blaženosti. Ljudje v takšnem neurju besed in izkrivljenih resnic kulturi takoj nadenejo predznak nepotrebnega. Ker ne da rezultatov takoj, in ti seveda niso vedno vidni v obliki končnega izdelka, se ustvarja slika, da je kultura zgolj nekaj, kar onemogoča rešitev in s tem samo poglablja krizo, v kateri smo. Kulturo jemljemo kot nekaj obrobnega, kot nekaj, kar je sicer lepo, a v resnici ne tako potrebno.
Kakšen status ima kultura v današnjem času, ki ga prežema svetovna recesija? Kakšnega bi morala imeti, tako v miselnosti kakor v pojavnosti? Narod brez kulturnega zavedanja je narod, obsojen na propad. Čeprav se dozdeva, da se jo v časih nestabilnosti zavrača kot nekaj, kar je namenjeno eliti prebivalstva in se na njo gleda kot na obremenjujoči faktor delovanja države, bi bil smiseln obrat v preteklost, pogled nazaj. Zgodovina bi nas morala opomniti, da se je pred fizičnim propadom civilizacije zgodil tudi moralni, etični ter kulturni propad. Naloga kulture, da razjasni človeka, je bila v zatonu. In kaj se dogaja danes?
Brez kulture bo človek poniknil v stanje malodušja in nezadovoljstva s samim seboj. Kulturno udejstvovanje je edina možnost za napredek in razvoj, saj brez čudenja, ki ga nudi, človek ne bi preizpraševal svojih sposobnosti, svojega potenciala. Toda v kaj smo zapadli? Človek je postal zgolj orodje v rokah tehnike, je vlečni konj, mula, popredmetena osebnost, ki več ne potrebuje sposobnosti razmišljanja. Pregovor Kolikor znaš, toliko veljaš pa je dokončno izgubil svoj pomen.
Žvenket denarja je v današnjih časih preglasil razsvetljeni krik razuma. Ob tem pa se poraja vse večja nevarnost, da v takšnem svetu ne bo prostora za omikanega človeka kulture, za moralo, etiko in sočutje. Vsi večji misleci od Konfucija, Sokrata, Aristotela in Kristusa so to vedeli. Nekateri so svoja opozorila plačali z življenjem. Zaman? Zakaj ljudje izgubimo stik s tem, kar je v resnici pomembno, in zakaj se skozi zgodovino to vedno znova ponavlja? Ali smo res tako neumni, da se ne moremo učiti iz napak človeštva, ali pa nam je enostavno vseeno? Smo res takšni egoisti, da nismo sposobni videti kaj se dogaja okrog nas? Ostaja le še neprestani boj, Bellum omnium contra omnes, ki pa ne pomeni zgolj fizičnega boja. Intelektualna smrt je nekaj, na kar ni nihče pozoren. Prihaja neopazno in tiho, gotovo pa bo udarila s vso močjo in takrat se bomo čudili, od kod ta moč, od kod tolikšno nasilje.
Človek sposoben prilagajanja, opazovanja in reševanja problemov, si je ustvaril blagostanje. Um ga je pripeljal do tu, kjer je sedaj. Za zadovoljitev svojih osnovnih potreb je porabil zmeraj manj časa, kar je bilo rezultat njegove iznajdljivosti in vedoželjnosti. To pa mu je do neke mere omogočalo, da se je ukvarjal s vsem, nad čemer se je čudil. Čudenje je pripeljalo do tega, kjer smo sedaj. Umetnosti, ki smo jih razvili, so človeka postavile na piedestal življenja na zemlji. In v harmoniji umetnosti ter razvoja se je pričelo človekovo blagostanje.
Seveda je potrebno reševati gospodarstvo. Toda če se iz mlake pogubljenja ne bo rešila tudi kultura, potem se nam na dolgi rok ne piše nič dobrega. Res je, da bivamo v sistemu, ki daje prednost kulturnim analfabetom in ki za svoje generale postavlja tiste, ki mu brezglavo in slepo sledijo, s tem pa je osiromašen tako kulturni kakor gospodarski razvoj države, regije, mest. Tako je zunanja podoba v današnjih časih žal pomembnejša kakor sposobnosti in delovanje posameznika. Zato marsikje mesta, ki bi jih morali zasedati ljudje z vizijo, zasedejo tisti, ki so jim popolno nasprotje. Krog je sklenjen, spirala pa se žal spušča navzdol.
Hkrati pa pozabljamo, da smo kljub vsemu del tega sistema. Zatorej so izgovori, ki se naslanjajo na to, da posameznik ne more ničesar spremeniti, zgolj izraz lenobe. Je potuhnjenost in strah, da bi storili nekaj za razvoj in napredek. Ignoriranje kulturnega udejstvovanja je namreč pogubno na vseh nivojih.
Kultura mora imeti svobodo, da deluje po svojih tirih, in ne sme biti podrejena trenutni politični volji ali kakršni koli drugi sili, ki ji poskuša nadeti jarem sledništva. Biti mora svobodna in opozarjati mora na moralo in etiko. V tem je tudi njena javnostna oblika poslanstva. Hkrati pa se ne sme oddaljiti od čudenja, ki je njena osnovna gonilna sila, ki je ne more nikoli zmanjkati, razen, če se ji zavestno odpove.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
