pisma bralcev
Nogomet ali kegljanje
Slivo Kristan
25. 08. 2010
Vedno sem vesel, če o športu razmišljajo in se oglašajo tudi v športu neposvečeni pisci. Njihova razmišljanja namreč lahko zelo obogatijo pogled na šport, ker niso obremenjeni s športnimi ideologijami. Tudi razmišljanja Draga Bajta (Pogledi, 30. junij 2010) so dragocena, težko pa je vse sprejeti. Že večkrat je bilo v strokovnem in poljudnem tisku zapisano, da ekstremnih športov, o katerih piše Drago Bajt, ni. Športna klasifikacija ne pozna ekstremnih in neekstremnih športnih panog. Pojem ekstremen pomeni »zelo oddaljen od povprečnosti česa, skrajen, pretiran«. Nemogoče je katero koli športno zvrst kar v celoti označiti za ekstremno, zelo oddaljeno od povprečnosti česa, skrajno, pretirano. Zakaj naj bi bilo jadranje z zmajem ekstremno, smučarski poleti pa ne? Zakaj naj bi bilo ledno plezanje ekstremno, če se v Mojstrani lahko preizkusijo v njem priložnostni obiskovalci umetnega ledenega slapu? Smučanje zunaj urejenih površin (angl. freeride) ni nič bolj ekstremno kot smuk s hitrostjo 110 km na uro. In zakaj naj bi bila alpinistika kar povprek ekstremen šport? Lahko so posamezni dosežki pri slehernem športu ekstremni, ne pa ta šport kar povprek. Vsi dosežki, ki so na skrajnem desnem repu Gaussove krivulje, so oddaljeni od povprečnosti, so ekstremni (če smo natančni: ekstremno dobri). Svetovni rekord v kateri koli atletski disciplini je »zelo oddaljen od povprečnosti, skrajen, pretiran, ekstremen«, ne pa atletika kar povprek. Vaja svetovnega prvaka na drogu je ekstremen dosežek, ne pa vsa športna gimnastika kar povprek. Lahko govorimo celo o tem, da je ena izmed prvin ekstremna, ne pa cela vaja. Drago Bajt alpinizem (izrazoslovno neoporečno govorimo o alpinistiki) šteje za ekstremni šport. Prva, druga in tretja težavnostna stopnja sta daleč od ekstremnosti. Vzpon na Nanga Parbat je lahko ekstremno dejanje, ne pa tudi vzpon na domač vrh, katerega stena je označena z drugo ali tretjo težavnostno stopnjo. Lahko je Strelovo plavanje po Misisipiju ekstremna storitev, ne pa plavanje kar povprek. Nič drugače ni z zmajarstvom, padalstvom in akrobatskim deskanjem, ki jih nekateri kar povprek označujejo z izrazom ekstremni športi. Pojem ekstrem je neprimeren še iz dveh razlogov. Prvič, ekstremnost ni stalnica, ampak se objektivno nenehno spreminja. Kar je bilo nekoč ekstremno, danes ni več. Z razvojem se meja ekstremnosti nenehno spreminja. Nekoč je bil pri akrobatskem smučanju prevrat nazaj ekstremen dosežek, danes pa to ni več. Kar je bilo v alpinistiki pred sedemdesetimi leti ekstremno, danes ni več. In drugič, ekstremnost je tudi individualno opredeljena. Kar je ekstremno za enega, ni ekstremno za drugega. Če je za nekoga spust na smučeh s Podrte gore ekstremno dejanje, je to za Karničarja ‘mala malica’. Za nekoga je maratonski tek (42 km) ekstremna storitev, za drugega je to lažji trening za tek čez Avstralijo. Hkrati pa se tudi osebna meja ekstremnosti spreminja. Z vadbo se ekstremnost, kar koli že to pomeni, pomika navzgor. Kar se nekomu najprej zdi nedosegljivo, ekstremno, lahko sčasoma z vadbo postane zlahka dosegljivo, ekstrem pa se pomakne na višjo stopnico. O ekstremnih športih kar povprek je torej nesmiselno govoriti. In če ekstremnih športov ni, se zruši vsa Bajtova ‘teorija’. O nečem, česar ni, pač ni mogoče resno razpravljati. Pisanje o ekstremnih športih kar povprek se res bolj prilega rumenemu tisku kot resnim Pogledom na umetnost, kulturo in družbo. Pa tudi o desetorazrednih in eksotičnih športih, ki jih Bajt omenja (pa čeprav v narekovaju), v športoslovju ne govorimo, ker ne poznamo meril za takšno klasifikacijo. Predvsem pa številčnost športnikov v neki športni zvrsti ne govori o tem, kaj je prvorazredno, kaj drugorazredno in kaj desetorazredno. Še najmanj pa množičnost na tribunah. Le zakaj naj bi bil, na primer, nogomet prvorazredni šport, gorništvo petorazredni, golf pa desetorazredni? Takšna klasifikacija je lahko samo v glavah posameznikov. Seveda so za en namen nekatere športne zvrsti boljše (prvorazredne), za drug namen pa druge (ki so spet prvorazredne za ta namen), vendar je pri sleherni klasifikaciji najprej treba postaviti merilo oziroma zorni kot. Tudi o literarnih zvrsteh ne moremo govoriti kar povprek, katera je prvorazredna in katera desetorazredna. Najbrž bi bilo zelo neprimerno trditi, da so Petanovi aforizmi tretjerazredni, Jančarjevi romani pa prvorazredni. Še manj je mogoče pritrditi Bajtovemu lahkotnemu oziroma ohlapnemu (nesmiselnemu) posploševanju. Meni namreč, da Slovenci nismo »dovolj nadarjeni za kolektivno športno delovanje«, ker »smo egoisti, zaverovani le vase, v svoje prijatelje in potomce, vsakdo se zapira v svojo lastno hišo, ograjeno z visokim plotom …« Lahkotno posploševanje nenadarjenosti kar na cel narod je, milo rečeno, nenavadno. Nadarjenost, za kar koli že, je v populaciji normalno razpršena. V vsaki populaciji je nadarjenih, za kar koli že, en do dva odstotka. Število nadarjenih, za kar koli že, je torej odvisno od velikosti populacije. In kar zadeva vrhunski šport, so številčnejši narodi v prednosti, če ne upoštevamo metodologije iskanja nadarjenih, ki v Sloveniji tudi ni na najvišji ravni. Tudi teze, da smo Slovenci kar povprek egoisti oziroma sebičneži, ni mogoče sprejeti. Če se prav spominjam iz psihologije, je tudi sebičnost normalno razporejena v populaciji, zato je nespodobno in žaljivo Slovence kar povprek razglašati za sebičneže. Že različne dobrodelne akcije zanikajo Bajtovo ohlapno posploševanje. Drago Bajt pa še kar naprej posplošuje. Ob uspehu Dejana Zavca, ki je postal svetovni boksarski prvak, se posplošeno sprašuje: »Ali se že tako preoblikuje slovenski narodni značaj, ali Slovenec postaja ekstroverten, naperjen v svet?« Kar na podlagi enega primera Bajt razvija posplošeno tezo, da se (že) preoblikuje »slovenski narodni značaj«. Zaradi Zavčevega uspeha naj bi Slovenec kar povprek (že) postajal ekstroverten! In če bi Zavec dvoboj izgubil, se, po Bajtovo, slovenski narodni značaj (še) ne bi preoblikoval in Slovenec (še) ne bi postajal ekstroverten. Tako preprosto pa to vendarle ni. Pa tudi če se med Slovenci veča seznam borilnih športnikov, ki dosegajo mednarodne uspehe, še ni mogoče kar posplošeno domnevati, da se zato že kar »preoblikuje slovenski narodni značaj«, torej značaj celotne populacije. Če nekdo pade s kolesom, še ni mogoče posplošeno trditi, da je vožnja s kolesom nevarna. Še branjevka zaradi ene gnile solate ne trdi, da ji je zgnila vsa solata. Takšno posploševanje je nedopustno. Izobraženci bi to pač morali vedeti. Sploh pa spoštovanemu Dragu Bajtu ne gre preveč zameriti, če celo znana psihologinja, ki je doktorica znanosti, v televizijski oddaji trdi, da »smo Slovenci narod ekstremov«, ker se nekateri ukvarjajo s tako imenovanimi ekstremnimi športi. Sveta preprostost! Če je sto ali petsto Slovencev nevrotičnih, zato slovenski narod še ni narod nevrotikov. Vsaj psihologinja bi to lahko vedela. Seveda tudi ni popolnoma res, da »ne nogomet in ne drugi ekipni športi niso slovenski športni aduti«, kot trdi Drago Bajt. Trditev je mogoče razumeti, da Slovenci nis(m)o »rojeni« za ekipne športe, domnevno zaradi prekletega narodnega značaja, ki temelji na individualnem egoističnem egu ter introvertni, vase obrnjeni agresiji. Glede »adutov« gre najmanj za polresnico. Primerne uspehe imajo v mednarodnem merilu tako košarkarji kot odbojkarji, rokometaši in nogometaši. Cela vrsta uspešnih ekipnih športnikov si služi kruh tudi v tujski legiji po vsem svetu. Da ne omenjam košarkarjev Olimpije, ki so bili v času Kristančiča jugoslovanski državni prvak, Jugoslavija pa svetovna košarkarska velesila. Tudi v jugoslovanski državni reprezentanci, ko je ta postala svetovni prvak, je bilo nekaj Slovencev. Menda ni bil Ivo Daneu neko obdobje najboljši jugoslovanski košarkar zaradi svojega (slovenskega) »individualnega egoističnega ega ter introvertne, vase obrnjene agresije«? In tako naprej ... Tudi slovenski ekipni športni uspehi so vrhunski glede na številčnost populacije in izdatnost vlaganja v šport. Kar zadeva ekipne športe, je treba upoštevati tudi to, da stanejo veliko več kot, na primer, svetovni prvak v deskanju, ki se predvsem sam vzdržuje. In še marsikaj drugega gre upoštevati pri oceni sedanjega stanja slovenskega ekipnega in individualnega športa. Problem je večplasten in večrazsežnosten. Najmanj je to tema za doktorat. »Slovenski narodni značaj« (ki je v resnici demagoška puhlica) ima pri tem še najmanj. Ne gre torej vsega lahkotno in laično posploševati. V logiki (ki uči pravilno misliti) se natančno ve, kdaj je posploševanje dopustno in kdaj ne. Posploševanje z enega primera (ali pet, ali deset, ali petdeset) na kar celo populacijo je eden največjih logičnih/miselnih spodrsljajev. V znanosti se še bolj natančno ve, kdaj je neko spoznanje mogoče posplošiti. Delovi Pogledi pa tudi niso rumeni tisk za lahkotno branje poenostavljenih tez. Pa tudi Drago Bajt ni kdor koli, zato bi od njega pričakovali več razmišljajoče odličnosti. Silvo Kristan
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
