pisma bralcev
Odziv na: Drobiž za Prešernovega nagrajenca
Ob rob
Štefan Vevar
26. 10. 2011
Pridružujem se ilustrativni polemiki med Bogdanom Gradišnikom in Dragom Bajtom na eni strani ter Andrejem Ilcem in častnim razsodiščem pri Društvu slovenskih književnih prevajalcev na drugi. Najprej bi se ustavil ob vprašanju upravičenosti vzporednih prevodov. Mislim, da drži tisto, kar se je razjasnilo že v polemiki, namreč, da so ti smiselni, če jih porodijo estetska hotenja. Premalo pa je polemika potipala v smer, kaj tedaj, kadar jih ne. V tem je bila namreč srčika konflikta. A ravno o tem se častno razsodišče pri DSKP ni izreklo. Ker je s svojimi stališči nastopilo v javnosti, se kot član nadzornega sveta pri upravnem odboru Društva javno oglašam tudi sam.
Okrogla miza pri DSKP, ki je polemiko sprožila, je bila resda ihtava in osredotočena na konkreten nevralgični primer, vendar ni mogoče spregledati, da je prav ta primer paradigmatičen za naše avtorsko in prevodno okolje. Mladinska knjiga je bila kot grešni kozel večera zatem nemudoma deležna javnega opravičila upravnega odbora DSKP in to je bilo zaradi vehementnega načina, na katerega je bila založba ožigosana, po svoje tudi na mestu. A zdi se, da bistvenega UO DSKP ni postoril. Ni ugotavljal, ali so navedbe enega od članov DSKP proti Mladinski knjigi upravičene. Spregledal je, da se je Društvo že pred časom preoblikovalo v interesno skupnost, ki si solidarnostno prizadeva za izboljšanje statusa književnega prevajalca v družbi in da je v ta namen že veliko postorilo. Med postorjenim je tudi vzorčna pogodba, ki prevajalcu zagotavlja bolj enakopravno pogodbeno vlogo in ki je, če sem na tekočem, v procesu sprejemanja pri Javni agenciji za knjigo. Okrogla miza je bila za DSKP nekakšen »Rodus«, moralo bi − po načelu: hic Rhodus, hic salta, − skočiti in pokazati, da misli resno. Opravičilo bi moralo spremljati vprašanje, ali založba res tako slabo vrednoti avtorsko delo, kakor je bilo predstavljeno na okrogli mizi, in ali se je res zaradi denarja odrekla Janezu Gradišniku kot potencialnemu prevajalcu Jonathana Livingstona Galeba. Vse, kar smo o primeru vedeli dotlej, so bile kuloarske govorice, ki so se razširile z Mladinske knjige, namreč, da ima družina Gradišnik previsoke zahteve. A če si ogledamo konkretne podatke, dobimo precej drugačno podobo. Pogodbena politika Mladinske knjige med prevajalci ni tajnost, temveč ena od nevralgičnih osi pomenkov; znano je tudi, da je Mladinska knjiga v času tranzicije honorarje več kot prepolovila; zato v splošnem bržkone ne bom povedal nič neznanega, a konkretni podatki bi bili vseeno izjemno zanimivi.
Sicer jih ne morem javno razgrniti v številkah, ker naj bi bili tajni. Lahko pa iz njih po svojih močeh izpeljem preverljiv izračun. Ta pokaže, da naj bi Janez Gradišnik prejel po realizirani prvi pogodbi (iz leta 1991, poplačani leta 1999) ter po predlagani (sporni) drugi pogodbi za skupno (za slovenske razmere) izjemno visoko naklado honorar v višini 1 ali 2 promilov od prodajne vrednosti naklade. Razlika med 1 in 2 promiloma izhaja iz tega, ker je težko natančno oceniti, kolikšno vrednost je imel leta 1999 v tolarjih izplačani mu honorar. Ker se družina ni strinjala z absurdno neizenačenim predlaganim razmerjem 1 ‰ : 999 ‰ oziroma 2 ‰ : 998 ‰, je njen pravni zastopnik gospod Lado Hribar Mladinski knjigi pri novi (neuresničeni) pogodbi predlagal razrez v razmerju 3 % : 97 %, pri katerem bi bila Mladinska knjiga zaščitena še s tem, da bi plačala nadomestilo samo od prodanih izvodov; zastopnik je predlagal še omejitev naklade na prvo izdajo v višini 1000 izvodov in (bržkone zato, da bi se izognili večkratnemu in obenem zelo negotovemu in nepreglednemu izplačevanju »drobiža«) tudi triodstotni predujem od pričakovane prodaje.
Zdi se mi, da ta dejstva skoraj ne potrebujejo komentarja. Mladinski knjigi bi od prodanega izvoda knjige, ki jo trenutno prodaja po 19,95 evra, potem ko bi poplačala Gradišnikove, ostalo 19,35 evra. Premalo? Ob izjemno ugodnem razmerju za založbo (97 % : 3 %), ki ji je bilo predlagano, se poraja vprašanje, kaj je zanjo finančno vzdržno, če ne vzdrži tak razrez? A celo to razmerje – predvsem to bi rad poudaril – je v neskladju s prej omenjeno vzorčno pogodbo, ki jo je izoblikovalo DSKP, saj pomeni razvrednotenje avtorskega in prevajalskega dela. Mislim, da bi se moral UO DSKP ob javnem izrekanju svojega častnega razsodišča o kodeksu prevajalske konkurence zdaj kot celota javno izreči tudi o tem vprašanju. Jasno izraženo stališče ne bi bilo samo dekorativne ali moralne narave. DSKP tu ni brez moči. Narediti mora vse, da bi JAK med pogoje, ki jih morajo založniki izpolnjevati pri kandidiranju za družbena sredstva, uvrstila tudi elemente minimalne korektnosti in uravnoteženosti pogodb, ki jih sklepajo z avtorji in prevajalci. Zavezujoči pogoji za kandiranje na razpisih za javna sredstva morajo vključevati tudi upoštevanje minimalne dopustne tarife pri prevodih, s katerimi založbe ne kandidirajo za družbeno subvencijo.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
