Čuvaji moderne
Foto: Miran Kambič
Docomomo Slovenija_100. Znanstvena monografija Nataša Koselj ... [et al.]. Docomomo Slovenija in AB, Ljubljana 2010, 180 str., 45 € - Razstava Ljubljana, Galerija Kresija, do 25. 2. 2011.
14. 02. 2011
V povojnem času je bil modernizem izhodišče ljubljanske arhitekturne šole. Danes velja slovenska modernistična arhitektura za kakovostno, njen izbor pa je pod naslovom Docomomo Slovenija_100 sedaj na ogled v ljubljanski Galeriji Kresija in predstavlja dopolnitev istoimenskega zbornika, ki je izšel kot posebna številka Arhitektovega biltena .
»Odgovornost do dediščine je osnovno vodilo članov skupine Docomomo, vzpostavljanje mednarodnih meril za zaščito pa njihov adut v rokavu.«
Docomomo je nastal kot korektiv sodobne družbe, ki hlasta za profitom, trivialnostjo in ultimativnostjo novega, četudi je slabše od starega. Morda poslanstvo te sicer mednarodno razvejane iniciative še najbolje opredeljuje Miha Dešman v uvodniku publikacije, v katerem razmišlja o usodi arhitekture moderne: »Doživljamo in še bomo doživljali nerazumevanje, brezbrižnost in celo barbarsko uničevanje. Tudi med predstavljenimi deli je veliko ogroženih. Normalno delujoča iniciativa Docomomo je neobhodni del normalnosti arhitekturne in spomeniškovarstvene situacije v razviti družbi.« Izmenjava idej in informacij – varovanje in vzdrževanje arhitekture 20. stoletja, priprava analiz, študij, popisov in registrov ter konservatorskih pristopov in tehnologij – je njihova naloga in člani Docomoma se zavedajo, da so predvsem »psi čuvaji«.
Docomomo je akronim za mednarodno neprofitno organizacijo, ki skrbi za dokumentiranje in varovanje arhitekture 20. stoletja oziroma za dokumentacijo in konzerviranje modernega gibanja (DOcumentation and COnservation of MOdern MOvement). Leta 1990 sta Docomomo ustanovila nizozemska arhitekta Hubert-Jan Henket in Wessel de Jonge v Eindhovnu, kje je tudi zbirni center registra moderne arhitekture. Leta 2001 je bilo vodstvo premeščeno v Pariz, z letom 2010 pa je njegov sedež v Barceloni pod okriljem fundacije Mies van der Rohe. Vodi ga portugalska arhitektka dr. Ana Tostoes. Organizacija ima 51 enot in 2300 članov v Evropi, obeh Amerikah, Aziji, Oceaniji in Afriki. Med enotami Docomoma International je od leta 2005 tudi Docomomo Slovenija, ki jo vodi dr. Nataša Koselj, arhitektka in urednica zbornika. Publikacija poleg petih študij in zgodovine Docomoma Slovenija prinaša seznam in kratek opis stotih arhitekturnih stvaritev, ki jih je slovenska strokovna žirija uvrstila v register kot tiste stanovanjske, industrijske, poslovno-administrativne, transportno-tehnične, trgovske, turistične, izobraževalne, športne in multifunkcionalne objekte (tudi bolnice, spominska obeležja, kulturne ustanove, religiozne objekte in soseske), ki so izrednega pomena za zgodovino slovenske arhitekture in tudi za zavest sodobne družbe. Sto izbranih objektov ni avtomatično vključenih v mednarodni register, ampak le v lokalnega, ki ga izda vsaka država zase. Vpisi v mednarodni register potekajo enkrat letno na tematski osnovi in doslej je bilo v mednarodni register vpisanih 26 objektov slovenske arhitekture.
Andrej Hrausky v svojem prispevku o porušenih objektih opozarja, da je lahko arhitektura tudi tako močan simbol družbe, da mora ob političnih spremembah preprosto izginiti. V Sloveniji nismo izgubili veliko funkcionalnih stavb iz tridesetih let 20. stoletja, a kot pravi Hrausky, »izgubljamo pomembna dela povojne ljubljanske šole za arhitekturo, arhitektov, ki so skušali tako imenovanemu mednarodnemu slogu vtisniti regionalni pečat«. V mislih ima objekte Savina Severja, Janeza Lajovca, Eda Mihevca, Emila Navinška in drugih. Prav zaradi tega je dejavno članstvo v Docomomu pomembno.
V kratki primerjalni študiji Damjan Prelovšek med začetnike slovenske moderne arhitekture postavi prvo na Dunaju šolano generacijo slovenskih arhitektov (Fabijani, Plečnik, Vurnik). Niz se nadaljuje s Costaperario, Šubicem, Tomažičem, Rohrmanom, Fürstom, Mihevcem in Ravnikarjem, ki je v svojih seminarjih izmojstril Jugovca, Kristla, Severja, Arnautovića, Miheliča, Bončo in druge. Nataša Koselj pa opozarja, da je šele socialna nota v razumevanju pojma moderen motivirala prvi val arhitekture moderne v tridesetih letih, ki je prinesel ekonomičnost in je služil osnovnim potrebam in funkcijam človeka. Termin moderen takrat ni imel več podtona efemernosti, pač pa je že vsrkal pomene, kot so ozaveščenost, ekonomičnost, funkcionalnost, racionalnost, minimalizem in tudi serijskost v proizvodnji. Varovanje arhitekture 20. stoletja ima poleg vzgojne vloge, ki naj človeku 21. stoletja razkrije njeno kakovost, tudi nalogo dokumentiranja in konzerviranja najboljših primerkov te arhitekture. Konstrukcijske možnosti in serijska proizvodnja stavbnih elementov, ki jih je takrat gradbeništvu nudila domača industrija, so na eni strani odlika te arhitekture, na drugi pa tudi problem njenega varovanja (staranje betona, slaba izolacija, toplotni mostovi, materiali, ki jih ni več na trgu, novi standardi).
Izkušnja socialne stanovanjske gradnje prve tretjine 20. stoletja na Dunaju je v Ljubljani odmevala v kompleksu Meksika Vladimirja Šubica, po drugi svetovni vojni pa je slovensko socialno arhitekturo spodbujala uradna politika. Pomemben vir za slovenske arhitekte je postala švedska stanovanjska politika in arhitektura. Presaditev nekaterih švedskih principov stanovanjske gradnje v Slovenijo sta uvajala Ljubo Humek in France Ivanšek. Vendar so se vsi ključni slovenski arhitekti v petdesetih letih odpravili na krajša študijska potovanja v Skandinavijo. Skandinavski model, internacionlani slog in regionalni značaj so bile glavne značilnosti slovenske modernistične arhitekture. O vplivih in kontinuiteti znotraj slovenske arhitekture pa Koseljeva meni, da je »slovenski modernizem tridesetih let vplival na slovenski postmodernizem osemdesetih, modernizem šestdesetih pa na slovensko arhitekturo poznih devetdesetih in prvega desetletja novega tisočletja«. V zborniku so objavljeni še prispevki dr. Boga Zupančiča o Plečnikovih študentih pri Le Corbusieru in dr. Brede Mihelič o slovenskem urbanizmu v letih 1900–1980 oziroma o tem, kako so nastajala nova mesta, kot so bila Nova Gorica, Kidričevo in Velenje.
Ali objava v slovenskem registru Docomoma stotim arhitekturnim in urbanističnim enotam zagotavlja boljšo prihodnost? Torej neke vrste zaščito, da jih developerji ali pa župani, željni »razvoja«, ne bodo porušili ali do neprepoznavnosti spremenili, jim vzeli prvotno namembnost in vsebino ter jim dodelili takšno, ki bo degradirala njegovo arhitekturno celoto? Nataša Koselj odgovarja, da je Docomomo mednarodna skupina strokovnjakov, ki po svojih močeh vpliva na odločitve, nikakor pa ni v njeni moči, da bi preprečevala rušenja oziroma nestrokovne prenove. Ker so te večinoma posledica neozaveščene javnosti, si Docomomo prizadeva predvsem za proučevanje, dokumentiranje, izobraževanje in promoviranje moderne arhitekture na visoki strokovni ravni.
V knjigi so objavljene in označene vse trenutno spomeniško zaščitene stavbe. V slovenski register so vključeni tudi objekti slovenskih arhitektov, ki stojijo v Črni gori (Spominski dom Kolašin Marka Mušiča), Skopju (Kulturni center Biroja 71), veleblagovnici Milana Miheliča v Osijeku in Novem Sadu, Ravnikarjevo grobišče internirancev na Rabu ter Plečnikove cerkve na Dunaju, v Pragi in Beogradu. Ali tem objektom zapis v slovenski register zagotavlja spoštljivo ravnanje in zaščito? Koseljeva pravi, da objekti slovenskih arhitektov v tujini žal niso pod zaščito. »To je ena od tem, ki jih odpira naš izbor. Žal spomeniškovarstvena zaščita tudi pri nas ne pomeni, da se objekt, na primer spomenik državnega pomena, rekonstruira. To lahko vidimo na primeru Kozolca in OLO Kranj. Države, ki so nastale iz republik nekdanje Jugoslavije, pa se prav zdaj aktivno pripravljajo na sodelovanje z Docomomom.« Odgovornost do dediščine je osnovno vodilo članov skupine Docomomo, vzpostavljanje mednarodnih meril za zaščito pa njihov adut v rokavu.
(Objavljeno v Pogledih, št. 4, 9. februarja 2011)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
