pisma bralcev
Odziv na: Nebotičniki, do kod naj sežejo?
O upravičenosti visokih objektov v mestu
Grega Košak
09. 06. 2011
Obsežnejši, mozaični zapis o Kristalni palači je v zadnjih dveh izdajah Pogledov anketno načel ne samo za stroko aktualno, osrednjo dilemo: bodočo vizualno pojavnost Ljubljane kot mesta in zlasti kot slovenske prestolnice. Gre za načelna vprašanja sedanjega in bodočega oblikovanja mesta, kakšnega si želimo videti in predvsem v njem živeti.
V Ljubljani se premalo zavedamo pomena in nujnosti strateške izgradnje boljše samopodobe. Tu pa ključnega problema ne predstavlja višinski gabarit mestnega tkiva, pač pa pomanjkljiva urbanost površinsko preskromnega mestnega centra in njegove osiromašene ponudbe za celodnevni poslovni utrip, ki ji je pobegnil v primestne nakupovalne centre. Prvi, odločilni vtis o mestu si vedno ustvarjamo v njegovi dovolj veliki in dobro usklajeni srčiki. Zato si Ljubljana, zlasti z mestotvorno širitvijo mestnega jedra, mora prizadevati, da se otrese svoje pejorativne provincialnosti, saj jo celo relevantni mednarodni kulturni vodiči, kot je Art Guide East, označujejo kot »prestolnica vas«.
Dejstva današnjega stanja in lastnosti ljubljanskega tkiva so:
- Območje mesta je morfološko pretežno še vedno preredka struktura, ki zato nujno generira predrago komunalno infrastrukturo, z neizrazitimi vozlišči in s tem pogojenim neustreznim, časovno ne dovolj gostim javnim prometom. Ta bi mestu edini lahko realno omogočil večje in nenasilno zmanjšanje osebnega prometa.
- Nesporna je le oblikovna kvaliteta historičnega mesta pod Gradom in secesijske, popotresne faze Ljubljane, medtem ko je bil povojni in zlasti poosamosvojitveni urbanistični razvoj stihijski, dovolj naključen in prilagojen prevladi pragmatičnih, to je predvsem kratkoročnih raznorodnih interesov. Z le delno izjemo osrednje prometne hrbtenice sever–jug, nekdanje Titove, imamo vsaj štiri provincialno obarvane mestne vpadnice: Dolenjsko, Tržaško, Zaloško, delno Celovško in škandalozni areal prometnega terminala. Šmartinska cesta kot predmet bolj agresivnega, predvsem poslovno uspešnega razvoja pa je v mestno tkivo bistveno slabše vpeta.
Ne morem se strinjati z (v anketi izraženima) mnenjema:
- Da je nujnost tozadevne diskusije že presežena s sprejetjem novega prostorskega plana mesta in njegovimi, tudi za stroko mnogimi spornimi, a zacementiranimi usmeritvami. Mesto je bilo v zgodovini vedno morfološko prepoznaven, a živ organizem, ki se je z odprtim mikronačrtovanjem sproti odzival na vsakokratne gospodarske in politične impulze in tako logično nadgrajeval obstoječo substanco.
- Da so stolpnice, zlasti tiste kot »osamelci na svojih parcelah«, tudi nesporno optimalna oblika urbanega tkiva in oblike bivanja. Zaradi svoje odtujenosti od tal pa so, sociološko ovrednoteno, bivanjsko primernejše predvsem za nestarševske skupnosti.
Prav zato je odprta strokovna diskusija nujna pri vsaki mikrolokaciji novega urbanega, programskega, zlasti še višinskega poudarka; na to nas opozarja že izgubljena bitka o gabaritu novega Kolizeja ali prvotni programski vsebini lokacije Šumi!
Sodobno mesto v historičnih nanosih vedno odraža svojo vsakokratno mentalno, s trenutnimi vplivi pogojeno fizično podobo. Zgodovinsko sta vedno obstajali sočasni gradnji nizkega in visokega gabarita, a v pretežno manjših kontrastih kot danes. Pri tem so imeli redki višinski poudarki vedno tudi neodtujljivo družbenosimbolno in sporočilno komponento, pomembno za individualno prepoznavnost mest. Skupaj z ostalimi urbanimi označevalci (javnimi zgradbami, trgi, parki) nezamenljivo artikulirajo javni urbani prostor in ga identitetno individualizirajo glede na specifičnost lokalnih značilnosti. V zgodovini je pretežno vedno šlo za tako imenovane kontekstualno vključene višinske poudarke, umeščene znotraj objektov gradov, samostanov, cerkva, mestne uprave, le redko so to bili gradbeni osamelci (npr.: campanile). Tako zasnovani kompleksi imajo tudi v novejšem času vrsto uspešnih posnemovalcev. Pri nas sta bila take vrste predvojna umeščenost nebotičnika v karejsko pozidavo in pa povojna izgradnja povezanega kompleksa mešane rabe in različnih višin: stolpnici Trga republike s svojimi aneksi in Cankarjevim domom. Pri nas lahko v zadnjih sedemdesetih letih sledimo evoluciji vloge stolpnic: od simbola družbenega napredka v socializmu pa do današnjega simbola prevladujoče prerazdelitve moči družbene nadgradnje v korist kapitala. Zato današnja delna kapitulacija urbanizma v vrednotno nestabilni sodobni družbi ni presenečenje. V novejšem času je tudi pri nas prevladala maksimizaciji profita lastnikov gradbenih parcel naklonjena parcialna maksimizacija izrabe določene parcele. Iz primerjave navedenih različic postaja jasno, da pozitivni ali negativni odgovor (za ali proti merilu nesorazmernih višinskih poudarkov) ne more biti v vseh situacijah isti. Pozitivni višinski poudarki v mestu so utemeljeni le, če so na ustrezni lokaciji in ustrezno kvalitetni!
Ali bi morali v Ljubljani vztrajati na okoljsko občutljivejših, restriktivnejših praksah doslednega varovanja historičnih kvalitet, kot je to v primeru Salzburga ali pa bližnjega Gradca?
Le malo mest je bilo sposobnih tako doslednega reza, kot ga je (po katastrofalnem konfliktu meril v ožjem mestu z novim, 210 m visokim Tour Montparnasse) leta 1974 uveljavila pariška mestna uprava s prepovedjo gradnje stolpnic na vsem območju zgodovinskega mestnega jedra. Obenem pa je svojemu mestu istočasno omogočila nemoten razvoj v višino, a na 6,5 km oddaljeni novi poslovni lokaciji Defense. Med obema pa je kompozicijsko celo vzpostavila podaljšano os smeri avenije Champs Elysées (od Slavoloka zmage do novega La Grande Archea) kot simbolno neizbežno vizualno popkovino obeh delov mesta.
Danes zlasti stolpnice z razširjeno spodnjo bazo parterja kot strateška kapacitativna zgoščina v mestnem tkivu nedvomno omogočajo večjo programsko kompleksnost in potrebno kritično maso ponudbe na sorazmerno omejeni lokaciji. S tem v amorfnem urbanem tkivu ustvarjajo prepoznavna vozlišča kot pomembne katalizatorske točke, obenem pa omogočajo novo večfunkcionalno opravilnost, eno tipičnih sodobnih tehnoloških pridobitev in socioloških spoznanj, z dvema optimiziranima rezultatoma:
- za uporabnike intenzivnejšo izrabo njihovega časa (skoraj istočasno za nakupovanje, prehranjevanje, izrabo storitev in celo zabavo ter rekreacijo – dovolj dober primer tovrstno delujočih sinergij sta Citypark in preostali BTC, čeprav žal ne pod skupno streho),
- za sodelujoče podjetnike pa en passant pritegnitev uporabnikov posameznih storitev na vso razpoložljivo ponudbo.
Kljub temu pa umestitev stolpnic v mestno tkivo in njegovo vizualno silhueto nikakor ne sme primarno postati le kapitalsko vprašanje. To naj bo predvsem stvar občutljive in kapitalsko neodvisne, torej mestotvorne, silhuetne, simbolične in lokacijsko-identitetne (urbani landmarki) presoje. Nekdaj, ko so se statusna tekmovanja odvijala le med cerkveno in posvetno gosposko, so bili ti poudarki neprimerno preprostejši, kot nam nazorno kaže silhueta historičnih Firenc. Danes pa so jih nadomestile predvsem banke, multinacionalke in podobni finančni konglomerati, ki tekmujejo za prestiž in branding (npr. Frankfurt kot gola vizualizacija ambicije biti močno finančno središče).
Take poenostavitve puščajo povsod v svetu trajne posledice z banalnim izenačevanjem nekdanjih specifičnih zgodovinskih, morfoloških in karakternih lastnosti posameznih mest. Zlasti pa lahko te postanejo silhuetno usodne pri današnjih ambicijah manjših mest, ki z novodobno patetičnim stremljenjem občinskih uprav po stolpnicah ogrožajo še skladne silhuete Celja, Maribora, Nove Gorice itd., kar se je v preteklosti že zgodilo Kopru in Kranju. Odgovornost narcisoidnih arhitektov kot nekritične, podaljšane roke politike je tu nesporna in neodtujljiva.
Vsepovsod v novih urbanih potezah mesta je opazna tudi destruktivna diskontinuiteta v gradbenih črtah in nepovezanih osnovnih gabaritih, kar se občuti zlasti v kvaliteti urbanega parterja (Slovenska cesta). K temu je bila prav na najobčutljivejše in najdragocenejše lokacije mnogokrat napačno umeščena sicer potrebna infrastruktura: podzemna zbirališča odpadkov in kolesarnice (npr. pred Pošto, občutljivi prostor med Namo in Zaro) in vseprisotni citylighti. »Mesto za ljudi« je predvsem tisto mestno jedro, ki intenzivno živi v polnosti svojega vsakdanjega življenjskega utripa: ne samo gostinskega, temveč predvsem trgovskega, storitvenega in kulturnega. Tega pa za nekatere ambientalno všečne, a javnoprometno slabo dostopne peš cone žal ne moremo trditi!
Ob Emoniki, Kristalki in ostalih še načrtovanih visokih objektih bi bila zato predvsem potrebna predhodna in tako pravočasna diskusija o vrednotah njihovih vizualnih pojavnosti; zlasti ker ostajajo njihove višine za ostali svet nujno samo provincialne, za mesto, v katerem bodo umeščene, pa dolgoročni usodni poseg v njegovo tkivo in silhueto. Do sedaj premoremo le malo prepričljivih višinskih poudarkov, kot jih je v svojo silhueto Ljubljana dobila z dvojčkom stolpnic Trga republike in trojčkom stolpnic v bežigrajski soseski BS3.
V svojem pettočkovnem zapisu nas je Vasa Perović nadvse ustrezno opozoril na pomembnost okoljske »trajnosti« kot predvsem arhitekturne kvalitete, ker bo edino ta za stoletja naprej pozitivno ali pa negativno zabeležila ambicije in vrednost dosežkov našega časa. Navedeno je vredno poudarka prav v času, ki še ni povsem mimo, v katerem smo vzneseno in hrupno obljubljali, da bomo postali »najboljši«, če že ne moremo biti največji. K sreči in le zaradi intenzivnosti krize ostaja nerealizirana ambicija: »Univerzo in stolpnico v vsak slovenski kraj!«, na katere varljivi blišč so radi nasedali politiki, župani, pa tudi arhitekti. Tako celo sedanja kriza deluje pozitivno, ker je take ambicije nujno odložila na kasnejši čas, upam pa, da tedaj tudi z bolj treznim razmislekom.
Grega Košak, arhitekt in oblikovalec
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
