pisma bralcev
Odziv na: V višino: razvoj mesta ali bahaštvo kapitala?
Nebotičniki, do kod naj sežejo?
Marko Cotič
25. 05. 2011
Ljubljana je v preteklih letih doživljala pravi gradbeni razcvet. Gradilo se je veliko in hitro, ne pa zmeraj tudi dobro, pametno in lepo. Ureditve zunanjih prostorov in obrežij so mestnemu jedru povrnile ugled, manj uspešne pa so bile novogradnje, tudi tiste, zgrajene po natečajnih projektih. Po zagonu, ki ga je dokončno zaustavila kriza, prihaja čas za refleksijo, pretehtano vrednostno oceno in premislek načrtovanih posegov in strategij.
Fragmenti iz mandata
Arhitektov bilten (181/182) je pod naslovom »Fragmenti iz mandata« objavil izbor stališč mestnega urbanista in podžupana Janeza Koželja do problemov sodobnega mesta in arhitekture, ki se udejanjajo v prostoru Ljubljane. Glavne teze so naslednje: arhitektura in urbanizem sta politični disciplini; arhitektura je instrument politike, prenaša družbene vrednote v prostor; mesto je od nekdaj prostor inovacij, arhitektura pa najbolj javna umetnost; arhitekt je javni delavec, njegovo strokovno delo je lahko le politično; na prvo mesto se vse bolj postavljajo vprašanja okolja, vprašanje umetniške oblike je manj pomembno; interdisciplinarni pristop k trajnostni gradnji; nismo uspeli doseči soglasja med stroko in politiko; problematična so velika nazorska razhajanja v pogledih na stroko in njeno vlogo v družbi; Ljubljana zaostaja v razvoju za 20 let, vendar nekateri mislijo, da je bolje da se nič ne spremeni; lahko govorimo o pritanjenem nazadnjaštvu, ki vlada v mestu; močan je odpor proti gradnji v višino, saj številni menijo, da Ljubljana ne potrebuje nebotičnikov v ožjem mestnem središču; gostota prebivalstva in dejavnosti je osnova urbanosti; točkovne vzidave so primeren način oživljanja mesta izven mestnega središča do višine 100 m; zidava v višino je trajnostna gradnja, vstavljamo generatorje razvoja v prazne in izpraznjene parcele; stanovati na svežem zraku, visoko je vendarle prijetno; višina stolpnic znotraj središča ne bo višja od ljubljanskega nebotičnika, to je 72 m.
Arhitektura in politika
Kar nekaj stališč iz »fragmentov« je treba zavrniti. Poleg gradnje v višino predvsem skrajno poenostavljanje odnosa med arhitekturo in politiko, za katerega se zdi, kot da prihaja iz nekih drugih časov. Globalni kapital, ki si je z doktrino »generičnega« mesta, medijsko podprtim zvezdniškim sistemom, naklonjenostjo mestnih oblasti, indoktriniranostjo izobraževanja in institucij skoraj v celoti podredil stroko, si ob taki retoriki lahko le mane roke. Posebno v razmerah, kjer arhitekt ni neodvisen, kritičen intelektualec, temveč obroben in uslužen strokovnjak. V tem kontekstu je danes edino sprejemljivo etično, da ne rečemo politično, stališče arhitekta lahko le na strani javnega interesa ter neideologizirane in avtonomne civilne družbe, neodvisne tako od nasilnega kapitala kot od odtujene politike. Drža nekaterih sijajnih svetovnih arhitektov to nedvomno dokazuje.
Odpor proti gradnji v višino
Dejstvo je, da odpor proti gradnji v višino, oziroma nebotičnikom, nikakor ni le lokalna posebnost Ljubljane in posledica nazadnjaštva nekaterih. Široko javno mnenje po svetu, in ne le arhitekti in urbanisti, vedno glasneje opozarja, da je gradnja v višino nesmiselna tako z vidika bivanja kot z ekonomskega vidika. Kljub temu gradnja v višino cveti, predvsem zaradi brezobzirne želje kapitala po dobičku. Kritične sodbe so več kot utemeljene, saj je nebotičnik tudi z estetskega vidika forme večinoma nepomemben dosežek. Zaradi svojih dimenzij in potez slavi moč naročnikov, ki zaradi marketinga izbirajo načrtovalce med modnimi zvezdniškimi arhitekti. Ni naključje, da se je tovrstna arhitektura najbolj razmahnila v tretjem svetu, kjer so revne četrti predmet urbanističnih »intervencij«, izmišljenih, abstraktnih in odtujenih pozidav, prilagojenih profitnim ciljem naročnikov. Nebotičnik mora zato biti visok, višji od sosednjega konkurenta, saj je predvsem znak moči, nikakor pa ne sinonim za bivalne kvalitete, trajnostni razvoj ali estetski presežek.
Negativne lastnosti nebotičnikov
Nebotičnik je ameriški izum, ki ga je omogočil razvoj dvigal. Je rezultat dolgega razvoja, v Evropi najmanj od prodora modernizma v dvajsetih letih. Globalizacija je le spodbudila in razširila to modernistično vizijo in velik del današnje arhitekture, brezbrižne do tradicije in lokalnih identitet ter uporabne kjerkoli, se napaja prav iz te projektne ideje.
Nebotičnik v sodobni arhitekturi ni le ena od tipologij, temveč ima poseben pomen. Je predvsem špekulacija in izkazovanje moči naročnika, zaradi negativnih lastnosti pa je kritičen premislek njegove uporabe lahko le odklonilen ali skrajno omejujoč. Njegove negativne lastnosti lahko razdelimo na urbanistično-arhitekturne, ekološke, psihosocialne in kulturne.
Urbanistično-arhitekturni vidik
Z urbanistično-arhitekturnega vidika je nebotičnik tipologija, ki omogoča dober izkoristek zemljišča, z velikim številom stanovanj ali pisarn na relativno majhni parceli. Zagotavlja torej maksimalni profit predvsem v gosto naseljenih urbanih območjih z najvišjo vrednostjo zemljišč. Nebotičnik kot tipologija je predvsem špekulacija, ki se jo skuša prikazati kot trajnostno in upravičevati z vsemogočimi formalnimi urbanističnimi razlogi, kot so orientacija, označitev vozlišč, »mestna vrata« itd. Za Ljubljano, ki je z Gradom, Rožnikom, Golovcem, Šmarno goro, Barjem itd. tako značilno geografsko členjena, so taki »orientacijski« razlogi popolnoma odveč. Dejstvo je, da je nebotičnik naši in evropski urbani tradiciji tuja tipologija, ki nasilno spreminja identiteto in podobo mestne silhuete, kot visoka, prostostoječa točkovna vzidava pa tudi morfologijo in kulturno tradicijo mestnega prostora. Mimogrede, Šubičev Nebotičnik je druga zgodba, je višinski poudarek vogala stavbnega bloka in spoštuje tradicijo evropskega mesta. Drugačnega izvora sta tudi Ravnikarjevi stolpnici, ki označujeta središče in ponovita značilno »dvojnost« naravnih elementov in mestnih dominant.
Prazne in izpraznjene parcele je mogoče, sicer z manjšim dobičkom, pozidati s primernejšimi tipologijami (kare, vila blok), ki gradijo bolj humano in kulturni tradiciji prilagojeno mesto.
Nebotičniki in estetika evropskega mesta
Obsesija »metropole« in pritisk kapitala ob asistenci novih »paradigem« stroke grozita Ljubljani izničiti podobo srednjeevropskega, baročnega mesta pod gradom. Dejstvo, da je v središču že zgrajenih 24 stolpnic (30–75 m), nikakor ne more biti pozitivna usmeritev za naprej, temveč je le obžalovanja vredna dediščina funkcionalistične urbanizacije, ki je odmislila vse ostale atribute humanega, »umetniško oblikovanega« mesta. Razen Šubičevega Nebotičnika in Ravnikarjevih ter Severjevih stolpnic so ti objekti le ostalina banalnega funkcionalizma, ki je med drugim tudi trdil, da je »vprašanje umetniške oblike manj pomembno«.
Dva principa aktualne urbanistične filozofije danes ogrožata podobo in identiteto Ljubljane. Gre za princip »fleksibilnosti«, kjer se urbanistični koncept stihijsko prilagaja sprotnim investitorjem in konkretnim gradbenim projektom, ter za spremljajočo ideologijo »deregulacije«, ki zavrača »načrt« in njegova pravila kot preveč toga in neodzivna na zahteve trga. Kot alternativo ponuja »javno-privatno partnerstvo«, s pogosto prevlado parcialnih nad dolgoročnimi kolektivnimi interesi. Njegova spremljevalka je nestabilna »deregulacijska« estetika, ki vnaša znane negativne morfološke značilnosti predmestnega sprawla tudi v mestno središče. Čeprav nekateri vidijo to estetsko »raznolikost« (sračje gnezdo) kot kvaliteto, kot izraz vitalizma in napredka, gre v resnici za »strokovno«, ideološko pokritje apetitov kapitala, ki ga najbolje razkriva prav želja po gradnji v višino. Nebotičnik je nenazadnje tudi v konfliktu s tradicijo in estetiko evropskega mesta, kjer nas na ulicah in trgih prijazno gledajo fasade hiš, izjemne lege in višine pa so dovoljene le objektom kolektivnosti.
»Trajnostni« vidiki nebotičnikov
Trditve, da so nebotičniki »edina gradnja, ki uresničuje cilje trajnostnega razvoja«, so, milo rečeno, zavajanje. Nebotičniki namreč porabijo ogromno energije, tako med izgradnjo (energetsko in tehnično zahtevni materiali, protipotresna konstrukcija, požarna varnost, organizacija gradbišča itd.), še bolj pa med samo uporabo (klimatizacija, notranji transport z dvigali itd.). Mnenja, da so stavbe »visokega sijaja« iz stekla in jekla najrazličnejših oblik varčne in okolju prijazne, so se, po poraznih meritvah nemških gradbenih fizikov, ki jih je pred časom objavil Spiegel in povzelo Delo (Znanost), izkazala za zavajajoča.
V resnici gre za neprijetne »savne«, ki neodgovorno zapravljajo elektriko, saj porabijo tudi do petkrat več energije kot stavbe s klasično kamnito fasado. Spomladi in jeseni, ko so sončni žarki skoraj vodoravni, se take stavbe tako segrejejo, da morajo hladilni agregati delovati z največjo zmogljivostjo. Prezračevanje skozi okna, ki pri navadnih objektih zniža porabo tudi za sedmino, pri nebotičnikih zaradi vročinskega zastoja ne zadošča. Preobilje sončnih žarkov, ki prodirajo skozi prozorne fasade in notranjost segrevajo kot toplo gredo, povečujejo še toplotne obremenitve računalnikov in razsvetljava. Tudi dvojna fasada z naravnim prezračevanje skozi reže ne pomaga, saj se vmesna cona segreva, zaradi sončne zaščite fasade s temnim steklom pa v objektu vlada mrak in zato povsod gorijo luči. Povečana energetska poraba je torej posledica ekstremnih razsežnosti tovrstnih objektov, njihovega načina izgradnje in uporabe ter kršenja temeljnih pravil racionalne gradnje. Ta med drugim pravijo, da v poletnih dnevih v notranjosti objekta ne sme biti nikoli topleje kot zunaj.
Psihosocialni in kulturni vidik
Nič bolje se nebotičniki ne odrežejo pri presoji s psihosocialnega vidika. Nezanemarljiva je njihova neusklajena razsežnost s človekovo dimenzijo, neprijetni psihološki pogoji bivanja in delovanja v takih objektih pa so že dolgo znani in so tema številnih raziskav. Nebotičniki so tipičen proizvod ekonomskih mehanizmov, so energetsko potratni, bremenijo prostor in ponujajo odtujen življenjski model. Praviloma so popolnoma tuji lokalnim kontekstom, ki jih podredijo zahtevam trga, destrukturirajo krajino in urbane ambiente ter izničijo kulturno identiteto mesta. »Stanovati visoko, na svežem zraku« je za nekoga morda res prijetno, težje pa je veliki večini meščanov živeti pod grozečimi stolpi in z zmaličeno podobo mesta.
Namesto zaključka
Nenazadnje je treba zavrniti tudi sumničavost do pomislekov in nasprotovanj nebotičnikom. V mestu, kjer je vse javno in zato podvrženo javni debati in kritiki, imajo vsi pravico, celo obveznost, da razpravljajo o njegovi podobi. Polemika o mestu je torej polemika o kolektivnosti in zato prepomembna, da bi jo prepustili zgolj urbanistom, še manj pa politiki.
Kljub vsemu pa nekateri v svetu menijo, da koncu nebotičnikov ne bo botrovala ekonomska in ekološka kriza ali kakšno kulturno gibanje, ampak zavarovalnice. Vedno manj je namreč takih, ki zaradi precejšnih gradbenih tveganj pristanejo na njihovo zavarovanje.
Marko Cotič, arhitekt in publicist
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
