Drobiž za Prešernovega nagrajenca
Foto: Dokumentacija Dela/Matej Družnik
Ob novem (?) prevodu Jonathana Livingstona Galeba
03. 06. 2011
Čeprav velja Jonathan Livingston Galeb v prevodu Janeza Gradišnika za izjemno poustvaritev izvirnika v vseh njegovih pomenskih in slogovnih razsežnostih, so se uredniki pri Mladinski knjigi odločili za nov prevod izpod peresa Dušana Ogrizka, ki pa razširja in pomensko spreminja besedilo, zato je malone priredba za šolarje. Razlog za to pa ni univerzalnost in večji doseg prvega prevoda, pač pa tiči v neuspešnem dogovarjanju z Gradišnikovimi dediči o novi izdaji.
»Komu se je naročilo očitno šibkega prevoda, bolj podobnega priredbi, splačalo? Verjetno založbi, ki se je znebila trdovratnega pogajalca, dobila pa prevod, ki ga bo ponujala bralcem kot starega.«
Leta 2010 je pri založbi Mladinska knjiga izšla znamenita knjiga Richarda Bacha z naslovom Jonathan Livingston Galeb. Prevedel jo je Dušan Ogrizek. Malone noben pozoren bralec ni opazil, da gre za nov prevod, saj je kratki Bachov roman izšel prvič že leta 1974 pri isti založbi, tedaj v prevodu Janeza Gradišnika. Gradišnikov prevod je bil očitno uspešnica, saj je bil do leta 2008 natisnjen kar 13-krat – z malenkostno spremenjenim imenom glavnega junaka: Jonatan. Še leta 2010 je – ob Ogrizkovem prevodu – izšel znova, tokrat zadnjič.
Če bralci niso opazili novega prevoda, pa je ta zbudil pozornost kritike. Nada Grošelj je v Bukli primerjala oba prevoda in ugotovila zanimive razlike. »Gradišnikov prevod tako po stavčni zgradbi kot po izbiri besed dokaj dosledno sledi izvirniku, s posledico, da je /…/ celo nekoliko krajši od njega /…/ Nasprotno pa je Ogrizkova različica precej daljša /…/ Medtem ko Gradišnik očitno želi posneti Bachov precej preprosti, pogosto skicirni, univerzalni slog in poetiko, si Ogrizek /…/ prizadeva približati besedilo povsem določenemu tipu bralca, za katerega naj bi bilo treba vnaprej razrešiti morebitne dvoumnosti in nejasnosti ter potencirati pravljično-pesniško noto, skratka otroškega bralca.« Potemtakem Ogrizek razširja in pomensko spreminja besedilo, zato je njegov prevod malone priredba za šolarje, Gradišnik pa poustvarja izvirnik v vseh njegovih pomenskih in slogovnih razsežnostih, zato je njegov prevod »besedilo s splošnejšim dosegom«.
A te značilnosti Gradišnikovega prevoda – univerzalnost in večji doseg dela – niso bile razlog, da je založba naročila novo slovenitev dela, ki je že dolgo na seznamih obveznega ali priporočenega branja v tretjem triletju slovenske devetletke. Odločitev za nov prevod tiči v neuspešnem dogovarjanju z Gradišnikovimi dediči o novi izdaji. Po mnenju založbe sta prevajalčeva sinova zahtevala nesramno visok honorar za delo, ki je leta 2008 izšlo v 10.500 izvodih; obsega namreč komaj 53.000 znakov ali 1,76 avtorske pole, dediča (oz. v njunem imenu literarni agent) pa sta terjala za to najprej 3,5 % od maloprodajne cene oz. 600 evrov predujma, potem pa 500 evro bruto pri nakladi 1000 izvodov. Znesek je bil za Mladinsko knjigo previsok, naklada pa prenizka: želeli so si namreč naklado 10.000 izvodov, za to pa so bili pripravljeni odšteti nekaj čez 160 evrov neto. In tako je nastal prevod D. Ogrizka, očitno narejen za tako ali precej podobno ceno.
Zdaj se lahko vprašamo, komu se je naročilo očitno šibkega prevoda, bolj podobnega priredbi, splačalo. Verjetno založbi, ki se je znebila trdovratnega pogajalca, dobila pa prevod, ki ga bo ponujala bralcem kot starega (založba je namreč novi prevod Bacha prijavila za subvencijo s sklicevanjem na Gradišnikov prevod!). Zakaj ni sprejela ponudbe dedičev, naj se honorar obračuna z odstotkom od prodaje? Zakaj ni prevajalcu plačala pavšalnega honorarja, ki je v navadi pri tako kratkih besedilih? Zakaj je bila pripravljena za ponatis plačati samo polovico zneska za prvi prevod? Založba dobro ve, zakaj ne: ker se ji je to splačalo. Čeprav je urednik nenehno hvalil prevajalca, je ob njegovem prevodu obmolknil, se priklonil molohu in besedilo preprosto vrgel v koš. Prav gotovo pa se branje novega prevoda ne bo splačalo bralcem, predvsem ne tistim, ki poznajo starejši prevod; za te bo novi Jonathan v slovenščini bržkone neko čisto drugo delo, sicer sumljivo znano iz njihove mladosti.
Stvar pa nima zgolj internih založniških razsežnosti; ob njej se mora zamisliti vsak prevajalec in sleherni ljubitelj literature. Zakaj je treba delo, ki se je med bralci, predvsem med šolarji, že trdno zasidralo, delo, ki je bilo poslovenjeno pod peresom enega vrhunskih slovenskih prevajalcev, ponovno prevajati? To se dogaja, kadar je prevod že jezikovno, slogovno in sporočilno presežen, tako zastarel, da ga s kozmetičnimi popravki ni mogoče osvežiti; kadar prevoda že dolgo ni na knjižnem trgu, prvi prevajalec pa dela ne more opraviti; kadar je bil prevod že ob nastanku slab ali neustrezen, zato ga novi prevod umetniško nadomesti; kadar je prevod polemičen do starega. Težko bi rekli, da gre v primeru Jonatana Livingstona Galeba za kar koli od zgoraj omenjenega. Založba je novi prevod naročila izključno iz finančnih oz. komercialnih razlogov; ker se je pokazalo, da je prevod šibak (kljub temu, da urednik trdi drugače), se je pregrešila tudi proti literarnim merilom in standardom objavljanja, ki jih zelo rada javno razglaša.
Ali je bilo to res potrebno? Glede na to, da je bil Janez Gradišnik vrhunski prevajalec svetovnih mojstrovin, da je prevajal iz petih jezikov, da je dvakrat dobil Sovretovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in navsezadnje tudi Prešernovo nagrado, vse za prevode, je seveda nezaslišano, da ga osrednja slovenska založba spregleduje in bojkotira. Da, bojkotira, saj se mu nekaj podobnega dogaja tudi z drugimi prevodi, npr. s Hemingwayevim Starcem in morjem, ki ga je založba že uvrstila v program, potem pa črtala (bržkone ga bo na novo prevedel kak tradukcijski štrajkbreher). Navsezadnje tudi nagrade govorijo o kakovosti dela nekega avtorja; kakovost pa si zasluži višjo obravnavo, predvsem v obliki spodobnega denarnega nadomestila, kajti izkušen prevajalec, ki je Prešernov nagrajenec, ni primerljiv s študentom, ki se šele poskuša v prevajanju.
Prav to, uravnilovko in slepo upoštevanje pred davnimi leti sprejete tarife honorarjev, ki se ne spreminja z naraščanjem življenjskih stroškov in inflacijo, pa časti Mladinska knjiga (tudi druge založbe pri tem niso izjema). Če je prevajalec pred tridesetimi leti dobival sorazmerno mnogo višje honorarje za svoje delo, založba pa je ob tem normalno delovala, danes ne more več živeti ob honorarjih, za katere založba zgroženo trdi, da so zanjo na meji zmogljivosti ali previsoki. Vedeti je treba, da je bil honorar za polo avtorske proze v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vse do leta 1992, izenačen s povprečno slovensko plačo (prevajalec pa je dobil pol tega) – danes pa znaša komaj tretjino plače (prevajalec torej dobi za polo besedila šestino povprečne slovenske plače). Zato je izjava nekega drugega urednika, ki trdi, da bojo izdajali le tiste Gradišnikove prevode, ki prenesejo komercialne zahteve založbe – če torej založbe ne bojo stali več kot nov prevod – kratkovidna in zaletava; urednik ta trenutek dobro ve, kaj ima pred seboj (kvaliteten, celo vrhunski prevod, ki je postal kulturna dediščina) – ne ve pa, kaj lahko pričakuje in dobi v prihodnosti. Po tej finančni logiki Mladinska knjiga ne bo nikdar izdala Gradišnikovega Uliksesa, saj ga prvič ne bo uvrstila v program, drugič pa ne bo našla zanj ne strokovno primernega prevajalca in ne prevajalca, ki bi se strinjal s sedanjimi honorarji.
Rešitev v teh časih pogoltne komercializacije, ki odriva vse, kar ni globalna uspešnica (spregledujoč, da imamo Slovenci svoja merila za uspešnost, po katerih so uspešnice izključno domača dela), je preprosta: obuditi nekdanje kulturno poslanstvo slovenskih založb. To pomeni, da je treba imeti na trgu ves čas vse tisto, kar se je in se bo uveljavilo z branjem in kupovanjem. To pa bo omogočilo tako spoštovanje preteklega dela prevajalcev, ki so poslovenili klasične svetovne mojstrovine, kakor dobro delo urednikov, ki bojo znali odbrati zrnje od plev in ki bojo pripravljeni za zrnje plačati več kot za pleve. Reforma honorarne politike pri slovenskih založnikih je nujna. Treba je razločiti dobre, povprečne in slabe prevajalce; treba je različno plačevati prevode – odvisno od zvrsti, kvalitete in težavnosti; treba je bolje plačevati prevajalce iz redkih in eksotičnih jezikov; treba je, navsezadnje, nadpovprečno nagraditi vrhunske poustvarjalce, ki ustvarjajo slovenski kulturni in duhovni presežek. Saj vendar 81. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah določa večjo udeležbo avtorja (prevajalca) in sorazmernejši delež pri nesorazmernem dobičku založbe.
Navsezadnje pa se mora tudi vsak prevajalec zavedati, kaj počenja, ko po urednikovem naročilu pristaja na to, da bo na novo prevedel že prevedeno delo. Etični kodeks slovenskih književnih prevajalcev namreč pravi, da prevajalec ne sme pristati »na pogoje, s katerimi bi ogrozil kakovost dela ali hote škodoval stanovskemu kolegu in ugledu prevajalskega poklica«. Kot vse kaže, se je to v primeru Jonatana Livingstona Galeba zgodilo, saj je Mladinska knjiga Dušana Ogrizka prepričala, da se je lotil dela, ki mu v tradiciji ustreznega slovenjenja ni bil kos.
Polgedi, št. 11, 25. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
