Do kod naj sežejo nebotičniki
V višino: razvoj mesta ali bahaštvo kapitala?
Foto: Aljoša Rebolj
19. 05. 2011
V osemdesetih letih 20. stoletja je urbanizem še težil k določenemu redu v mestu, v današnjem času globalnega kapitalizma pa red vse bolj izpodriva nered. Ni malo tistih, ki dvomijo, da je sploh še možno in smiselno uveljavljati določeno prostorsko-časovno organizacijo v mestu, pa tudi v širšem merilu pokrajin in države.
Enega od razmislekov na temo nove paradigme v urbanizmu je leta 1995 ponudil Rem Koolhaas, ko je v članku Kaj se je vendar zgodilo urbanizmu? slednjemu napovedal konec, češ da neučinkovito rešuje probleme postmoderne družbe. Tovrstne razprave so se odvijale tudi v Sloveniji, navsezadnje so »socialistične« oddelke za urbanizem v slovenskih mestih ukinili. Prostor je, morda bolj kot karkoli drugega, začel oblikovati kapital, ki si je v samostojni Sloveniji vzel prvo besedo.
»Stolpnica je tip gradnje, ki odgovarja modelu vertikalnega mesta. Visoka stavba je oblika točkovne zgostitve uporabnih površin, ljudi in njihovih dejavnosti, kakšno omogočajo ustrezna konstrukcija, način gradnje in tehnologija dvigal. Za moderne stolpnice je najbolj značilna kombinacija različnih programov in dejavnosti, ki so razporejene ena nad drugo in med seboj povezane po višini stolpa glede na pogoje dostopnosti in frekvenco obiskovalcev,« pravi profesor na Fakulteti za arhitekturo in podžupan Mestne občine Ljubljana, zadolžen za urbanizem, Janez Koželj.
»Dr. Ilka Čerpes: »Če že niso presežena oblika, so stolpnice vsaj energetsko preveč potratne.««
Ali bi bile lahko stolpnice na začetku 21. stoletja podoben izziv stroki, kot so bile na začetku 20. stoletja, ko so v New Yorku postavili Flatiron, Chrysler in Empire State Building? Glede tehničnih izzivov in novih materialov morda, vendar kot odgovarja dr. Ilka Čerpes, predavateljica urbanizma na Fakulteti za arhitekturo, so stolpnice, če že niso presežena oblika, vsaj energetsko preveč potratne. Hkrati pa sem jim niti arhitekti niti urbanisti in seveda tudi investitorji ne želijo odreči.
»Aljoša Dekleva: »Stolpnica je kot tipologija zazidave v svojem bistvu zelo ekološki način proizvodnje poslovnih, stanovanjskih ali drugih površin, ki jih vsakodnevno uporabljamo.««
Mlajša generacija slovenskih arhitektov še vedno zagovarja izrazito gradnjo v višino. Aljoša Dekleva iz arhitekturnega studia Dekleva Gregorič arhitekti je tako prepričan, da je »stolpnica kot tipologija zazidave v svojem bistvu zelo ekološki način proizvodnje poslovnih, stanovanjskih ali drugih površin, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Uporabi relativno malo prostora 'na zemlji' za relativno veliko 'uporabne površine'. To je smotrna koncentracija človekove dejavnosti v mestih, torej poseljenih središčih.« S tem lahko po njegovem mnenju prizanesemo naravi in podeželju z generično »nekontrolirano«, razpotegnjeno in raztreseno pozidavo. »Vsako koncentriranje različnih programov znotraj mesta dejansko vzpodbuja in omogoča krajše poti do delovnega mesta, prostora nakupov ali kulture.« Dr. Aleš Vodopivec, prav tako predavatelj na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, je mnogo bolj kritičen: »Edini namen stolpnice je oplemenitenje kapitala, se pravi čim večji zaslužek na čim manjši parceli. Mesto in meščani nimajo od tega nič. Stolpnica sicer res zasede manj prostora, a hkrati povzroči kup problemov: predvsem prometnih, s tem pa tudi ekoloških in drugih.« Arhitekt in predavatelj Vasa J. Perović iz biroja BevkPerović arhitekti nas želi postaviti na realna tla: »Stolpnice v sodobnih mestih so dejstvo, so naravni del enega izmed procesov razvoja sodobnega mesta; omogočajo razvoj infrastrukture, koncentracijo poslovanja ali/in bivanja ter programsko kompleksnost delov mesta, v katerih nastajajo. « Arhitekt Denis Simčič, soavtor Kristalne palače, pa je prepričan, da Ljubljana potrebuje dobro, a tudi smelo arhitekturo, ki bo zaznamovala njen občutek za čas: »Pri tem višina ne sme biti ne cilj ne omejitev. Mestno središče že ima svoje višinske poudarke, njegova infrastruktura pa zelo omejuje zgostitve z gradnjo v višino. Takšne zgostitve so mogoče ob zunanjem mestnem obroču obvoznice, kjer tudi oblikovnih zadržkov glede višine ni. Ljubljana potrebuje poslovno središče, za katerega je postavljeno merilo ožjega mestnega središča pretesno. Prav ta vsebina lahko na urbanih robovih požene kvalitetne poganjke sodobnih urbanih ambientov s presežno arhitekturo, ki diši po prihodnosti. Takšen začetek je Kristalna palača, ki bo nadgradila svoj smisel z razraščanjem projekta Šmartinka. S tem bo tudi mestno središče lažje zadihalo v kulturnih, turističnih in upravnih vsebinah.«
Dejstvo je, da so na področju BTC in na severnem robu Ljubljane ugodni geomehanski pogoji za gradnjo stolpnic. Kristalka je postavljena v okolje poslovno-nakupo- valnega središča, ki je nekaj povsem drugega kot tradicionalno mesto. Zgradil jo je zasebni kapital, podobno kot celoten BTC, arhitekturna in urbanistična stroka tukaj igrata obrobno vlogo.
»Matevž Čelik: »Nobena stolpnica ni previsoka, če je dobro oblikovana in če je dobro oblikovan prostor okrog nje. Bolj od višine stavb je za prijetno mesto pomembno načrtovanje javnega prostora na tleh –ulic, trgov in zelenih površin.««
Arhitekt Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, meni, da so arhitekturni projekti, ki so zaznamovali prostorsko produkcijo v Ljubljani v 20. stoletju, dokaz, da je stolpnice mogoče dobro in uspešno umestiti praktično kamorkoli. Ravnikarjeva dvojčka TR stojita na samostanskem vrtu v središču mesta, Nebotičnik in Metalka sta umeščena v Fabianijevo mrežo, soseska BS3 je bila zgrajena na nepozidanih površinah na robu mesta. »Še bi lahko našteval«, pravi Čelik. »Območje Šmartinske ceste je v novi urbanistični paradigmi Ljubljane prepoznano kot eno od razvojnih težišč in je urbanistično trenutno najbolje obdelan del mesta. Švicarski arhitekti Hosoya Schaefer so za ta del pripravili odličen masterplan, v katerem je predvideno več visokih zgradb, pa tudi park in zelena avenija do centra mesta. Razprava o višini stavb je zato relevantna samo v odnosu do drugih urbanističnih parametrov. Nobena stolpnica ni previsoka, če je dobro oblikovana in če je dobro oblikovan prostor okrog nje. Bolj od višine stavb je za prijetno mesto pomembno načrtovanje javnega prostora na tleh –ulic, trgov in zelenih površin. Upam, da bo novi nebotičnik kmalu dobil sosede, BTC pa park in tramvajsko linijo, ki ga bo povezala z mestnim središčem.« Vendar, kot poudarjajo nekateri naši sogovorniki, je vprašanje, kam v Ljubljani umeščamo stolpnice, zelo pomembno, kot je pomembno, da pri tem upoštevamo smernice, ki jih je zarisal mestni prostorski plan. Temu pritrjuje tudi Dekleva, ki pravi, da ta tip pozidave vsekakor potrebuje transparenten in dobro delujoč mehanizem reguliranja, skratka nadzor: »Mestni urbanizem bi pravzaprav moral imeti dobro razvito strategijo umestitve stolpnic, ki bi temeljil primarno na prostorskih, socioloških in arhitekturnih aspektih –in ne zgolj na ekonomskih. Stolpnica je kot tipologija že v urbanističnem smislu poudarek in je torej trajna kvaliteta njene arhitekturne podobe toliko bolj pomembna.«
Koželj, ključni mož, ki naj bi bedel nad prostorskimi, sociološkimi in arhitekturnimi aspekti ljubljanske nove urbanizacije (ne zgolj nad ekonomskimi) meni, da je zidava v višino tudi trajnostna gradnja in kot tip gradnje primerna za vzidave v mestno središče in v druge strnjene predele mesta, kjer so vrzeli in ostaline premestitvene zazidave. »S točkovno zazidavo najlažje vstavljamo generatorje razvoja v prazne ali izpraznjene parcele, ki potem poživljajoče vplivajo na okolico. Takšne vzidave so ponavadi stolpiči, stolpi in nebotičniki, odvisno od pogojev lokacije. Stanovati na svežem zraku, visoko nad prometom in življenjem ulice, odkoder se odpirajo lepi pogledi, je vendarle prijetno. Sodobna tehnologija dvigal in gradbena tehnologija sta naklonjeni visoki gradnji. Tudi drugod po svetu, kjer se trenutno gradi več kot dvajset tisoč stolpov, visokih nad 200 metrov, se vse bolj uveljavlja sodobna oblika tako imenovanega »sky living« v visokih stavbah, kjer se po prerezu odvijajo različne funkcije in dejavnosti v višino. Seveda naj bi se višine stolpnic in nebotičnikov skladale z merilom posameznega mesta, njegovim skyline obrisom in značilno podobo.« Koželj je prepričan, da tudi v Ljubljani nobena od načrtovanih stolpnic znotraj mestnega središča ne bo bistveno višja od ljubljanskega Nebotičnika iz leta 1933, ki je visok 71 m in je postavljen na mero stolpnice na Bavarskem dvoru iz leta 1981 z 72 m višine. Zanimivo je tudi, da 100 m omenja kot maksimalno višino, ki je dovoljena za gradnjo stolpov na posebej predvidenih lokacijah, kjer so za to izpolnjeni posebni pogoji po predpisanih merilih. Skratka strokovni dogovor, ki naj bi veljal v Ljubljani, je, da se stolpnice lahko gradi na križiščih vpadnic in obvoznice. Mnenje dr. Stanka Kristla, profesorja in akademika ter enega odličnejših slovenskih arhitektov modernistov, je glede umeščanja stolpnic v Ljubljano nasprotno od Koželjevega. »Ljubljana ima s svojo okolico –Kamniške Alpe, Savsko hribovje, Golovec, Krim, Polhograjski dolomiti, Šmarna gora ... – enkratno kuliso. To so naravni poudarki in arhitekti urbanisti, kot sta bila Fabiani in Plečnik, so upoštevali to ljubljansko lego in navedene vedute (vizure). To so spoštovali! Obe Ravnikarjevi stolpnici, tako imenovana Ljubljanska vrata, so simbol socializma (ena je bila namenjena vladi, druga gospodarstvu) in Ravnikar je upošteval te vizure. Njuna višina bi morala ostati najvišja točka v mestnem središču. Zato se mi zdi to, kar se sedaj načrtuje s stolpnicami po Ljubljani, kriminal.« Kristl poudarja, da je arhitektura sporočilo. »In kaj nam sporoča sodobna arhitektura? Arhitekti želijo s svojimi kreacijami odstopati od okolice in graditi ikone, kot je Gehryjev muzej v Bilbau. Tako sklepam, da se sodobna arhitektura ne ukvarja s tistimi problemi, s katerimi bi se morala, torej graditi prostore za človeka, v katerih naj bi se dobro počutil. To je eno, drugo vprašanje pa je, kje kaj postaviš, potrebna je ustrezna umestitev. Naj bo stolpnica deset ali petindvajset nadstropna, pomembno je, kje v mestu bo umeščena, upoštevati mora mestni gabarit. Kajti še vedno se morajo nizati trgi, da imamo skupne urbane prostore. Tam živijo meščani, ne pa v neki luknji v petnajstem nadstropju. In danes ne znajo nič drugega kot postavljati te kristale, same steklene fasade, saj je to najlažje narediti. Samo zanesljivega izvajalca potrebuješ, da naredi tako, da ne zamaka.« Kristl v svoji akademski strogosti opozarja, da je »arhitektura znanost in umetnost. Pri arhitekturi imamo opravka z aksiomi, dokazi in s principi, ki pa so nedokazljivi. Arhitektura brez duše, brez simbolike, brez pirpovednosti, ni arhitektura.«
Aleš Vodopivec poudarja, da so do pojava prvih poslovnih stolpnic imeli višinski poudarki v mestih vedno tudi simbolni pomen. »Pomagali so k berljivosti mestne podobe. Ravnikarjevi urbanistični načrti Ljubljane so predvideli stolpnice le na skrbno izbranih mestih, ob glavnih mestnih vpadnicah kot označitev mestnega središča ter na Trgu republike, kot simbolni portal tako imenovanih ljubljanskih vrat. Zato ne razumem namer, da bi gradili stolpnice kjerkoli. Očitno nekateri verjamejo, da bomo na ta način postali moderni, tako kot so verjeli v sredini preteklega stoletja, ko so gradili stolpnico v Kopru … V mestu potrebujemo marsikaj, stanovanja, kulturne ustanove, fakultete, bolnišnice, rekreacijske površine, prometno infrastrukturo itd. A zakaj potrebujemo stolpnice? Stolpnica je izum Amerike, je izraz moči in kapitala. Tudi arogance. Ljubljana ima še dovolj prostora, zato ni nikakršne potrebe za pretirano gradnjo v višino, toliko bolj, ker mesto ne raste, število prebivalcev se celo zmanjšuje. Z gradnjo stolpnic Ljubljana ni nič bolj svetovljanska, le izgublja del značilne prostorske silhuete. In nenazadnje, živimo v času, ki terja skromnost, ne pa bahaštvo.«
Morda pa je prav aktualna svetovna gospodarska kriza trenutek, da si zastavimo vprašanja, kam vodi t. i. novi urbanizem, ki naj si ne bi delal utvar, da je prostor možno kontrolirati. Nasprotno –gre za inscenacijo negotovosti, za oplajanje teritorijev s potencialom, za oskrbovanje procesov, za manever, da se z razvojnimi pojmi zanika meje in omejitve ter manipulira z infrastrukturo, da se doseže spremembe, ki so bližnjice do prerazporeditve tako prostora kot kapitala in družbene moči. Takšna svoboda v urbanizmu pa ne služi prebivalcem, ampak kapitalu in predvsem kontroli prebivalcev s strani upravljalcev mesta. Danes je urbanost povsod, tako se novi urbanizem ne ukvarja z mestom in ne operira s kategorijo novo, ampak več; ne ureja, ampak modificira, ne išče več kulture, temveč procese »oplemenitenja kapitala«. Vendar pa isti kapital sploh ne ve, kaj bi s kulturo, zato išče zapuščene prostore, ki mu nudijo svobodo manipuliranja. V tovrstnem »načrtovanju« imajo stolpnice nedvomno svoje mesto, a hkrati so tudi tisti drobni predmet v velikem sistemu, ki nas lahko pripelje do kritike urbanističnih in arhitekturnih procesov, ki se danes odvijajo. Kristalka je le ena izmed njih, ki postavlja tovrstna vprašanja.
Pogledi, št. 10, 11. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
